“Skupna korona oddaja RTV Slovenija in Pop TV me preko zastavljenega koncepta, ki se je v veliki meri trudil izpostaviti vse tisto, kar je bilo ob spopadanju z epidemijo opravljeno slabo, in izražanjem izrazitega pesimizma, spomnila na politični koncept, ki ga je Christopher Hood poimenoval igra obtoževanja,” je v oddaji Komentar dejal analitik Marko Balažic. Temu je dodal, da bi ga lahko poenostavljeno opisal s stavkom: kazanje s prstom je znana značilnost politike, izogibanje krivdi in odgovornosti pa prežema vladne in javne organizacije praktično na vseh ravneh. Pozval pa je tudi k temu, da znamo pohvaliti in skušamo graditi pozitivno podobo – obstaja upanje, da bi v takem ozračju posamezniki raje prevzemali odgovornost in ravnali bolj transparentno.
“Sicer me je oddaja spomnila tudi na koncept modernega slovenskega filma, ko nas po ogledu depresivnih razvlečenih zgodb večinoma prevevajo nedefinirano pesimistični občutki, ampak je to že tema za kakšen drug komentar,” je politični analitik Marko Balažic še opisal skupno oddajo RTV Slovenija in POP TV-ja, ki naj bi nas združila v boju proti virusu, vendar pa že izbira gostov ni pripomogla, da bi resnično dosegli tak učinek.
Balažic je v nadaljevanju Komentarja povedal, da pri izogibanju krivdi v politiki ne gre nujno za slabo lastnost. Cilj politike je namreč oblast in verjetno gre priznati tistemu, ki se bolj spretno obdrži na oblasti dlje časa, da določene procese obvlada. Balažic je spomnil na primer, kako se je pred časom pozitivno ocenjevalo Karla Erjavca, ravno zaradi sposobnosti tega, da je iz vsake situacije izšel kot zmagovalec. Po drugi strani pa nam lahko ravno koncept igre obtoževanja pomaga razumeti nekatere politične procese v ozadju, ki definirajo način sprejemanja odgovornosti v politiki. Denimo, zakaj je enkrat imenovanje podpredsednika stranke na mesto v državnem podjetju predstavljeno kot uspeh, medtem ko je pa, vsaj za primer energetike, bolj prikladno skrivanje za institucijami in zakoni.
Če želimo popraviti demokratične procese, moramo pozornost nameniti dobremu delovanju sistema
Namesto da bi z igro obtoževanja skušali identificirati in popravljati nekatera protislovja demokratičnega sistema, v javnosti raje večino časa posvetimo iskanju odgovora, ali igre obtoževanja sploh obstajajo. Če je samoumevna resnica, da politiki vedno poskušajo prikriti svoje koruptivno vedenje ali neuspešno politiko tako, da krivdo prevalijo na ramena drugih (npr. birokratov, prejšnje vlade itd.), je ta zaključek po drugi strani lahko popolnoma napačen, saj ne upošteva vseh faktorjev. Sodobna vlada in upravljanje sta neverjetno zapletena. Naredite preizkus: stopite v katerokoli ministrstvo in skušajte identificirati ljudi, ki imajo zadosti velik vpliv, da vlečejo odločitve. Pogosto vas bodo ugotovitve, kako se odločitve dejansko sprejemajo v državi, presenetile. Predvsem z vidika, da aktualna politika na nekatere dele nima nikakršnega vpliva. Če torej želimo popraviti demokratične procese, moramo več pozornosti nameniti dobremu delovanju sistema, to je institucij, in ne pričakovati, da bo ena menjava dovolj, pa bo v svetu vse bolje.
“Ravno zato se ne morem načuditi naivnosti nekaterih novopečenih politikov, ki mislijo, da bodo brez poznavanja sistema premaknili stvari na bolje oziroma uresničili lastne politične agende,” je nadaljeval svoja razmišljanja Balažic in opozoril, da po drugi strani pri opisovanju koncepta igre obtoževanja, ne moremo mimo fenomena, ki je značilen za manjše družbe. Namreč, če je kritična masa ljudi manjša, se zaradi manjše konkurence hitro pojavi večji razkorak v dojemanju ega. Če je manj konkurence, je lažje postati »strokovnjak« na kateremkoli področju. Posledično tudi hitreje razvijemo občutek, da nam določena stvar pripada. Hkrati pa je na primer slovenski bazen dovolj velik, da merjenje dosega v tujini ni več pomembno. Zato previdno z vsakim, ki se na vrhu neke pozicije hvali, da je ravno on najboljše, kar se je podjetju ali instituciji v vsej zgodovini zgodilo, je še opozoril analitik.
Kakšen pa je odgovor, kako iz začaranega kroga obtoževanja in majhnosti?
Raziskovalci univerz Stanford in Chicago so v raziskavah pri otrocih ugotovili, da malčki razvijejo večjo pripravljenost na prihodnje izzive, če starši hvalijo njihova prizadevanja namesto njihovih prirojenih lastnosti. Po petih letih raziskav se je pokazalo, da obstaja večja verjetnost, da bodo otroci bolj verjeli v svoje sposobnosti, bodo osebno rastli in bili zmožni priprave več strategij za spopadanje z neuspehi, če bodo starši hvalili njihovo delo, in ne le ega. “Zatorej: hvalimo in znajmo pohvaliti. Predvsem pa skušajmo graditi pozitivno podobo,” je analitik ponudil rešitev – po njegovem mnenju namreč obstaja upanje, da bi v takem ozračju posamezniki raje prevzemali odgovornost in ravnali bolj transparentno. Balažic je za konec še poudaril, da imamo vedno priložnost, da stvari spremenimo ter pozval: “Dovolimo si biti ponosni na dobra dejanja.“
Sara Bertoncelj