[VIDEO] Poglejte si dokument zgodovine, pomemben tudi za razumevanje kasnejših odnosov s Hrvaško

Janez Janša in Lojze Peterle 1. dan vojne za Slovenijo. Foto: Demokracija.si

“DOKUMENT ZGODOVINE! Oddaja, ki je 30 let ostala neponovljena. Bilo je 27. junija 1991 zvečer, v najbolj kritičnem času Vojne za samostojno Slovenijo, ko smo ostali sami, a neuklonljivi! Pomembno tudi za razumevanje kasnejših SLO-HR odnosov. #1991 #vojna,” je tvinil predsednik SDS in takratni slovenski obrambni minister Janez Janša ter dodal povezavo na tedanjo oddajo.

  • resnicaboli

    Takrat sem se čudil kako hladnokrvno in pogumno je deloval.

  • RATATA

    Dolg video. Dolga je tudi zgodovina Slovencev!
    Ker je na spletni strani http://www.domovinasospomini.eu/blog stotine strani, ki jih je mogoče preiskovati le s pomočjo datumov objave, eden daljših tekstov pa ima precej skupnega z aktualno situacijo glede odnosov z južno sosedo in z nekaterimi tukajšnjimi akterji v epopeji, bom tukaj kopipejstal eno od besedil:

    KRATKIJ KURZ O VIDEZU IN RESNICI (1918 – 1991)
    Sunday, August 20th, 2017

    “KRATKIJ KURZ” O VIDEZU IN RESNICI (1918 – 1991).

    Je že čas in prilika, da se natrosi nekaj več o dejanskem stanju stvari v deželi.

    Znano je, sam Trubar je zapisal, da se je “hrvaškega” jezika priučil tudi s pomočjo obiskov na Ljubljanskem gradu. Tam so namreč bili že v njegovem času – kot se za glavno mesto vsake države spodobi – zapori. V njih so bili zaprti ujetniki iz spopadov s “Turki”.

    Težave, še dandanašnji povsem običajne, z “nalepkami” in kaj se pod njimi dejansko skriva, razkrije odgovor na vprašanje: kateri jezik so torej govoril ujeti “turki”!!!

    Kaj so počeli – vemo.

    Ko opazimo, da se deklarirani cilj: “granica na Karavankama” vse bolj bliža (če se nekaj, kar je praktično že na cilju, sploh še lahko “bliža”), se zbudi zavest, da gre za nekaj kontinuiranega, da je zgodba (bila) nam in prednikom ves čas za vratom.

    Pa še res je!

    Ni treba globoko nazaj v 19. stoletje, ko so veledosežki (veličastne stvaritve LJUBLJANSKEGA kiparja beneške šole, Francija Roba, pa znamenita knjižnica (in kdo ve kaj še vse) GENERALA in POLIHISTORJA Janeza Valvazorja “našli svoje mesto” v Zagrebu in postali temelj “evropskosti” tega kraja, ki nosi v grbu leva beneških štacunarjev. Dovolj je, če pomislimo na polovični uspeh velikega Prešerna: Uspelo mu je ustaviti že takrat evforično – zmagoslavno “ilirizacijo” dežele in ljudi. Žal je opehal (morebiti je bil vendarle veliko večji pesnik, kot politik – četudi politik ni bil ravno slab!!!) pri pisavi in ni dovolj učinkovito pomagal, da bi se ohranila BOHORIČICA, pisava, ki je omogočila, da so slovenska besedila z lahkoto in pravilno brali vsi, govorci različnih jezikov. Danajsko darilo “gajice” je dotedanjo vpetost Krajncev in drugih Slovencev v samo jedro Evrope usodno zrahljalo in kuturno-politična obzorja omejilo in zameglilo.

    Učinke podalpske zameglitve nam je dano tudi dandanes uživati.

    Dogodki v času VELIKEGA PREVRATA (1918) so povsem v istem znamenju – blokada že uresničene Zedinjene Slovenije in “Ikarov” padec z neba v globino pekla – trupel in brezen. V najbolj skrite predale potlačena razglasitev zveze slovenskih dežel pod oblastjo vlade v Ljubljani in tribalistična evforija ob evforičnem “združevanje plemen”, namesto “poslovanja” na nacionalni – t.j. DRŽAVNI – ravni, je med ljudi na debelo posejalo usodne zastranitve. Ideologije in Cerkve so prekrile vse državno. Lasten dom so nam sesuli in nas razgnali kot zmedeno rajo v lastni domovini, za katero sploh nismo vedeli več, kako sijajna DRŽAVA (več njih!) to je. Še huje: danes sploh ne vemo več, kaj država sploh je! Stanje (“State of Union”) o tem glasno vpije.

