”Preverljivi podatki kažejo, da so slovensko pravosodje, politika, ekonomija in izobraževanje še vedno v krempljih nomenklature, ki se je pretihotapila v današnji čas,” je poudarila Valič Zverova. V slovenskem pravosodju so še vedno ostanki režima, kjer sodišča niso bila samostojna, neodvisna in nepristranska oblast. Bila so orodje za izvajanje revolucije in podrejena komunistični partiji, ob dnevu človekovih pravic opozarja Študijski center za narodno spravo.
Študijski center za narodno spravo in Društvo političnih zapornikov in drugih žrtev komunističnega nasilja ob svetovnem dnevu človekovih pravic organizirata znanstveni posvet z naslovom Brezpravje ”v imenu ljudstva”. Na njem na temo sodnih procesov danes in v zgodovini sodelujejo strokovnjaki s področja arhivarstva, zgodovine in prava. Na več panelnih razpravah med drugim sodelujejo tudi David Tasić, Andreja Valič Zver, Stane Granda, Lovro Šturm, Andrej Aplenc in Janez Juhant.
Slovenija ena redkih držav, ki ni sprejela resolucije o obsodbi totalitarizmov
”Danes smo priča ponarejanju zgodovinskih dejstev o času, ki se v Sloveniji še ni izpel. Režim tistega časa danes dviguje glavo in grozi, da se bo ponovno dvignil,” je poudaril David Tasić. V zadnjih letih po njegovih besedah to počnejo celo javno.
“Najbolj je to vidno v šolstvu in sodstvu. Slovenija je ena redkih držav, ki v parlamentu ni sprejela evropske resolucije o obsodbi totalitarizma. Kako niso zmogli toliko modrosti, da bi obsodili vse tri totalitarizme, ki so prinesli toliko trpljenja, prelite krvi in žrtev?” se sprašuje Tasić
Tasić: “Ali res nismo sposobni solidarnosti in empatije?”
Še posebej pa je izpostavil, da “hodimo mimo zaprtih rudnikov, jaškov in gozdov, kjer so posmrtni ostanki ubitih ljudi. Število teh posmrtnih ostankov je največje v Evropi, mi pa se ne zganemo ob tem podatku. Prav tako se ne zganemo ob tem, da ti ljudje še vedno nimajo dostojnega groba. Smo tako zazrti v svoje materialne dobrine in nismo sposobni solidarnosti in empatije?”
10. decembra sicer obeležujemo svetovni dan človekovih pravic. Na ta dan je bila namreč leta 1948 v Parizu sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic, ki naj bi predstavljala skupen ideal vseh ljudstev in narodov z namenom, da bi vsi organi in posamezniki razvijali spoštovanje pravic in svoboščin. Priznavanje teh pravic temelji na svobodi, pravičnosti in miru.
Politični procesi še obstajajo in je nanje potrebno opozarjati
Obdobje po 1945, ko je oblast prevzela komunistična partija, je bilo po besedah Andreje Valič Zver zaznamovano s kršitvami človekovih pravic: “V rokah partije so bile vse veje oblasti. Toliko let po tem bi si želeli oz. smo upali, da živimo v drugačnem času, a empirični podatki kažejo, da je slovensko pravosodje kot tudi politika, ekonomija in izobraževanje še vedno v krempljih nomenklature, ki se je pretihotapila v današnji čas. Politični sodni procesi še obstajajo, zato je potrebno govoriti o preteklih kršitvah in nanje opozarjati, zato da se jim v prihodnosti izognemo.”
V Sloveniji po vojni skupaj 25.000 političnih zapornikov
Boštjan Kolarič je v svojem referatu o političnih sodnih procesih v Sloveniji ugotovil, da ob upoštevanju vseh sodb vojaških sodišč, sodišč slovenske narodne časti in civilnih sodišč ter odločb organov za notranje zadeve lahko ugotovimo, da je bilo v Sloveniji v obdobju komunizma vseh političnih zapornikov okoli 25.000.
Sodišča v komunističnem režimu niso bila samostojna in nepristranska oblast
Kot je poudaril nekdanji minister za pravosodje Lovro Šturm, sodišča v komunistični Sloveniji niso bila samostojna, neodvisna in nepristranska oblast. Bila so orodje za izvajanje revolucije. ”Ustavno sodišče je prepovedalo uporabo štirih revolucionarnih kazenskih predpisov, ker niso bili v skladu s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih priznavali civilizirani narodi, niti s tedanjimi ustavnimi načeli,” je še dodal.
dr. Janez Juhant: "Namen UDBE je bil, da bomo ustrahovami. Kako dolgo še, se sprašujem." pic.twitter.com/8Uw6lRfMj3
— Mojca Megušar (@mmojca5) December 10, 2015
M. G.