Zgodba okoli ukaza o razorožitvi je zelo kompleksna. Ukaz ni bil pripravljen v Ljubljani, temveč v Zagrebu, kjer je bil sedež 5. vojaškega območja JLA kateremu je poveljeval generalpodpolkovnik JLA Konrad Kolšek, še eden izmed izdajalskih generalov JLA slovenskega rodu. Leta 1988 je zaradi tlečih “pomladi” na nekaterih prostorih bivše Jugoslavije, še zlasti pa v Sloveniji prišlo do radikalne organizacijske transformacije oboroženih sil SFRJ, tako da so se teritorialno organizacijsko gledano armadne oblasti pretvorile v tako imenovana vojskovališča. Do leta 1988 je bil center Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo, nad njim pa sta bila JLA ter Zvezna uprava TO SFRJ. Po letu 1988 sta se na ravni zveznega sekretariata za ljudsko obrambo SFRJ obe poveljstvi tako JLA kot TO SFRJ integrirali v enotno poveljstvo oboroženih sil Jugoslavije. Slovenija je z ljubljanskim in mariborskim korpusom pripadla v Severozahodno bojevališče, ki je vključevalo še Hrvaško brez vzhodne Slavonije in Primorja ter Bihaški bazen.
Generalštab oboroženih sil SFRJ je 14. maja 1990 na podlagi ocene, da je zahodnim socialističnim republikam Sloveniji in Hrvaški potrebno odvzeti orožje Teritorialne obrambe SRS in SRH, izdal ukaz o odvzetju orožja, ki ga je podpisal načelnik generalštaba JLA general Blagoje Adžić.
Sestanka v Zagrebu se je 15. maja 1990 udeležil tudi generalpodpolkovnik JLA Dragutin Ožbolt, ki je kasneje podpisal Hočevarjev ukaz o (samo)razorožitvi TO SRS. Na sestanku v Zagrebu so bili prisotni še komandanti korpusov JLA ter načelnik štaba TO Socialistične Republike Hrvaške general JLA Teodor Vračarević.
Po Ožboltovi vrnitvi v štab TO SRS (RŠTO) v Ljubljano v večernih urah je z vsem seznanil Hočevarja. Ta mu je dal napotke za izdelavo ukaza o razorožitvi Slovenije. Pri izdelavi so bili vključeni še polkovnik JLA Vekoslav Sili, polkovnik JLA Boško Mutić in polkovnik JLA Radmilo Oroz. Polkovnik JLA Mutić je že pred tem zamenjal šefa vojaške protiobveščevalne službe KOS polkovnika JLA Jožefa Holca, ki so ga predčasno upokojili. Alternativa za Holca je bil tudi polkovnik KOS Ivan Bizjak, a je bil kot Slovenec v tistih časih neprimeren za položaj. Kasneje se je izkazalo, da je bil Bizjak še bolj fanatično zvest komunistični Jugoslaviji, kot pa bil lahko bil Mutić.
Ožboltova apologija
Ko je bil ukaz pripravljen, ga je Hočevar ukazal izdelati in naročil generalpodpolkovniku JLA Ožboltu naj ga podpiše v njegovem imenu. General JLA Ožbolt ga je podpisal. Kasneje se je Ožbolt v pismu iz julija 1992 takratnemu obrambnemu ministru Janezu Janši izgovarjal, da naj bi sprva nasprotoval, a ko je je Hočevar vpričo ostalih pojasnil, da mora sam nujno na pot, je Ožbolt le sprejel, in podpisal Hočevarjev ukaz o razorožitvi. Bilo jim je rečeno, da bosta generalpodpolkovnik JLA Hočevar in generalpodpolkovnik JLA Kolšek 16. maja 1990 stopila do predsednika predsedstva Milana Kučana in se z njim pogovorila o tej “problematiki”, kakor je razorožitev TO SRS imenoval Ožbolt.