    Kakor ves čas, pred 1918, pa med okupacijo, in še zlasti v zvezdnem času (že spet! znova! Komu Usoda ponudi večkrat priložnost – četudi jo vsakokrat brezsramno zapravi?!) “osamosvajanja”, vedno je nad sceno in okoli nje, pod njo in za njo senca, ki je puhtela iz grajskih zaporov v času Trubarja, ob katastofalnem sesuvanju lastne hiše – domovine – države ob koncu Prve vojne, med okupacijo in po njej – vse do zmagoslavja osamosvojitve, ko je le malo manjkalo, pa bi Senca prekrila komaj osamosvojeni preostanek domovine in države…

    So sicer prihajali iz vzhodnega obrobja k Mraku v Ljubljano veljaki odotnega duha in nejeverno majali z glavo, ko tukajšnji nikakor niso razumeli, za kaj pravzaprav gre. A tam, na bregovih Donave, so vedeli, kakšna “napaka” se je napletla v zmedenih časih preurejanja po Prvi vojni. Za nam sosednje kraje Balkana prav gotovo ta, da je nekomu v praznično pojedino zmagovalne Srbije uspelo podtakniti slovenske dežele. Z državne perspektive “neužitna” zagrebška jedača je s “krajnskim dodatkom” pač dobila videz užitnega in Beograd je v svojo smolo vanjo ugriznil. Pa tudi “Švica” na Krajnskem, lovišča in gradovi so mamili… Navsezadnje tudi cekini…

    Vendar je Senca delovala. Namige iz krajev okoli Sotočja, naj se Slovenija končno pobere iz združbe, v katero ne sodi, in katera z njo nima kaj početi, povzroča le motnje pri “urejanju ondotnega prostora”, je razumela celo bolj kot tisti “Mračni”, katerim so bili namenjeni. Ponudila se je priložnost, vsaj dvakrat dotlej zamujena – 1918 in NDH. In literarno navdahnjeni in FDVjevsko oblikovani so šli na limanice.

    Natančno tako, kot so njim podobni pred sedmimi desetletji po Ikarovsko padli z Olimpa lastne državnosti v brozgo plemenskega masakriranja, so “osamosvajači” v devetdesetih zapravili še tisto, kar je od države ostalo, in so si domišljali, da osamosvajajo.

    Namesto da bi osamosvojili, kar so nesrečniki 1918 zavozili v morilsko balkansko klavnico, so v resnici – in skrajno klavrno – ODCEPILI nekakšen “rešilni čoln s potapljajočega se Titanika”, na katerega so navlekli vso jugoslovansko socialistično brozgo. Senca, ki je spretno in ves čas ustvarjala svetle perspektive v “pravi smeri”, vizije tistega, kar bi se moralo zgoditi, pa zabrisovala, je imela vse v rokah. Ukazala je tudi “sutra ćemo”! in sprožila – tako je videti – zadnje dejanje stoletnega, skrbno načrtovanega projekta, katerega se je prijel “strokoven” naziv GRANICA NA KARAVANKAMA. (V uradni verziji so krožile floskule: Hrvatska graniči sa Italijom i Avstrijom – kar v prevodu pove: Dežel i Slovenaca nema!)

    “Navodilo” upokojenega Titovega generala, izrečeno krajnskim Demosovcem na Otočcu (slovenskem, krajnskem Otočcu!) je pomenilo začetek zvite “nameštaljke”. Od trdno dogovorjene skupne akcije, se je Slovenija osamosvojila sama (poveljnik Zbora narodne garde, general Špegelj: “Sada ste sami”!), in se brez opozorila znašla brez pomoči napadena s strani JLA.

    A drugače se zgoditi sploh ni moglo.

    Kaj se je nakopičilo tisti čas v stoletni “senčni zgodbi”?

    “Jugoslovanski piemontizem” je bil zrel, da odpade z veje cvilizacije. “Izvirni greh” projekta (asistenca državnosti slovenskih dežel je omogočila igrarije “večno lijepe” v balkanskem teatrumu mundi – z glavnima igralcema takraj in onkraj Sotočja) zgrizeni spopad v bistvenem enakih, je odzvanjal zaključne akorde. Upokojeni Titov general je že posadil na “zvezne stolčke” svoje. Marković, Lončar, Kadijević, Mustač je le nekaj imen. Spomladi 1991 je šlo le še za položaj predsednika zveznega predsdstva. In tisti trenutek, ko je položaj zasedel Hrvat, so Demosovci na Otočcu zaslišali: “Sutra ćemo” – in navdušeno odhiteli v osamosvojitev – ki se je že kar neprijetno odlagala.

