fbpx

Vodilni slovenski pedagog o “ubogih otrocih”, ki se šolajo na domu: Travme v tem trenutku pridelujejo otroci na Hrvaškem, ne pa otroci, ki so doma in ob družini!

Foto: STA

Treba je gledati naprej in računati, da se podobna situacija lahko tudi kdaj še ponovi, zato je vse te stvari preprosto obvladati, je glede šolanja na daljavo pojasnil Marko Juhant in opozoril, da je ob tem treba ponuditi  tako obliko dela, da lahko otroci delajo samostojno, če otroci ne razumejo, pa se lahko pripravi filmček z razlago. Seveda z razlago na način, ki je drugačen od primarnega. “Travme pa v tem trenutku pridelujejo otroci na Hrvaškem,” je komentiral navedbe, ki v številnih medijih opozarjajo na škodljivost tega, da otroci niso v šoli. Sociolog in psihoterapevt Borut S. Pogačnik je mnenja, da šolanje na daljavo samo po sebi ni tako zelo problematično, kot so problematični nekateri drugi faktorji, ki so ob tem tudi prisotni. 

Pri tezi, da bi pri otrocih, zaradi šolanja na daljavo, lahko prišlo do travm, kot zadnje čase pogosto slišimo v osrednjih medijih, je problematično že razumevanje samega termina. Da nekaj lahko definiramo kot travmo, sta namreč potrebni dve osnovi, in sicer relativno močen strah, ki posameznika blokira in občutek nemoči. “Travme v tem trenutku pridelujejo otroci na Hrvaškem,” je pojasnil specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti Marko Juhant in nadaljeval svoje pojasnilo, da otroci tam ne vejo, kdaj in če bo spet prišlo do potresa, kako močan bo, ne vejo niti tega, če bodo to noč lahko mirno spali.

V tem primeru je seveda, poleg strahu, prisoten tudi občutek nemoči, saj ob tovrstnih pojavih oziroma nesrečah človek težko kakorkoli preventivno ukrepa. Tudi to je eden izmed razlogov, da so ljudje po potresu pričali o tem, da gre za večjo grozo, kot je šlo med vojno. Takrat so namreč vsaj približno vedeli kaj lahko pričakujejo in čemu oziroma komu se morajo izogniti. “To, da so otroci doma, z družinami, in ne v šoli, to ni travma,” je poudaril Juhant in dejal, da bi se nekaj strahu in nemoči lahko pojavilo pri srednješolcih, ki bodo morali opravljati maturo.

Ministrstvo namreč ne črpa izkušenj iz resničnega življenja in posledično ne poskrbi, da bi bile tovrstne priprave ter izvedba primerno prilagojene. “Če nekomu ne daš vseh potrebnih orodij in informacij, obenem pa pričakuješ, da bodo izvedli zadevo po predpisih oziroma do predpisanega roka in z izjemnimi rezultati, je to še vse kaj drugega kot povzročanje travme,” je opozoril Juhant in še opomnil: “Če so spremenjeni pogoji, je treba spremeniti tudi sistem.” Matura bo, nacionalno preverjanje znanja tudi bo, obenem pa ogromno stvari sploh ni jasnih. Ti otroci pa lahko doživijo kakšno travmo, saj ne morejo dobiti znanj po utečenem sistemu in to je krivično.”

Problemi so povsem drugje
Pedagog Juhant ocenjuje, da se ljudje se razburjajo iz napačnih razlogov, saj se razburjajo glede tega, kaj bi se večini otrok lahko zgodilo. Če je treba v resnici kaj narediti, bi bil po njegovem strokovnem mnenju sedaj primeren čas, da se poseže v družine, kjer se dogajajo zlorabe in nekatere druge težave. “Tam bi bilo treba urediti zadeve, potem pa bi se lahko otroci šolali tudi od doma,” je poudaril Juhant in razložil, da bi bilo po drugi strani treba razmisliti tudi o tem, ali so šole dejansko tako poglaviten vir prenašanja okužbe, da je primerno toliko časa vztrajati pri tej obliki šolanja. In tudi pri tem je težava, da ministrstvo ni izdalo natančnih navodil učiteljem, da je treba odpredavati tako, da so otroci v tem delu samostojni. Treba bi bilo oblikovati tak sistem internetnega šolanja, da bi otroci pred ekranom obsedeli kot ob dobri risanki ali filmom. “Tega mnogi učitelji več ne znajo, sedaj plačujemo ceno tistega, s čemer je začel že minister za šolstvo Slavko Gaber, torej z izganjanjem vzgojnih prijemov iz šole. To je jasno razvidno že iz poimenovanja nekaterih predmetov, nimamo več na primer športne vzgoje, sedaj je le še šport. Vemo pa kateri učitelji so izjemno uspešni pri svojem poslanstvu, in sicer tisti, ki znajo pri pouku dobro uporabljati tudi vzgojne prijeme.” Šolstvo pa si tudi ni vzelo časa, da bi izbrisali bremena iz posameznih predmetov, polno je namreč vsebin, ki res niso nujne. Na seznamu znanja, ki je potrebno za opravljanje izpitov ob šolanju na domu, mnogo vsebin namreč ni. Če bi sčistili te vsebine, bi se veliko lažje šli tudi nacionalno preverjanje ali pa maturo.

dr. Marko Juhant (Foto: Twitter)

Tudi kar se socializacije tiče, se po Juhantovem mnenju ne bi smeli pojavljati večji problemi, otroci večinoma tako ali drugače poskrbijo za družbo. Videti je, kot da nekateri iščejo ali pa ustvarjajo nišo, da bi se kasneje lahko šli neke vrste terapijo za te tako imenovane travmirane otroke, je razmišljal strokovnjak. “Sprašujem se, kje so bili ti ljudje, ko je bilo otroke treba zaščititi, da recimo ne bi šli v devetletko, čeprav so tudi raziskave strokovnjakov pokazale, da je v tem sistemu kup napak in nepravilnosti,” se je naglas vprašal. Je pa opozoril, da je seveda problem pri otrocih s posebnimi potrebami, kjer je neka specifika. Če je otrok gibalno oviran, si resnično ne more izbrati s kom in kje se bo družil. No, na srečo se šolanje za to skupino otrok že vrača v bolj normalno obliko.

