V oddaji Beremo je to soboto gostoval zgodovinar ddr. Igor Grdina, ki je spregovoril o slovenskem zgodovinopisju, kritičen pa je bil do zanikanja slovenskega naroda. V tem ne vidi nič modernega, to se je počelo že v preteklosti, med drugim s strani nacionalsocialistov. Spregovoril je tudi o zgodovinopisju po letu 1945, meseca maj in junij tega leta pa je opisal kot najbolj krvava v celotni slovenski zgodovini.
Gost voditelja Metoda Berleca v oddaji Beremo na Nova24TV je bil to soboto zgodovinar in literarni zgodovinar, libretist, dramatik in prevajalec ddr. Igor Grdina, čigar osebna bibliografija šteje več kot 1.350 enot. Področje njegovega zanimanja sta predvsem zgodovina starejše in novejše slovenske književnosti in kulturna ter politična zgodovina od srednjega veka do 20. stoletja. Je redni profesor ljubljanske in novogoriške univerze, predaval je tudi na dunajski in mariborski univerzi. Kot znanstveni svetnik službuje na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in kot predavatelj na Fakulteti za podiplomski humanistični študij v Ljubljani. Uvodoma je na vprašanje voditelja Berleca na temo etnogeneze slovenskega naroda Grdina povedal: “Obstajajo seveda različne teorije, vendar so to teorije. Vsekakor je pa res, da če bi šli zdaj pogledat genski material, kar je gotovo tudi pomembno, bi videli, da so ljudje prihajali, odhajali, ostajali in vse to je potem rezultiralo v nastanku Slovencev, slovenskega naroda. Torej, iz različnih virov smo, tudi jezik to kaže, recimo, besede na f- niso slovanskega izvora, ker praslovanščina tega glasu ni imela, danes pa jih imamo kar nekaj. Torej, ko sta recimo Sveti Ciril in Metod prevajala v slovenski jezik, staro cerkveni slovanski jezik, zlasti Metod Biblijo, je nastal problem, kako prevzeti besedo ‘faraon’, ki nastopa v Bibliji in je prevzeta recimo s p-jem. Tudi pogled na jezik nam marsikaj pove o tem, kdo in kako je vplival na ta naš prostor.”
V zanikanju slovenskega naroda ni nič modernega, to so počeli tudi nacionalsocialisti
Glede na to, da smo Slovenci gotovo že obstajali tudi v srednjem veku, je Berlec Grdino izzval, ali se ne strinja z modernisti, teoretiki nacionalizma, ki trdijo, da naj bi narodi nastali šele s francosko revolucijo: “Nacionalizem je ena stvar, narodi so druga stvar. To so nekateri ljudje, ki si pravijo modernisti, pa ne vem, kaj je tu modernega, v zanikanju obstoja Slovencev pred recimo letom 1800, kajti to so zelo stare teorije. Torej, že v 19. stoletju govorijo o tem, da pač Slovencev ni, znan je, mislim, da je bil častni doktor graške univerze, sicer zaslužen starinoslovec Richard Knabl, ki je na nekem izpitu v 60. letih 19. stoletja študenta teologije vprašal, od kdaj smo Slovenci, pa je on rekel, da vsaj iz dobe Cirila in Metoda, pa pravi: ‘Ah kaj še, pred Primicem jih ni bilo!’ To se pravi, Janez Nepomuk Primic je pa vendarle deloval v začetku 19. stoletja, torej to ni nič modernističnega in imeti slovenstvo za ideologijo, no, to boste pa našli in nič drugega, kot ideologijo, v raznarodovalnih nacionalsocialističnih spisih leta 1941, tako da tukaj ni nič novega in nič modernega. To so zelo stare stvari, zanikovanje Slovencev.”
Kopitar, Čop in Prešeren niso bili pristaši multikulturalizma, ki je nov koncept, pač pa so bili domači v več kulturah
O zanikanju slovenskega naroda s strani nekaterih je Grdina povedal še: “In zdaj, če to nekateri oživljajo in ponavljajo tisto, kar so nemški nacionalsocialisti rekli ali ljudje, ki so bili pod vplivom nemškega nacionalizma, no to, da bi bilo kaj novega, gotovo, da ni. Pa tudi potem so rekli, da lahko govorimo samo o slovensko govorečih. Kaj bomo rekli o Jerneju Kopitarju, ki je znal kar precej jezikov, mu bomo rekli ‘slovensko govoreči’? Saj je znal nemško, je pisal v latinščini, je pisal še v marsikaterem jeziku. Ali pa Matija Čop, ali pa France Prešeren, ki prevaja iz angleščine?” V nadaljevanju glede omenjenih pesnikov Grdina pove, da gotovo niso bili multikulturni, pač pa so bili domači v več kulturah: “Gotovo, da pa nekega multikulturalizma v tistem času tudi ni pričakovati. To je nov koncept.”
