Ustavno sodišče jev ponedeljek s 6:3 odločilo, da je pogoj PC v državni upravi v neskladju z Ustavo, ker naj ne bi imel podlage v nobenem zakonu. S tem se med drugim ne strinja ddr. Klemen Jaklič, ki je v svojem odklonilnem ločenem mnenju med drugim zapisal, da zakonskih podlag za spodbujanje cepljenja zaposlenih v državni upravi, torej v lastnih vrstah, kjer vlada skupaj z ministrstvi v razmerju do delavcev nastopa kot delodajalec, kar mrgoli. V svojem odklonilnem ločenem mnenju je ustavni sodnik dr. Rok Svetlič poudaril, da je treba pri presojanju ustavnosti odloka upoštevati tudi okoliščino. Torej ali si izvršna oblast z njegovo implementacijo širi (politično, ekonomsko, simbolno) moč. V izpodbijanemu odloku je po njegovih besedah težko prepoznati tak instrument. “Nasprotno, gre za ukrep, ki je sprejet v neizpodbitni nuji po zavarovanju temeljne ustavne vrednote: človekovega življenja,” je zatrdil in med drugim dodal, da je sprejeta odločitev težko razumljiva, saj ta sporoča, da pravni red Republike Slovenije ta trenutek ne nudi nobene možnosti za spopadanje z dvomestnim številom žrtev dnevno. “Vprašanje je, če taka interpretacija Ustave kaže naše pravo v “najboljši luči”,” je kritičen.
Ustavni sodnik dr. Rok Svetlič poudarja, da je ta odlok a priori nepriljubljen pri skoraj polovici prebivalcev, ki se niso odločili za cepljenje proti covidu 19. “Poleg tega v njem izvršna oblast ureja režim na delovnem mestu izključno za svoje zaposlene.” Poudarja, da bi bilo povsem drugače, če bi v tem primeru šlo za predpis, ki bi, denimo, spreminjal načrt porabe javnih sredstev ali vpeljal kakšen populistično všečen ukrep. “Nasprotno, gre za ukrep – z njegovo strategijo se lahko strinjamo ali ne –, ki je sprejet v neizpodbitni nuji po zavarovanju temeljne ustavne vrednote: človekovega življenja,” poudarja Svetlič.
Svetlič poudarja, da je v odločbi ta ustavna vrednota povsem prezrta in ni omenjena niti z eno besedo. Dnevno število žrtev pandemije je namreč v lanskem letu skorajda že doseglo povprečno število žrtev v II. svetovni vojni, če po besedah Svetliča damo vse ostalo – od težkih posledic za zdravje, prek blokade zdravstvenega sistema, pa do splošnega družbenega krča – na stran. “Prav v okoliščini, da ustavna presoja dosledno prezre razmere, v katerih so ogrožene najbolj temeljne ustavne dobrine, je po moji presoji iskati vzrok, da je k zadevi pristopila na napačen način.”
Še tako težke razmere sicer ne morejo izvršni oblasti podeliti carte blanche. “Toda uporaba merila, po katerem presojamo, ali so pravi akti izvršne veje oblasti skladni z zakonsko podlago, ne more mimo upoštevanja smotrov, ki so bili razlog za sprejetje teh aktov. To je na prvi pogled v nasprotju s pojmovanjem prava kot objektivnega normativnega sistema, kjer življenjske okoliščine pravnega subjekta ne smejo vplivati na pravno kvalifikacijo njegovih ravnanj. ” Svetlič poudarja, da je ustavnosodno presojanje drugačno. “Preden presodi pravno korektnost nekega predpisa, mora Ustavno sodišče določiti pomen merila, tj. ustavnega določila, po katerem se bo ta predpis presojalo.” Kot pravi sta akt presojanja in proces določitve merila presojanja tu neločljiva.
Sodišče ne razsoja po metafori rezila, pač pa po metafori tehtnice
Svetlič med drugim navaja, da je od predpisa, ki je presojano s strani Ustavnega sodišča, pogosto odvisna usoda mnogih ljudi. Iz tega razloga sodišče ne razsoja po metafori rezila, pač pa po metafori tehtnice. “Merilo, ki bo ločilo ustavnoskladno od protiustavne rešitve je vselej rezultat tehtanja, interpretacije. In ne vnaprejšnji instrument za mehansko ločevanje med “prav” in “narobe”. Narobe je v interpretativnem angažmaju videti potvarjanje ustavnih določil oz. izogibanje volji ustavodajalca.”
