Pri Ruski kapelici pod Vršičem, kjer zadnjo julijsko nedeljo tradicionalno poteka spominska slovesnost, se je tudi tokrat zbralo prgišče nekdanjih odcvetelih politikov, kljub temu, da je razdajanje naklonjenosti Ruski federaciji od letos naprej veliko manj v trendu kot nekatera prejšnja leta, ko je prireditev predstavljala kulminacijo rusofilnega razpoloženja v Sloveniji.
Tokrat smo uspeli ujeti “večnega” Milana Kučana, prvega predsednika RS in predzadnjega predsednika Centralnega komiteja Zveze komunistov, nekdanjega diplomata in Kučanovega prijatelja Sašo Geržino, Tita Turnška, nekdanjega ministra in nekdanjega predsednika zveze za ohranjanje vrednot NOB ter Zmaga Jelinčiča, predsednika SNS in bivšega poslanca, ki v predvolilnih soočenjih ni skrival svojih Rusiji naklonjenih stališč. Tam so bili še nekateri poslovneži, povezani z dogovornimi posli v Rusiji, kot sta Janez Škrabec in Željko Puljić.
Da je letos dogodek bolj sramežljivo izveden, priča dejstvo, da letos ni bilo velike prireditve kot vsako leto – enkrat se jo je poleg celotnega levega vrha udeležil celo sam Vladimir Putin – ampak je bil zaradi vojne v Ukrajini le kratek pietetni dogodek za članice in člane ter prijatelje Društva Slovenija Rusija.
Pri Ruski kapelici pod Vršičem, kjer zadnjo julijsko nedeljo tradicionalno poteka spominska slovesnost, bo letos zaradi vojne v Ukrajini to nedeljo le kratek pietetni dogodek za članice in člane ter prijatelje Društva Slovenija Rusija. Drug program ali spremljevalni dogodki niso predvideni, so sporočili iz društva.
Slovesnost ni le pietetne narave
Ruska kapelica je spomenik nad Kranjsko Goro, umeščena ob poti do prelaza Vršič, ki so jo v težkih vojnih razmerah gradili ruski ujetniki. Vsako leto je tam organizirana pietetna slovesnost v spomin vsem, ki so med gradnjo ceste na Vršič umrli. Na prvi pogled je naravnost bizarno, da v Sloveniji vsako leto s pompom obeležujemo pietetno prireditev, ki obeležuje obskurni dogodek, kjer so umrli vojaki takrat nam sovražne strani, s tem da je bila večina etično ukrajinskega, ne ruskega rodu. Manj bizarno pa je, če dogodek vidimo skozi prizmo slovenske politične resničnosti – predvsem na levici. Slovesnost ni le pietetne narave – v resnici gre za povsem politični dogodek, s katerim slovenski proruski politiki leve provenience izkazujejo svojo vdanost ideji društva prijateljev Sovjetske zveze, ki je bila osnova za NOB. Gre za simbolno dejanje vdanosti iz podložnosti Ruski federaciji.
Trdo rusofilno jedro ne more iz svoje kože
Dogodek je bil iz leta v leto bolj bizaren, še posebej ko se je Rusija povsem fašistizirala in leta 2014 z zavzetjem Krima postala edina osvajalska kolonialna velesila v sodobnem času. Vmes so sestrelili še kakšno civilno letalo. Letos je vendarle bilo preveč in se je očitno večina mainstream levice od dogodka distancirala, saj bi bil dogodek podoben pietetnemu druženju z nacističnimi birokrati poleti leta 1944. A vendarle trdo rusofilno jedro na čelu s starosto slovenskih komunistov Milanom Kučanom ni moglo iz svoje kože.
Kučana že dolgo nismo videli na počastitvi žrtev revolucionarnega nasilja
Kučan se je branil, češ da dogodek nima nobene povezave z ukrajinsko vojno. Seveda gre za hudo sprenevedanje – seveda jo ima, saj so se tudi tokratnega simboličnega dogodka udeležili predstavniki Putinovega veleposlaništva v Sloveniji, za katerega se že leta šepeta, da je večinoma sestavljeno iz skritih agentov FSB, naslednice zloglasne zločinske organizacije KGB. Pietetni dogodek z ramo ob rami z izbranci trenutno glavnega svetovnega fašista nekdanjim visokim slovenskim politikom pač ne pritiče. Sploh ker gre za počaščenje nasprotnikove vojske, kar je že v osnovi izredno nenavadno. Milana Kučana za razliko od spravnega Boruta Pahorja nismo videli še na nobeni počastitvi spomina na poklane domobrance niti nedolžnih žrtev revolucionarnega nasilja. Pred kapelico pa je prišel – se posvetiti vojakom sovražne vojske iz prve svetovne vojne.
Tako za Kučana kot za druge, ki so se dogodka udeležili bi bilo bolje, da se nehajo sprenevedati in vendarle priznajo zakaj gre v resnici. Kučan in njegova levičarska klika so odkriti in brezsramni rusofili – to je dokazal že na protestu “proti vojni”, kjer je bizarno rekel, da sta krivi obe strani. Na tistem protestu, kjer so njegovi somišljeniki namesto proti Rusiji protestirali proti NATU.
Pismo sramote
Tudi pismo, ki ga je podpisal skupaj s somišljeniki – 18 vidnimi akademiki in politiki, med njimi Danilo Türk, kolumnist Vlado Miheljak, sociologa Rastko Močnik in Rudi Rizman, pisateljica Svetlana Slapšak in Mirovni inštitut – je jasno videti tendenco po razorožitvi Ukrajine, prenehanju pošiljanja orožja in čimprejšnjo zmago Rusije, da bodo on in pajdaši iz bivšega foruma 21 s Putinom zopet lahko v miru biznisirali. Sramotno pismo med drugim nič kaj subtilno vojno v Ukrajini naprti kar zvezi NATO, ki se je nespametno širila na vzhod. Starim komunistom seveda ni jasno, da so si nove članice vstopa v zvezo NATO želele same, saj jih je bilo – kot se je izkazalo upravičeno – strah ruskega medveda. Oni podobno kot Putin razumejo le govorico sile.
Ruska kapelica je bila letos namenjena preštetju vrst – indikator Rusiji in Putinu na katere ljudi v Sloveniji njegova fašistična oblast še lahko računa in katere mora obravnavati kot sovražnike. Milan Kučan s trdo levimi somišljeniki je pač presodil, da je raje v objemu fašistične Rusije kot evro-atlantskih povezav. Spomnimo, da je že Janez Drnovšek pred desetletji ameriškemu diplomatu obljubil, da bo Slovenija bolj prozahodna in manj proruska, ko se umaknejo “ruske” sile, ki jih vodi Milan Kučan. Očitno se to do 2022 še ne bo zgodilo. Kučan ima svojega kandidata še danes na Gregorčičevi.
Andrej Žitnik