fbpx

Vojna za pluralno RTV Slovenija je vojna za demokracijo

RTV

Neizpodbitno je, da je slovenska levica tudi po zaslugi žametne tranzicije ohranila nadzor nad glavnimi vzvodi realne družbene moči, kot so kapital, mediji, kultura, represivni organi, civilna družba idr., ter prek njih obvladuje večino družbenih podsistemov.

Po potrebi pa jih tudi zlorablja v svojih brutalnih spopadih za oblast (Kramberger, afera Patria, Kangler, kraja poslanskih mandatov, poskusi uličnih prevratov, kolesarji idr.).

Medijski monopol levice in deformirana slovenska medijska scena
V zvezi z medijsko sceno obstajajo verodostojni podatki, da obvlada levica prek kapitalskih in kadrovskih navezav od 80 do 90 odstotkov tiskanih in elektronskih medijev, ki poberejo prav toliko oglaševalskega denarja. Med njimi vse dnevnike, večino zasebnih radijskih in televizijskih postaj ter na desetine revij, tednikov in drugih publikacij. Urednik tednika Domovina Tino Mamić je ob neki priložnosti opozoril (Reporter, 4. 9. 2017), “da je Slovenija edina država v Evropi, ki nima niti enega svojega dnevnika, ki ne bi bil rdeč”. Levi politiki se zavedajo tega svojega pošastnega monopola, a kot vzgojeni ali priučeni nedemokrati pri tem potuhnjeno molčijo. Alternativnih medijev, kot so Družina, Radio Ognjišče, Demokracija, Domovina, Nova24TV in še kaj, je tako le za dober ščepec, bolj za demokratični okras. Poleg tega so nekateri, npr. Družina in Radio Ognjišče, nastajali v velikih mukah, v glavnem s prispevki bralcev in poslušalcev, odrezani od oglaševalskega denarja in z Udbo neprestano za vratom.

In kar je najbolj sprevrženo, med rdeče medije je doslej sodil tudi zavod RTV Slovenija, ki je s častno izjemo nekaj profesionalnih novinarjev v svojih informativnih oddajah odkrito agitiral za levo opcijo in njene zakulisne interesne skupine. Celo med epidemijo je namenjal vso pozornost proticepilcem in promoviral sesuvanje vladnih zaščitnih ukrepov. Pri zasebnih levih medijih lahko uredniki in novinarji pred žarometi in mikrofoni počnejo karkoli, pri javnem zavodu pa si tega ne smejo dovoliti. Pri tem je levičarska novinarska druščina poslušalce in gledalce RTV posiljevala in podcenjevala do take mere, da smo mnogi v revoltu ugašali ali preklapljali televizijske in radijske aparate. Zato ob dejstvu, da je pluralnost in uravnoteženost medijske scene eden temeljnih pogojev za normalno delovanje demokracije, ni čudno, da je slovenska demokracija pohabljena. Da je npr. še vedno omadeževana z nerazjasnjenim političnim umorom (Kramberger). Pa da je levica nekaznovano zlorabljala represivne organe in medije za poskuse sodnih in medijskih umorov političnih nasprotnikov, za nezakonito krajo poslanskih mandatov, za poskuse uličnih prevratov, podtikala volivcem svoje politične marionete itn.

Škof Peter Štumpf je zapisal (Družina, 2. 1. 2019), “da bi bilo stanje duha v Sloveniji brez katoliških medijev katastrofalno”. Pri tem je še pomenljivo pripomnil, “da dvoje stvari sili ljudi k nasilju, in sicer pomanjkanje kruha in pomanjkanje svobode govora“. Na srečo je vstop družbenih omrežij na medijsko sceno nekoliko zamajal monopol levice, a slednja že išče prijeme, kako bi jih prek cenzure disciplinirala.

Na RTV Slovenija smo priča stavki Koordinacije novinarskih sindikatov Radiotelevizije Slovenija (RTVS) in Sindikata novinarjev Televizije Slovenija (TVS), ki na vsak način želita ohraniti levičarsko usmeritev tega javnega zavoda. (Foto: STA/Bor Slana)

RTV SLO kot trdnjava levičarskega političnega aktivizma
Primerov pristranskega obravnavanja tem, odkritega agitiranja za levico in obračunavanja s pomladno stranjo je bilo v zadnjih dveh desetletjih na RTV SLO že toliko, da jih nima smisla več naštevati. Iva Pavlin Žurman je v svoji spletni pošti (20. 4. 2020) navedla, da je celo novinar Dela Janez Markeš leta 2002 kot kolumnist Maga napisal, “da sta nacionalna televizija in radio leglo politične in finančne korupcije, največja manipulatorja javnega mnenja in tako eden glavnih krivcev za propad demokracije“.

