Številni zgodovinarji menijo, da je vsakoletni pohod ob žici čista laž komunistov, saj je bila v času okupacij, med julijem 1941 in oktobrom 1942 komunistična varnostno-obveščevalna služba (VOS) odgovorna za večje število ubitih slovenskih civilistov kot italijanski okupator. Posamezniki tako z izobešanjem zastav slavijo krvavo rdečo zvezdo, Socialni demokrati pa celo pravijo, da slavijo dan zmage. “Slavimo dan zmage, dan Evrope, dan Ljubljane – mesta heroj!” so zapisali pri SD. Opevanje totalitarnih simbolov je po zmagi levičarjev na volitvah znova v polnem zagonu, kar je velika blamaža za demokratično državo Evropske unije.
Vsako leto poteka “Pot spominov in tovarištva”, 32,5 kilometrov dolga rekreacijska pot, ki obkroža Ljubljano. Pot poteka tam, kjer je v času druge svetovne vojne mesto obdajala vojaška zapora z bodečo žico. Pot, ki jo imenujejo tudi Pot ob žici ali Zeleni prstan, je namenjena predvsem hoji in teku, na njej pa srečujemo tudi številne kolesarje in podpornike rdeče zvezde.
Danes poteka že 64. pot ob žici in je prva po dveh letih premora zaradi epidemije koronavirusa. Dediči komunizma v svet laži silijo tudi najmlajše. V četrtek in petek je del poti prehodilo več kot 15 tisoč vrtčevskih otrok, osnovnošolcev in dijakov, danes pa sta osrednja dogodka tek trojk in tradicionalni pohod po poteh okupirane Ljubljane.
Ob tem pa so seveda vsako leto “pozabijo” omeniti žalostno dejstvo, da je bila v času med julijem 1941 in oktobrom 1942 komunistična varnostno-obveščevalna služba (VOS) odgovorna za večje število ubitih slovenskih civilistov kot pa italijanski okupator. VOS je namreč bil odgovoren za smrt kar 80 slovenskih civilistov znotraj bodeče žice, ki je obdajala Ljubljano, medtem ko je na drugi strani ubil osem Italijanov.
Dejansko je šlo za bratomorno revolucijo
Tako opevani narodno osvobodilni boj ni bil usmerjen v osvoboditev, temveč je bil že od začetka zamišljen kot bratomorna revolucija. Njen rezultat je bil na stotisoče žrtev in 45 let nečloveškega totalitarizma. Med žrtvami so bili katoliki, liberalci in drugi politični nasprotniki; Primorci, ki so prišli v Ljubljano zaradi znanja italijanskega jezika; ženske, ki so se zapletle v ljubezenska razmerja z Italijani; obrtniki in delavci na terenu, orožniki ter številni drugi.
Zgodovinar in raziskovalec Damjan Hančič, ki se je ukvarjal z revolucionarnim nasiljem v različnih delih Slovenije med drugo svetovno vojno, je glede Ljubljane izpostavil, da so bile žrtve komunističnega nasilja do leta 1943 izključno civilisti, šele od takrat naprej pa so bili med žrtvami tudi pripadniki vaških straž, ki so se organizirali zaradi izredno slabega zagotavljanja varnosti s strani italijanske vojske in čedalje hujšega nasilja komunistov.
Bil je načrten poboj civilistov
V knjigi Revolucionarno nasilje v Ljubljani 1941–1945 Hančič opisuje organizirano delovanje komunističnih enot službe VOS, ki so načrtno pobijale civiliste, medtem ko so redne partizanske enote izvajale nasilje predvsem v okolici Ljubljane. V knjigi so opisani konkretni primeri atentatov, naveden je tudi seznam žrtev in nekaterih krvnikov. Med žrtvami nasilja je našel tudi številne dokaze o pobojih partizanov, ki so zaradi hude zime želeli prezimiti doma, vendar so v komunističnem vodstvu to označili za nezaželeno in samovoljno obnašanje, ki so ga kaznovali s smrtjo.
Policijski stražnik Jožef Sušnik velja za prvo znano žrtev revolucionarnega nasilja, ubit je bil na domu pred svojo hčerjo s strani komunista in pripadnika VOS-a. Razlog za zahrbten umor je bil v njegovi trdni zavezanosti slovenstvu in dejstvu, da se ni želel priključiti Osvobodilni fronti. Med odmevne in poznane likvidacije se uvršča tudi nasilna usmrtitev Jerneja Černeta iz ugledne podjetne družine, ki je vodila Hotel Štrukelj (sedanji City hotel). “Partizani so ga ubili blizu Stične, njegova smrt pa je med ljudmi sprožila izjemno negativen revolt proti partizanskemu boju, saj je bil Černe med drugim tudi aktivni podpornik OF,” je povedal Hančič.
Na drugi strani pa v strankah, kot je Levica, trdijo, da so prireditve, kot je Pot ob žici, pomembne, ker predstavljajo spomin na težaven zgodovinski trenutek, vendar hkrati trenutek, v katerem je narod vzel usodo v svoje roke. Tudi številni posamezniki se ne zavedajo oziroma namerno pozabljajo, da je bila rdeča zvezda kriva za številne poboje. Njihovi pogledi so podobni tistim v Levici, ob tem dogodku pa v sramoto vsem žrtvam vseeno izobešajo jugoslovansko zastavo.
Slavimo dan zmage, dan Evrope, dan Ljubljane – mesta heroj! #PSTLjubljana @SDLjubljana @Mladiforum @ZenskiforumSD pic.twitter.com/YKtLq8k3Ps
— Socialni demokrati (@strankaSD) May 7, 2022
Na dogodku pa ne manjkajo niti Socialni demokrati, ki so zmotno prepričani, da danes slavijo dan zmage, dan Evrope in dan Ljubljane – mesta heroj. Pohoda so se udeležili predsednica Tanja Fajon, poslanec Marko Koprivc, Neva Grašič, Dejan Prešiček, Milan M. Cvikl, Jonas Žnidaršič, Klemen Žibert in piarovec SD Denis Sarkić.
Sara Kovač