fbpx

Zloraba slovenskega vrhunskega športa

Foto: epa

Dandanes je videti, kot da politično razklane Slovence združujejo le še uspehi Slovencev v vrhunskem športu. Narod se poenoti, ko slovenski vrhunski športniki zmagujejo oz. dosegajo izvrstne rezultate. Toda naslajanje z rezultati slovenskih športnikov je pogosto le beg pred realnostjo, kar je v naših krajih še ostanek iz časov komunistične vladavine.

V evropski soseščini, ki ni ob belem dnevu pol stoletja preživljala nočne more državnega socializma, na šport gledajo popolnoma drugače kot pri nas. Športniki so resda nacionalni junaki, vendar nacije z dolgo demokratično tradicijo nanje gledajo kot na uspešne poslovneže, ki znajo uspeti kot posamezniki. Vrhunski šport je namreč vedno simbol poslovnosti in športniki so poslovneži, ki jim uspe kot posameznikom, pa naj gre za posamičen ali ekipni šport. Njihovi sodržavljani jim športne (beri: poslovne) uspehe privoščijo prav tako, kot privoščijo uspehe klasičnim poslovnežem, sodržavljanom, ki imajo uspešna podjetja. Tradicionalne demokratične družbe, ki so hkrati tudi tržna gospodarstva, podpirajo prizadevanja posameznika, da mu uspe, in to ne glede na to, ali gre za vrhunskega športnika, tovarnarja ali lastnika storitvenega servisa.

V Sloveniji, svojevrstnem političnem evropskem Hobitonu, pa so stvari nekoliko drugačne. Poslovneže dobršen del slovenske raje zaničuje in jim v skladu z bizarno slovensko tradicijo nevoščljivosti zlohotno privošči propad, četudi bodo tisti, ki si to najbolj strastno želijo, posledično izgubili službo oz. blaginjo. Na drugi strani pa se vrhunski športniki častijo skoraj po božje in kujejo v zvezde kot nacionalni junaki. No, dokler beseda ne nanese na njihove zaslužke, ampak to je že druga zgodba … Da ne bo pomote: avtor tega članka močno privošči uspehe slovenskim vrhunskim športnikom, a se zaveda, da so to predvsem poslovneži, ki jim je z odrekanjem in napori uspelo v izredno konkurenčnem svetu.

Slovenska športna deformacija

Vsak totalitarni režim potrebuje blažilnike oz. preusmerjanje pozornosti, da se energija zatiranih posameznikov ne bi obrnila proti njemu. Včasih gre za trde strategije iskanja ali izmišljanja zunanjih sovražnikov in – če ta nakana nikakor ne uspe – iskanja ali izmišljanja notranjih sovražnikov. Obstaja pa mehkejši, manj agresiven pristop, ki prav tako doseže isti cilj: gre za poudarjanje nacionalnega športa in/ali kulture, saj sta to dejavnosti, ki nista niti malo politični in sta s tega stališča za totalitaristične vladarje izredno uporabni. Zatirana raja z veseljem sprejme to igro brezvestnih oblastnikov, saj je življenje v totalitarizmu moreče in nesrečno, zato ljudje preusmerjajo oz. izživljajo svoje frustracije prek športnega navijaštva. In v Sloveniji se je z vrhunskim športom v nekdanjem režimu zgodilo točno to. Ljudje so častili športnike in strastno oz. skoraj bolestno navijali, saj so v tistem trenutku postali veliki in enakovredni ali celo boljši od zahodnih navijačev, »tekmecev«; ti so v nasprotju s Slovenci, ki jih je tlačila komunistična diktatura, živeli svobodno in v blaginji. Tako so se po božje slavili predvsem alpski smučarji in smučarski skakalci, ki so v kranjskogorski in planiški areni ali pa kar pred televizijskimi zasloni domače navijače spravljali skoraj do orgazmične vzhičenosti.

Po osamosvojitvi je deformacija ostala

Logično bi bilo, da bi se nacionalni odnos do športa po slovenski osamosvojitvi, s katero je padla totalitarna diktatura ter sta bila vzpostavljena demokracija in tržno gospodarstvo, normaliziral. A to se ni zgodilo. Strukture, ki so vladale v komunizmu, so ostale, a tokrat v demokratični preobleki. V rokah so obdržali in kasneje še bolj koncentrirali medije in nič nenavadnega ni, da so ohranili stare tradicije vodenja ljudi za nos, med katerimi je šport igral pomembno vlogo.

