Slovenska dohodninska lestvica je proti kitajski lestvici čisti komunizem

Slovenska davčna obremenitev plač je ena najvišjih na svetu, Golobova vlada v hlastanju za davkoplačevalskimi evri, pa želi plače še dodatno obremeniti, kot smo pisali tukaj. Slovenskega davkoplačevalca je levica prepričala, da je to edina pot. Da je drugače socialna država praktično nemogoča. Da bi drugače ljudje umirali na cesti, tolpe pa bi po ulicah pobijale nič hudega sluteče državljane. A obstaja tudi druga pot.

Slovenska dohodninska lestvica je (še posebej po razveljavitvi Janševe dohodninske reforme) naravnana izrazito egalitaristično, po željah stranke Levice, ki vodi vladno ideologijo.

Videti je, da želijo doseči nekakšno pariteto plač, kjer bo večina ljudi zaslužila le za odtenek več od minimalne plače – takšno davčno okolje je seveda uničujoče za inovacije, konkurečnost slovenskega gospodarstva in pošteno plačilo za najbolj sposobne. Noben slovenski IT-jevec ne bo v Sloveniji delal za 3000 evrov, če lahko v Švici ali Avstriji ob istem brutu zaradi socialne kapice zasluži tudi tisoč evrov več.

Kot smo poročali, pa vlada načrtuje še dodatno zaostrovanje že zdaj egalitaristično naravnane obdavčitve plač. Meja 50-odstotne obdavčitve stroškov dela naj bi se znižala s sedanjih 5760 evrov bruto plače na vsega 4540 evrov bruto plače. Drugače povedano: Če želite zaslužiti le malce več kot 2000 evrov neto, boste morali še enkrat toliko donirati na Centralni komite Zveze komunistov na Gregorčičevi, kjer bodo vašo donacijo z veseljem porabili za financiranje “anarholevih” NVO-jev in samozaposlenih v kulturi. Takšna ureditev bi bila seveda povsem nevzdržna, trenutna vlada pa ima možnost, da jo s svojim glasovalnim valjarjem vendarle spravi čez parlamentarni prag.

V primerjavi s Kitajsko je Slovenija resnični (zaostali) komunizem

Obstaja pa tudi druga pot. “Komunistična” ljudska republika Kitajska ima recimo dohodnino, ki bi jo lahko zavidala marsikatera evropska država, Slovenija pa je v primerjavi z njo čisto komunistična.

Se pravi, niti zadnji dohodninski razred ne doseže naših “bogatašev”, ki zaslužijo 4.540€, v praksi pa to pomeni, da lahko delavec v komunistični (v resnici turbokapitalistični) Kitajski, sploh v tistih ključnih “inženirskih” razponih plače o 4500 do 7000 evrov, zasluži več tisoč evrov višjo plačo ob istem netu kot v Sloveniji. Kitajska tehnološka podjetja bi sicer izredno težko obdržala sposobne inženirje in programerje, ki jih z zajetnimi ponudbami vabijo ameriška podjetja iz Silicijeve doline. Pri tem je treba povedati, da imajo posebne ekonomske cone (Shenzhen, Shanghai, Fujian, Zhuhai, Chengdu, Chongqing in druga pomebna velemesta) še svoje posebne davčne režime, ki so lahko ugodnejši od tistih, ki jih predpisuje centralna oblast v Pekingu.

Prav te so motor kitajskega gospodarstva, saj delujejo po svojih še bolj ekonomsko liberalnih davčnih pravilih. Ustvarile so poplavo visokotehnoloških podjetij in ustvarile na milijone novih delovnih mest ter lastnoročno poskrbele, da se je 500 milijonov ljudi rešilo revščine.

Slovenija v smer egalitarizma
Slovenija pluje v obratno smer. V smer egalitarizma, kaznovanja nadpovprečnosti in nagrajevanja podpovprečnosti. Slovenija je v tem trenutku na petem mestu v – že tako preveč davčno obremenjeni – Evropski uniji po stopnji davka na plače: le Belgija, Nemčija, Italija, Avstrija in Francija so pred nami, pri tem pa še niso upoštevana “darila”, ki jih za nas pripravlja Golobova vlada do 2026 (nižanje zadnjega dohodninskega razreda, višanje prispevka delodajalcev, obveznega dodatka za dolgotrajno oskrbo …).

ZDA zberejo občutno manj davkov od pokojninskih, invalidskih, zdravstvenih in drugih programov socialne varnosti – 24 odstotkov vseh davčnih prihodkov – od povprečja 29 odstotkov v 37 drugih državah OECD. Nekatere države, med njimi Slovenija, so bile precej nad tem povprečjem: Češka, Japonska, Slovaška in Slovenija so zbrale vsaka več kot 40 odstotkov svojih prihodkov iz prispevkov za socialno varnost. OECD zato Slovenijo že leta opozarja, da je obremenitev plač enostavno prevelika in da močno slabša konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Še bolj grozljiv podatek je, da je davčna mejna dohodninska stopnja na plače v Sloveniji rekordna tudi v svetovnem merilu, po OECD merilih iz leta 2018.

Pomembno je, da smo prva “revna” država s tako visoko obremenitvijo plač. Vse druge države pred nami so države jedrne Evrope z brezhibno urejenimi sistemi javnih storitev. Slovenec v zameno za visoke davke dobi umiranje v čakalnih vrstah za zdravnika, slabe upravne storitve, disfunkcionalni javni prevoz in kilometrske kolone na vpadnicah pred Ljubljano.

Težava Slovenije torej ni le egalitarizem, ki je posledica proračunske pogoltnosti. Težava je tudi, da proračun v zameno ne zna ponuditi konkurenčnih storitev, ki si jih za to zaslužimo. Zato se nihče v Skandinaviji ne pritožuje nad visokimi davki (ki pa so vseeno nižji kot v Sloveniji), saj v zameno dobijo delujočo državo. Mi v zameno za davčno represijo dobimo miljardo za NVO, da bodo lahko razni mirovni inštituti med drugim raziskovali subaltern v Ruandi. Mi pa bi raje imeli tretji pas, delujočo železnico in 30 dni do specialista.

Mitja Iršič