Načelnost in doslednost sta po besedah Svetliča nepogrešljivi vrednosti sleherne uporabe prava. Vendar pa imata v različnih situacijah imata različen pomen. “V kazenskem pravu, denimo, je vztrajanje pri domnevi nedolžnosti točka, na kateri stoji in pade dostojanstvo celotne demokratične skupnosti. “Neskončnega pomena je v tem primeru dosledno pravno rezilo: nedolžnega ne smemo kaznovati pod nobenim pogojem, četudi bi iz tega izhajale izjemne, morda odrešeniške družbene koristi. Gre za načelo, ki ga strne rek, fiat iustitia, et pereat mundus. I. Kant zavrne barantanje z dostojanstvom človeka s kategoričnimi besedami: “če se poslovimo od pravičnosti, ni več vredno, da človek živi na Zemlji”.” Na ravni ustavnega prava je po besedah Svetliča tako rezilo žal neuporabno. “Ne izkazuje namreč načelnosti in doslednosti v presojanju, nasprotno, že vnaprej se mu odreče: ne-glede-na-vse bomo vztrajali pri aplikaciji (kakor-koli-pač-že razumljenega) merila. In prav zaradi tega povsem izostane v odločbi vsaka beseda v zvezi z okoliščino, da se trenutno soočamo z nesprejemljivimi žrtvami pandemije. Kajti žrtvovanje “sveta” naj bi bilo povsem irelevantno, kadar je v igri “pravičnost”,” poudarja ustavni sodnik.
Svetlič poudarja meni, da odločitev večine ni pravilna. Ob tem poudarja, da bi bilo za vse tovrstne odloke najboljše, da bi bil sprejet specifični Covid zakon, ki bi predstavljal pregledno podlago. Toda če po besedah Svetliča ne najdemo perfektnega prileganja izpodbijanega odloka z zakonsko podlago, to še ne pomeni, da takšne podlage ni. Lahko se namreč nahaja v več zakonih, poleg tega je Ustavno sodišče že povedalo, da “izrecno pooblastilo v zakonu ni potrebno”. “Načelo legalitete zahteva v prvi vrsti presojo, ali je “zakonsko pooblastilo izvršilni veji oblasti za izdajo upravnih aktov po vsebini, namenu in obsegu dovolj določno in omejeno, da je ravnanje uprave oziroma nosilcev javnih pooblastil v določenem obsegu za državljana predvidljivo”. Žal ni bilo več napora posvečenega interpretaciji drugih mest, ki lahko nudijo zakonsko podlago izpodbijanemu odloku. Zlasti, ker v 23. točki obrazložitve odločba eksplicitno zapiše: “V zvezi s tem Ustavno sodišče ponavlja, da zakonska podlaga za uvedbo cepljenja za zaposlene v Sloveniji obstaja”.”
Sprejeta odločitev sporoča, da pravni red ta trenutek ne nudi nobene možnosti za spopadanje z dvomestnim številom žrtev dnevno
Če po besedah Svetliča upoštevamo stališče odločbe, da obstaja zakonska podlaga za cepljenje, da se človekove pravice izvršujejo neposredno na osnovi Ustave (15. člen), da se soočamo s katastrofalno ogroženostjo temeljne ustavne vrednote, življenja, da v izpodbijanem odloku ni mogoče prepoznati oblastnega ekspanzionizma izvršilne veje oblasti, da je bila zadeva vzeta v obravnavo, ker je Ustavno sodišče v njej prepoznalo “posebno pomembno precedenčno ustavnopravno vprašanje sistemske narave” (11. točka obrazložitve odločbe), potlej je odločitev, ki jo prinaša ta odločba, težko razumljiva. Sporoča namreč, da pravni red Republike Slovenije ta trenutek ne nudi nobene možnosti za spopadanje z dvomestnim številom žrtev dnevno. Vprašanje je, če taka interpretacija Ustave kaže naše pravo v “najboljši luči”,” je kritično zaključil Svetlič.
Nina Žoher