    Videz zgodbe po razglasitvi je veličasten in nič ne kaže, da bi bilo zadaj kaj “senčnega”.

    Seveda je vse ena sama Senca!

    Najprej: Takoj po razglastivi v Ljubljani, ko vsi še niso vedeli, kar je londonskemu dopisniku Ianu Traynorju (The Guardian) povedal predstavnik predsednika Tudjmana na ljubljanski razglasitvi: “… the Croatian statement appeared to be more gesture than substance. A senior adviser to President Franjo Tudjman of Croatia said that the independence declaration should not be taken literally. ‘It’s just a declaration. Everything remains the same.” In je ostalo vse isto – enaki balkanski običaji in metode. Osamosvojena Slovenija je ostala sama, osamljena, iz vojašnic JLA in preko meje s sosednjo jugoslovansko republiko pa so se valile kolone oklepnikov. Nad glavami so bobneli motorji reaktivcev in helikopterjev: Začela se je vojna, ki jo je ukazalo zvezno predsedstvo (operativno predsednik zveznega izvršnega sveta), vsi trdni zagrebški “generalovi” ljudje. Ta upokojeni Titov partizanski general je svojemu zvestemu pomagaču, poveljniku Zbora narodne garde, ki je zgrožen terjal, da Hrvaška sodeluje s Slovenijo in ji pomaga v boju z agresorjem, odločno (po vojaško!) odrecitiral:

    Vse zadrževanje ljubljanskih nestrpnežev in potem nenadoma odločna spodbuda: SUTRA! sutra ćemo ZAJEDNO!!! se je izkazalo za zvito intrigo. Spodbuditi Ljubljano, da v primernem trenutku razglasi razloge za intervencijo JLA, potem pa pritisniti na svoj beograjski “zvezni sprožilec” in osamosvojeno Slovenijo spraviti na kolena.

    Ne le upokojenec z generalsko maškerado, nihče na Planetu ni verjel, da Sloveniji preostane kaj drugega od totalnega poraza ob udarcu mogočne armade (Kitajci bi rekli “papirnati tiger” – ne vedo pa, da balkanski “papirnati tigri” znajo uporabljati “pipce”!!! – ki so povsem priemrno “orodje” za prakso v zvezi z ženskami, otroci in neoboroženimi…). Vsekakor je dejstvo, da je bil odgovor slovenskih miličnikov in teritorijalcev na agresijo od znotraj in od zunaj totalno presenečenje, presenečenje za vse, celo za same osamosvojence! Genijalen – bolj spontan, kot skrbno načrtovan – odgovor slovenskih oboroženih sil je šokiral mogočno JLA in jo prikoval v tla in v kasarne. Od bliskovitega (“Blitz”) “pohoda na Rim” ni bilo nič. Slovenija ni na kolenih prosila “brate z onega brega Sotle”, naj jih rešijo (Rešitev na ondotni način bi seveda bila “Alpska Hrvatska”!). Sesula je vojaški stroj JLA v prah.

    In kaj je bilo tisto, kar je najbolj zaskrbelo “projektanta” v Zagrebu? KARADJORDJEVO, vendar!

    Tam se je upokojenec z generalskimi epoletami že prej intenzivno pogajal z upokojenim beograjskim bankirjem, ki sicer ni imel nobenih državnih pooblastil – ne na zvezni, ne na srbski “republiški” ravni.
    Bil pa je šef srbske Partije z izdatno mero pripravljenosti, da sprejme poker z zagrebškim upokojencem o “razdelitvi plena”, ko bo SFRJ neizogibno kolabirala. Karadjordjevo bi Beograjčanu omogočilo triumf na Terazijah – zgodovinski dosežek (skoraj) “svi Srbi u jednoj državi”. zagrebški prevejanec pa je imel globko pod svojo vojaško kapo skrit svoj del “poslića”: Nikomur – sploh pa ne svojim jastrebom od “bansko dvorskega omizja” – ga ni razkril. Kajti v vsej zavozlavi dogajanja – kulminaciji “jugoslovanarije” – je bilo stoprocentno gotovo le eno: Jastrebi so končno ugledali pavi cilj: “granica na Drini”, NDH renovata… Sedaj, ali nikoli. General se je dobro zavedal, da je mrtev tisti hip, ko bi jastrebi ugotovili, da je “prodal” pol BiH. Resda je zato dobil znamenite Krajine – dediščino srbskih uskokov iz obdobja krajnske in štajerske vojne krajine/bojev s “turki” – a to bi ga ne rešilo “pipca”. Le eno je bilo mogoče storiti, da pred svojimi legitimira poslić z Miloševićem: v trenutku, ko bi moral objaviti dosežek iz Karadjordjeva, bi moral na mizo prej postaviti lepo aranžirano darilo za najbolj zagrizene jastrebe najdražje: Alpsko Hrvatsko, “granicu sa Italijom i Avstrijom”…. Bleščava tega darila bi zamajala tudi najbolj trdne NDH-jevce – “Drinaše”. Ker bi hkrati Zagrebu ostali tudi obe “vojni krajini”, bi bila scena naravnost evforična.

