Pred tedni smo na Nova24TV pisali o aferi ugrabitve otroka znani srbski psihologinji, ki so jo ob asistenci policije izvedle beograjske socialne delavke iz centra za posvojitve in rejništvo in od lanskega decembra pretresa Srbijo. Podobno samovoljno ravnanje socialno-delavske elite, ki diktira smernice socialnega dela, opažamo povsod po svetu. Raziskava iz nordijskih držav razkriva katastrofalne posledice vtikanja ideološko formiranih delavcev centrov za socialno delo v družine. Gre namreč za generacije socialnih delavk in delavcev, med katerimi mnogi v času šolanja postanejo aktivisti teorije multikulturnosti in pristaši skrajne levice, cepljeni na teorijo spola in agresivni homoseksualni aktivizem.
Fakulteta za socialno delo postaja žarišče nestrpnosti do temeljnih vrednot slovenske družbe?
Te dni sem se zamislil ob žalostni zgodbi fanta, ki živi na obrobju mesta, hodi v službo in pomaga na manjši kmetiji staršev, in je svojo zgodbo izlil na virtualni papir očitno v veliki čustveni stiski. Skrajšano zgodbo objavljam z njegovim dovoljenjem, odkriva pa nekaj zanimivega. Fant se je potožil, da ne ve, kaj naj stori. Povedal je, da je pred časom spoznal dekle, študentko, s katero sta se lepo ujela in kmalu načrtovala skupno življenje, a sta po skoraj dveh letih intenzivne zaljubljenosti namesto do poroke prišla v brezizhoden položaj. In kaj je razlog? Po njegovem prepričanju so ubogemu dekletu sesuli sistem vrednot prav na FSD.
Ko je nastopila migrantska kriza, se je punca vse bolj zapirala vase in vse manj govorila o tem, kaj se pogovarjajo na faksu. Kadarkoli sem omenil teroristične napade po Evropi in kaj rekel čez migrante, je ona prešla v pravo ofenzivo. Ne samo, da nisem smel imeti svojega mnenja, na silo bi moral misliti tako kot ona, ker je hodila na Fakulteto za socialno delo, jaz pa sem samo srednje izobražen. Povedala mi je, da sem neveden, govorila nekaj o homofobiji in nestrpnosti, jaz pa da nimam pojma o pravicah manjšin in raznih ogroženih skupin.
Zraven nje nisem več smel imeti svojega mnenja. Ko sem ji to očital, se je zagovorila, da je tako tudi na faksu. Svojega mnenja preprosto ne moreš imeti ali biti celo nasprotnega od profesorskih pogledov, je rekla. Lahko se ti zgodi, da enostavno padeš na izpitu in ni šans, da boš diplomiral. Očitno je, da si študenti hitro zapomnijo, kaj je treba upoštevati, še hujša stvar pa je, da se morava midva o tem prepirati, jaz pa nenehno paziti, kaj bom rekel, kot da bi bil na njihovih izpitih. Vse pa je prebilo meje zdrave pameti, ko mi je povedala, da me bo zapustila, ker imam preveč nazadnjaški pogled na svet in ne moreva skupaj rasti in napredovati. Bil sem povsem na tleh.
Kaj naj bi naredil? Ji ploskal, ko je povedala, da na njihova predavanja hodijo homoseksualci, in jih navdušujejo za pozitiven odnos do “nebinarnih” spolnih konceptov, eksperimentiranja s spolno usmerjenostjo, pri nekaterih predmetih pa jim zato sploh ni treba ocen, samo kupe neke čudne literature je treba prebrati. Je to normalno? Ne morete si misliti, kakšni pritiski so to, da ti neki neznani profesorji tako grenijo življenje, pa ne moreš nič narediti … Ne jaz in ne ona. Prosim, ukrepajte, da se to ne bo dogajalo še komu. Prosim za anonimnost in ne dovolim objave tega elektronskega naslova. Hvala za razumevanje.”
Vprašanje za konec
Kaj bo z generacijami socialnih delavk in delavcev, med katerimi mnogi v času šolanja postanejo aktivisti teorije multikulturnosti in pristaši skrajne levice, cepljeni na teorijo spola in agresivni homoseksualni aktivizem? Odgovor je skoraj na dlani. Kako želimo živeti, se bomo morali izjasniti na prihajajočih parlamentarnih volitvah.
Franci Donko