Grdina Grudnovo in Malovo Zgodovino slovenskega naroda ocenjuje kot sijajno delo
Prvo zgodovino o Slovencih sta napisala Josip Gruden in Josip Mal, dala sta ji naslov Zgodovina slovenskega naroda, njuno delo pa je izhajalo od leta 1901 do zadnjega zvezka 1939, tik pred drugi svetovno vojno. Grdina njuno delo ocenjuje takole: “Bila je še Janeza Trdine, res da ne znanstvena, slovenska zgodovina, preden je Janez Trdina šel študirat zgodovino, je to napisal kot gimnazijec in morda je vredno tudi njegovo zgodovino prebrati, potem si je prizadeval Franc Kos, da bi objavili njegovo zgodovino, pa je moral razsekati za srednji vek na uvode k izdaji virov za slovensko zgodovino, ker noben založnik ni bil pripravljen tega takrat natisnit. Slovenska matica je takrat izdajala zgodovine posameznih slovenskih dežel in pokrajin in niso pozabili pravzaprav na nobeno, tudi to je bil precej dolgotrajen projekt, ki se je začel v Avstro-Ogrski, končal v Jugoslaviji. Grudnova in Malova zgodovina je seveda še en velik korak naprej, vsa takšna sintetična dela pač nastanejo, marsikaj seveda s povzemanjem, kar so kolegi odkrili. Drugače se to ne da. Slovenska zgodovina je resda zgodovina ne ravno velikega števila ljudi, vendar je tukaj mnogo generacij in tem ljudem se dogajajo zelo, zelo nenavadne stvari in zgodovinar mora vedeti vse to. In Gruden in Mal sta opravila svoje delo, zlasti pri tistih stvareh, kjer sta sama izhajala iz lastnih raziskovanj, ja lahko rečemo, sijajno.” Gruden je bil pri tem bolj osredotočen na srednji vek, Mal pa na 18. stoletje in prvo polovico 19. stoletja.
Maj in junij 1945 sta najbolj krvava meseca celotne slovenske zgodovine
“Leta 1945 so se kariere začele delati na račun onemogočanja drugih. Torej, Josip Mal je en tipičen tak primer, po nekem čudežu, ali pa tudi ne po čudežu, če bi šli gledati sorodstveno zaledje, je Milko Kos, ki je Hauptmana nasledil, ostal na položaju, čeprav je bil med drugo svetovno vojno rektor univerze, ampak je imel brata na pravem mestu, pa ne brata slikarja, ampak enega drugega brata. Torej, se mu ni nič zgodilo, je pa seveda res, da Milko Kos je bil tudi zelo velik Slovenec na nevsiljiv način, če pomislimo na to, da je izdal zgodovino Slovencev v srednjem veku v času diktature kralja Aleksandra, ko se je propagiral enoten jugoslovanski narod, ko je bil Prešeren največji pesnik Dravske banovine, ne pa slovenskega jezika, potem vidimo, da je to, kar je Milko Kos naredil, vendarle eno veliko dejanje zvestobe, predvsem resnici in ljudem, za katere je pisal, ker slovensko zgodovinopisje je seveda predvsem namenjeno ljudem tukaj, zato da spoznajo, od kod so prišli, ker to je del odgovora na to, kdo so in kam bodo usmerili pogled v prihodnost na podlagi izkušenj; to je glavna naloga slovenskega zgodovinopisja, da se ljudje tukaj znajo čim bolje orientirati v zmedah časa,” je Grdina povedal o področju zgodovinopisja po letu 1945, ki se je znašlo v nekem zelo zoženem prostoru. Maj in junij tistega leta sta po mnenju Grdine najbolj krvava meseca celotne slovenske zgodovine: “To je zelo tragična stvar in seveda to zaznamuje, hkrati se pa o tem ne more govoriti, mislim, da je bil prvi pisatelj Svetina v Ukani, ki je to mimogrede omenil, pri nas seveda, ampak v nekem čisto drugačnem kontekstu.”
Rok Krajnc