    Vse to je zaradi uspešnega slovenskega vojskovanja polzelo iz rok. Vojaški um je deloval: Sprožiti je bilo treba odločnejši udarec: najbolj z zraka, saj Krajnci nimajo primernega “orodja” za obrambo pred letali in raketami.

    Finta je bila enako pokvarjena, kot zlovešča.

    Je naneslo, da so zvezni krogi SFRJ, kjer ni bilo dosti dvomov o zaželenem čimprejšnjem odhodu Slovenije, pravočasno premaknili vojaška poveljstva z območja Republike Slovenije. Vse vojašnice v mestnem središču v Ljubljani npr. so bile skoraj izpraznjene. Le tista v Šentvidu in ta v Polju sta bili polni orožja, tankov in oklepnikov, ter samih mladih rekrutov iz Srbije. Ko je bil sprožen napad na osamosvojeno Slovenijo, je izbruhnila v Srbiji skrb za te mlade Srbe. Stanje je bilo težavno! In v take okoliščine je sunila surova ideja – čisto balkansko-generalska: Zvezno poveljstvo je bilo v pravih rokah, in mogoče je bilo poslati v zrak vse, kar je v SFRJ lahko letelo in nosilo orožje, bombe in rakete. Za opravičenje uničenja brez primere (“Dresden” na podalpski način!) je bil potreben le en sam strel na oblegane vojašnice, polne srbskih osemnajstletnikov.

    In ta stel je bil naročen: Obrambni minister, ki je formalno vodil obrambo, je po telefonu ukazal šefu štaba. Letala od Udbine do Pule so že grmela proti ciljem. Šef štaba je po telefonu ukazal poveljnikoma obleganja kasarn v Šentvidu in v Polju. Ta dva VOJAKA, sta vedela: S svojimi enotami, brez težke oborožitve obvladujeva le status quo. Le trdna blokada, brez akcije, ki bi razkrila dejansko (ne)moč oblegovalcev (in dala kisika – vode in zraka – oblegancem) lahko zadržuje/onemogoča sovražnika. Zato sta zahtevala pisni ukaz! Tega pa ni bilo………………………..

    Ker se je začetek frontalnega letalskega/raketnega napada na Slovenijo nepričakovano zavlekel, je imel tudi nemški zunanji minister Genscher – edini, ki se je operativno učinkovito vpletal – dovolj časa, da je interveniral proti načrtovanemu početju. In ker “strela na naše fante” ni bilo, so se letala obrnila….. Tudi “plan B” je upokojencu spodletel.

    A ker obljuba dela dolg, in ker žvenket denarcev iz obrobnih “poslićev” zavezuje, je čez čas (poleg sprotnih, bolj ali manj prikritih in neopaznih usmerjenih “uslug”) prišel na vrsto “plan C” – uresničitev “Alpske Hrvatske” po metodi “Agrokor – Mercator”. Kdo je vzpostavil okoliščine, ki so prodajo Mercatorja (ki ni – sploh ni samo “štacuna”, marveč poleg drugega še ogromno ozemlja v RS) ne le omogočile, marveč napravile nujno, je znano. Zaveza pač ne preneha. Ne le vojska in oborožitev iz Zagreba v Istri (in samo po sebi “priposestvovanje” nikoli hrvaške Primorske), tudi realni Šengen na Karavankah sodi v sklop te zvite kombinatorike. Državno mejo slovenskih dežel s Kraljevino Ogrsko, internacionalno relevantno dejstvo, je zarotnikom (take vedno spremlja dovolj idiotov in preračunljivcev) uspelo z zlorabo sicer sijajno sestavljenega Sporazuma o arbitraži, in z neizogibno odločitvijo (AWARD) tribunala, ki ni mogel ravnati v nasprotju z memorandumoma ene in druge strani (pravila arbitriranja pač!), dokončno odpraviti. Razen šepavih “samoupravnih socialističnih” in nič manj slabih AVNOJskih podlag slovenske državne meje pač ni več. Bile so meje slovenskih dežel. A odločitev mednarodne arbitraže jih povozi. In jih je – ob zagrizenem naporu naših izdajalcev idiotov in preračunjljivcev – povozila.