Generalpodpolkovnik JLA Ožbolt je želel pred smrtjo izbrisati ta črn madež izdajstva nastajajoče slovenske države, s katerim se je za vekomaj zapisal v sam prolog zgodovine samostojne Slovenije. Kajti nedolgo po uspešni (samo)razorožitvi TO SRS je Ožbolt čestital predstavnikom Kontraobveščevalne službe JLA (KOS), prisoten je bil tudi šef kontraobveščevalne službe KOS polkovnik JLA Mutić, za dobro opravljeno delo.
“Ostala nam je samo še Kočevska Reka, to bomo pripravili posebej,” je še dodal Ožbolt, po pripovedovanju, sedaj brigadnega generala Slovenske vojske Radeta Klisariča, ki je bil že takrat tajni sodelavec brigadnega generala SV Toneta Krkoviča.
Pričevanje podpolkovnika SV Mirana Loparca
O dogajanju tega usodnega dne, 15. maja 1990, ko je bil izdan Hočevarjev izdajalski ukaz, je za Nova24TV ekskluzivno spregovoril zdaj upokojeni podpolkovnik SV Miran Loparec, ki je bil takrat del “elitne” partijske 27. zaščitne partizanske brigade TO SRS “Edvard Kardelj – Krištof”, katere naloga je bilo varovati partijski vrh SRS. Loparec se v RŠTO v Ljubljani mudil v okviru rednih mesečnih sestankov.
“Če začnemo zgodbo iz 90. leta, takrat sem bil razporejen v to zaščitno brigado na dolžnosti pomočnika za organizacijo mobilizacijskih zadev in en del kadrovske službe. Takrat je bil moj čin kapetan prve klase.
V okviru rednih mesečnih sestankov po posameznih oddelkih smo imeli na RŠTO v Ljubljani sestanke po svojih strokovnih zadevah.
Ta dan, 15. maja 1990 sva šla s pomočnikom za zaledje majorjem Cimer Štefanom (pomočnikom komandanta zaščitne brigade za zaledje) skupaj na sestanek. Oni na svoje, mi na svoje. In z rednimi sestanki smo skoraj zaključili, ko je prišel od dežurnega oficirja ukaz, da moramo vsi skupaj nujno počakati, da bo iz Zagreba prišla neka nujna depeša, ki jo bo prinesel general JLA Dragutin Ožbolt. Ožbolt je bil takrat načelnik republiškega štaba TO SRS.
Čakali smo kar dolgo časa. Naša skupina je že končala sestanek, zaledniki pa so še čakali, ker so morali zaledni organi prevzeti to depešo, ta ukaz. Ne vem zakaj oni. Rečeno je bilo, da moramo imeti oborožitev.
Seveda smo čakali. Potem ko je Ožbolt prinesel ukaz, nas je sklical v eno sobo in nam tako, arogantno, naročil: “Tukaj imate, čuvajte, to je strogo zaupen dokument in morate ga takoj dostavit vašemu nadrejenemu in takoj ukrepati v skladu s tem kar piše notri.”
Seveda to zveni že kar čudno vse skupaj. Bili smo presenečeni. Kaj pa je to za en ukaz, da je tako nujno, ker vsa leta nazaj ni bilo nič tako nujnega. Iz tega je sledilo, da se bo nekaj zgodilo. Mi smo potem to odpeljali v poveljstvo v Kočevsko Reko. Tega ukaza smo se želeli na nek način čimprej znebiti, da vidimo zakaj sploh gre.
Kdaj je to pošto odprl naš načelnik štaba major Polovič Jože ne vem točno, ali isti dan ali naslednji. Vem da naslednji dan, ko smo prišli v službo, prvo kar je bilo: “Osebno oborožitev takoj predajte vsi.” Zakaj pa? “V ukazu piše, da je treba takoj predati osebno oborožitev, takoj ukrepat. Vso oborožitev, opremo – kar imate cela brigada nujno predati v varstvo najbližje vojašnice, tudi vse dokumente vojnega načrta. In potem biti strogo na razpolaganju, dosegljivi in čakati naslednjih ukazov.”
To je bil za nas ene vrste šok. Bili smo začudeni, skoraj malo prestrašeni. Nismo vedeli kaj se bo zgodilo. Počutili smo se izdane.”
Napisano pod mentorstvom BgGen SV Toneta Krkoviča
Ivan Šokić