“Šola ni lego kocka, šola je največja tovarna v Sloveniji. Nobena druga nima toliko zaposlenih, izdelujejo pa prihodnost. Tudi iz tega razloga, se ne more z njo igrati, kot da bi bila lego kocka in jo postavljati enkrat pokonci, drugič počez. V tako kritičnem času, bi ministrstvo moralo biti bolj učinkovito in odgovorno. Gre za ogromen tanker, ki se ga ne da kar obrniti kar v vsakem trenutku in popraviti, če se ga zapelje narobe. Meni je vseeno, katera vlada vodi državo, ampak naj se stvari vodi po stroki in po vesti.”

Otroci so bolj prilagodljivi, kot pogosto mislimo. Takojšnja razlika je opazna, a na dolgi rok, če vzpostavimo vzgojne mehanizme, da bodo otroci delali za šolo, jo bo zaznala samo še kaka čudna statistična obdelava, realno življenje pa ne,” je že pred časom za naš medij povedal Marko Juhant in velja še enkrat ponoviti.

Šolanje na daljavo samo po sebi ni problematično
Travma je poškodba na ravni psihičnega, ki pušča posledice na zavedni, predvsem pa na nezavedni ravni. Na nezavedni ravni so tiste, ki so obremenjujoče za otroke nekje do šestega leta starosti, kasneje pa so te travme bolj ozaveščene. Če govorimo o šolskem primeru, v sedanjem času, so travme, ki jih otrok doživlja že dokaj ozaveščene. Travma pušča posledice predvsem na ravni samopodobe, samopodoba je torej nižja, kot bi sicer bila,” pa je o travmah pojasnil sociolog in psihoterapevt Borut S. Pogačnik ter opomnil, da samopodoba vpliva tudi na samozaupanje in samozavest bodočega odraslega, kar vsekakor velja za otroke, ki so doživljali travme, bodisi zaradi fizičnih bodisi zaradi psihičnih zlorab – sem lahko v določenih primerih štejemo tudi odtegnitev edukacije.

dr. Borut S. Pogačnik (Foto: STA)

Vendar pa moramo na razvoj otroka gledati že s strani staršev pa tudi že starih staršev, vzorci vedenja se namreč podajajo in so že sami po sebi vzor. Otroke učimo najprej z vzorom, učijo se iz tega, kako starši odreagirajo. “Otrok je lahko posledično nevrotičen že v prvih šestih letih življenja, družina namreč pogosto ni popolna, tako ali drugače. Otrok se uči vlog matere in očeta skozi mater in očeta, zelo pomembna pa je tudi koalicija oziroma enotnost staršev – tako pri vzgoji kot pri izobraževanju. To so pomembna izhodišča, ki vplivajo na otrokovo identiteto. Če je recimo osemletni otrok sam doma, starša sta seveda v službi, in se mu pokvari računalnik ali pa nečesa ne razume dobro, potem seveda nastopi travma. Seveda pa je to odvisno tudi od energetske opremljenosti vsakogar,” je povedal Pogačnik in v nadaljevanju pojasnil, da je to dobro razvidno na primer v družinah, kjer so trije otroci in ima eden izmed njih, ki je šibkeje energetsko opremljen, veliko več težav kot druga dva. Pri takem otroku se lahko pojavijo najprej nevroze, kasneje v življenju pa morda tudi psihoze. Otrok napetosti zelo hitro dojame, tudi če niso izražene, tako da že sama stiska staršev lahko povzroči travmo. Otroka določa genetika, se pravi dednost, okolje, pomembna pa je tudi lastna aktivnost.

Če vse skupaj združimo, bi lahko rekli, da šolanje na daljavo samo po sebi ni tako zelo problematično, kot so problematični nekateri drugi faktorji, ki so ob tem tudi prisotni. Če so nekateri otroci prepuščeni sami sebi, seveda lahko zaradi tega doživljajo stisko, sploh če niso primerno opremljeni za soočanje s tovrstnimi težavami. Seveda prihaja tudi do primerov, kjer starši sicer so prisotni, vendar nimajo potrebnega znanja oziroma vzvodov, da bi otrokom pomagali v učnem procesu. Potem pa so tu še otroci, ki živijo v neugodnem okolju in ki jim odhod v šolo pravzaprav pomeni beg iz neprijaznih okoliščin. Gre torej za precej bolj kompleksno problematiko, kot jo nekateri prikazujejo. Že res, da bo vrnitev v šolo pomagala rešiti nekatere težave, a mnogih žal ne bo. Situacija, v kateri smo se znašli, nam je postavila na ogled probleme, ki so obstajali že prej, le da jim nismo namenjali dovolj pozornosti. In prav gotovo je sedaj primeren čas, da to storimo.

Sara Bertoncelj