    Kolone turistov na prividu šengenske meje na Sotli, Kolpi in Dragonji so le tisti minimalni sunek, ki je še potreben, da se zaželena situacija spremeni v danost.

    Tu je. Kolone so na Šengenu na Karavankah.

    Po dobrih sto letih je program izpolnjen. Podalpci so pa sami, uslužno, svojo hišo sesuli, nanjo pozabili, po “osamosvojitvi” pa razmetali še, kar je od vsebine ostalo: od kulture do politike in nacionalnega samozavedanja. NIti za spominjanje ne bo več ostalo.

    R.i.P:

    Karantanija

    Samova zveza

    Slovenske vojvodine

    Krajnska, Koroška, Štajerska, Primorska, Slovenska krajina na Ogrskem

    Zedinjena Slovenija – zveza slovenskih dežel…

    Pogreba ne bo…

    Groba tudi ne…

    je namesto tega ves “raj pod Triglavom” eno samo morišče in grobišče…

    Kdor se tako norčuje od brezmejnih darov Creatorja, ne zasluži nobene zadušnice.

    AL 20082017

    • NEZJA SHAJAN

      Dolg video pa tudi dolg komentar.

  • skorpijon93

    leta 1991 je javni dolg znašal 16 % BDPja, po zadnjih podatkih v letu 2018 znaša 70 %BDPja, v zadnjih 7 letih od 2012-2018 je država izgubila 37.153 svojih izobraženih državljanov, ki se niso vrnili domov ampak ostali v tujini, kar je največ po letu 1991 !
    Leta 1991 je delež muslimanov znašal 1.4 %, po zadnjih podatkih znaša 3.7 %, delež priseljencev pa 12 %,
    Kam greš Slovenija !???

    • bubamara

      Dobro vprašanje. Tvoje ugotovitve se berejo kot uresničitev ideje Internacionale: svet brez meja+brez narodov+neomejeno zapravljanje na tuj račun. Soros in liberalizem v SLO zmagujeta.

  • bubamara

    Lep video, ki dokazuje da Hrvatom ne gre zaupat. Nikoli in nikdar. Tudi v najtežjih trenutkih so nemo opazovali. Je pa lepo ocenil Janša (na diplomatski način), da se Hrvaški njena neaktivnost v tistih trenutkih lahko kruto maščuje. V posnetku izjava ob 45:40. In po tej izjavi sta Hrvata tudi kmalu zapustila studio.

    • Vera

      bubamara : Popravi čas ,ker ura 45,40 ne obstaja . Oprosti za opomin .

      • bubamara

        Čas posnetka 45minut in 40 sekund. Upam, da bo šlo.

        • Vera

          Tako pa ja :) .

  • Celcar Mojca

    Dejansko dokument zgodovine!v Ogledati bi si ga morali prav vsi!

  • althar

    Že takrat je bilo jasno videti: Janša nastopa kot državnik, Peterle tvezi pravičniške fraze, nesposobni Hrvati pa stisnejo rep med noge, ko gre zares. Odličen dokument!

  • if

    Stanje v zvezi z mejami med RS in RH je posledica nedemokratičnega komunističnega sistema, ki je okupiral vse pravne sisteme, ki bi sicer povzročili drugačen tek določanja mej med RS in RH.
    Načeloma so “vse mejne posedice” nične, ker so povzročene nedemokratično.
    Odgovorni so komunisti/neokomunisti, vseh časov najbolj podli okupatorji Slovenije!

  • Vera

    Ta video bi moral biti objavljen prvo v devetem razredu OŠ ,potem dijakom in študentom , vsem ostalim ,ki tudi niso doživeli 10 dnevne vojne za Slovenijo, pa bi morala RTV SLO vsak teden ponavljati,ob primernih urah ali pa vsaj 1x mesečno. Saj nam,ki smo doživeli napad jugo-armade, mladi ne verjamemo,so pa tudi svetle izjeme,ki jih zanima resnica takratnega časa . Priporočam ogled vsem .

    • if

      Na potezi ja Nova 24 TV.

      Hkrati naj obravnava zadevo “Dan upora proti okupatorju-27. aprilska 1941 OF laž – 6. april 1941- sodelovanje komunista in nacista 1. maj 1941 https://www.youtube.com/watch?v=jAfSrBMuXI8

  • NEZJA SHAJAN

    Jebeš hrčke, zmeraj nas nategnejo. A tudi oni bodo slej ko prej dobil po picki. Rajši imam Srba za soseda kot to hrvaško ustaško za lego.