Naj na tem mestu poudarim, da športniki, ki so se v arenah bojevali pod nekoč jugoslovansko in kasneje slovensko zastavo, niso nič krivi. Športniku ne mari za politiko, ampak se ukvarja s športom in nima časa niti energije razmišljati o političnih okoliščinah, v katerih se je znašel. Če hoče športnik uspeti, mora biti podobno, kot je to pri klasičnem poslovnežu, maksimalno osredotočen in usmerjen le v zase relevantne okoliščine, saj je lahko le tako v svetovnem vrhu. S tega vidika so bili slovenski športniki v prejšnjem režimu (in so na žalost pogosto tudi še danes) žrtve pritlehnih politikantskih interesov z levega političnega pola, ki šport in športnike pogosto zlorablja za dosego svojih političnih interesov in ohranjanje lastne vladavine v škodo slovenskega naroda in države.

Poslanec SD Gregor Židan. (Foto: STA)

Če preštejete pojavljanje slovenskih levih politikov ob slovenskih vrhunskih športnikih na eni strani in pojavljanje slovenskih desnih politikov ob športnikih na drugi, boste videli, da je jeziček tehtnice ekstremno prevešen na levo stran. Levi predsednik vlade bo spustil vse iz rok in z državnim falconom letel na pomembno ekipno tekmo slovenskih športnikov, ker ve, da bo s podporo slovenskih športnikov pridobil volilne glasove tistih slovenskih volivcev, ki so takega športno-političnega »režima« vajeni še iz svinčenih časov in so se že tedaj vdali v usodo z zavednim ali nezavednim prepričanjem, da bolje ne bo nikoli.

Številni slovenski državljani zaradi pol stoletja intenzivnega lomljenja duha posameznika še danes niso zmožni zaživeti svobode in izkoristiti velikih možnosti, ki jih vsakemu posamezniku omogočata demokratična ureditev in tržno gospodarstvo. Ti ljudje še vedno nasedajo starim političnim manipulativnim vzorcem in so vdani v usodo. Prav ti ljudje so tisti, ki so pri nas največji bazen volilne podpore levih dedičev totalitarne diktature, saj v osnovi potrebujejo pastirja, vodjo, ki bo mislil namesto njih. Sodobne leve ideologije v novi preobleki ali pa kar brez nje so za take ljudi magnet, saj menijo, da je takšno stanje, ko bo nekdo drug skrbel zanje, najboljše, kar lahko dobijo. In prav takšni ljudje so najbolj nagnjeni k temu, da se drogirajo z uspehi slovenskih vrhunskih športnikov, ker slepo verjamejo, da njim samim ne bo uspelo nikoli, in svoje frustracije zato izživljajo skozi njih. To so ljudje, ki jih je uničil komunizem neposredno ali pa prek njihovih staršev ali celo starih staršev, ki so svoj brezup z vzgojo vsadili v srca in glave svojih potomcev.

Pravilen odnos do vrhunskega športa

Navijaštvo je lahko tudi funkcionalno oz. za posameznika koristno. Kdor najde v vrhunskem športniku inspiracijo, zgled tudi za lastni uspeh, naj kar navija. Športniki bi morali dajati navdih in ne kompenzacije za nesrečo posameznikov, ki zanje navijajo. Vztrajnost, napori, trud, vera v lasten uspeh, četudi obstajajo ovire in četudi dolgo časa ne gre in ne gre, a potem vendarle uspe in pride do fantastičnega preboja, ki mu aplavdira ves svet – to so tiste značilnosti vrhunskega športa, ki so funkcionalne in pomagajo prebuditi številne posameznike zunaj športa, da tudi sami vztrajajo in si prizadevajo za svoj boljši jutri. V našem politično-gospodarskem sistemu lahko prav vsakomur uspe. Samo vdati se ne sme in mora vstati vedno znova, ko je bil potolčen, saj bo na koncu lahko tudi on zmagovalec. Najuspešnejši in prekaljeni športniki pravijo, da se iz zmage ne naučijo ničesar, iz poraza pa zelo veliko. In temu bi morali slediti tudi običajni ljudje, ki niso športniki. Pravi uspeh se namreč vedno zgodi zunaj športa. Šport je le igra, ki jo je koristno razumeti kot tako in kot inspiracijo za lasten uspeh v realnem življenju.

Tadej Ian