A to nikogar več ne preseneča ob upoštevanju dejstva, da večina urednikov in novinarjev prihaja s fakultete za družbene vede, ki je znana valilnica levičarskih kadrov. Ti so prepričani, da je njihovo glavno poslanstvo promoviranje lastne domnevno nezmotljive progresivnosti. S tem hodi RTV Slovenija že desetletja po tankem ledu in postaja iz dneva v dan vse večji družbeni problem, ki kar kliče k radikalnim rešitvam. Kajti revolta, ki ga to stanje povzroča pri širokem sloju prebivalstva, ne bo mogoče več ustaviti. Spoštujem sleherni pogled na svet, ostro pa zavračam filozofijo, po kateri bi naj bili nosilci napredka edino levičarji in naj bi jim zato kar dedno pripadala pravica do oblasti.

Z vsemi sredstvi v boj za pluralnost in profesionalnost informacijskega programa RTV SLO
Uredniki in novinarji RTV Slovenija so desetletja imeli priložnost, da dokažejo svojo profesionalnost in nepristranskost, a so to priložnost z nekaj častnimi izjemami zapravili. Niso bili sposobni ustvarjati od ideologije odrezanih informacijskih programov in ni prav nobenega zagotovila, da bi to v dosedanjih organizacijskih razmerah lahko dosegli v prihodnje.

Demokratična zavest družbe pa je že toliko dozorela, da z Janšo ali brez njega ni več vrnitve nazaj. To je, da tega medijskega nasilja nismo pripravljeni več dolgo prenašati. Na izbiro je več rešitev. Kot prvo je bila izvršena zakonita zamenjava vodstva in organov upravljanja, ki naj bi omogočila večjo pluralnost RTV. V načrtu je uvedba dveh politično različnih, samostojnih informacijskih programov z ločenimi uredništvi. Če bi pa levici uspelo sesuti te poskuse prek puča, to je z brzopleto spremembo zakona o RTV ter z njo povezano zamenjavo novega vodstva in upravnih organov zavoda, bi to predstavljalo nadaljevanje večdesetletnega preteklega nasilja, v katerega pa ne smemo privoliti.

V igri je tudi referendum o ukinitvi obveznega prispevka za RTV, ki bi v primeru verjetnega uspeha v temeljih zatresel omajano zgradbo na Kolodvorski. Neki avtor pisem bralcev je zapisal (Demokracija, 4. 3. 2020), “da potrebujemo le dobrega odvetnika, ki bi poskušal na ustavnem sodišču izpodbiti sedanji nesprejemljiv in nedemokratičen zakon o obveznem plačevanju RTV prispevka“.

Nihče namreč ne more prisiliti človeka, da kupuje izdelek, ki ga ne mara ali ga slednji celo blati in mu škoduje. Priložnost imamo tudi preučiti, kako je stvar urejena v številnih evropskih državah, ki nimajo obveznega prispevka ali sploh nimajo javnega zavoda. S podobnim problemom se je npr. ukvarjala tudi Italija in se odločila za tri ločene, politično različne, samostojne informacijske programe (RAI UNO, RAI DUE in RAI TRE).

Skratka, glavni problem RTV je v tem, kot je dejal filmski in gledališki igralec Pavle Ravnohrib v nedavnem intervjuju za portal Domovina.si, “da je RTV javna ustanova, ki to ni”. Kajti “javna je samo v tem, da jo vsi plačujemo“. Vsega tega pa nam res ni treba prenašati v nedogled.

V igri je referendum o ukinitvi obveznega prispevka za RTV, ki bi v primeru verjetnega uspeha v temeljih zatresel omajano zgradbo na Kolodvorski. Nihče namreč ne more prisiliti človeka, da kupuje izdelek, ki ga ne mara ali ga slednji celo blati in mu škoduje.