Ko so nacističnim voditeljem na Nurmberških procesih pokazali posnetke koncentracijskih taborišč in gore trupel, ki so jih odvažali iz plinskih celic, se je skupina ujetnikov delila na dva dela. Prave psihopatske osebnosti, kot Göring, ki so mirno gledali, kot da jim nekdo kaže slike sprehoda skozi park. Na drugi strani pa so bili taki, ki so se obračali stran, vzdihovali, nekateri so celo jokali in padali v nevrotični delirij.
Desetletja kasneje je Mossad pred roko pravice v Izraelu končno privedel Adolfa Eichmanna, enega od arhitektov holokavsta. Ko so psihologi preučili njegovo osebnost, so ugotovili, da nima prav nobenih psihopatskih tendenc, niti kakršne koli druge duševne bolezni. Njegova osebnost je bila osebnost povprečnega, dolgočasnega uradnika, ki vsekakor razume razliko med dobrim in slabim.
Eden izmed eksekutorjev taborišča Treblinka Franz Stangl je – potem, ko so ga ujeli v Braziliji – dolgo trdil, da je njegova vest čista. Dokler se ni nekega dne zlomil v intervjuju z Gitto Serany, ki je pogovor z njim opisala takole: “Moja vest je čista glede tega, kar sem sam naredil,” je dejal z enakimi togimi besedami, kot jih je neštetokrat uporabil na sojenju v preteklih tednih, ko smo se k tej temi vedno znova vračali. Toda tokrat nisem rekla ničesar. Ustavil se je in čakal, toda v sobi je vladala tišina. “Sam nisem nikoli nikogar namerno poškodoval,” je rekel z drugačnim, manj ostrim poudarkom in spet čakal – dolgo. Prvič v vseh teh dneh mu nisem nič pomagala. Ni bilo več časa. Z obema rokama se je oprijel mize, kot bi se držal zanjo. “Ampak jaz sem bil tam,” je rekel z nenavadno suhim in utrujenim tonom predaje. Da je povedal teh nekaj stavkov, je trajalo skoraj pol ure. “Torej, ja,” je rekel zelo tiho, “v resnici delim krivdo … kajti moja krivda … moja krivda … šele zdaj v teh pogovorih …” Ustavil se je. Stangl je izgovoril besede “moja krivda”: toda bolj kot v besedah je bila dokončnost v povešenosti njegovega telesa in obraza. Po več kot minuti je spet začel, z medlim glasom. “Moja krivda,” je rekel, “je, da sem še vedno tukaj. To je moja krivda.”
19 ur kasneje je bil mrtev zaradi zastoja srca.
Svet je prvič v sodobni zgodovini videl, da se da povsem običajne ljudi pripraviti k temu, da delajo nepredstavljivo grozljive stvari. Kot je v svoji knjigi “korenine zla” opisal John Kekes, je odobravanje sistema, sovraštvo do določene skupine ljudi in ponotranjen ratio, da so prav ti ljudje krivi za vse, kar se nam slabega v življenju dogaja, povsem dovolj, da se običajne ljudi pripravi, da počnejo grozljive stvari. Takrat so možgani v histeriji množice sposobni odklopiti človečnost. Postanejo selektivni psihopati.
Od ruske invazije na Ukrajino smo priča še eni takšni masovni mobilizaciji običajnih ljudi v množico psihopatskih pošasti, žejnih krvi in destrukcije. Stare babuške, mladi študentje z iPhoni v rokah in brezžičnimi slušalkami v ušesih, delavci, kmetje … vsi se veselijo, ko gledajo posnetke okrvavljenega dojenčka, ki je bil poškodovan v piceriji sredi Kramatorska. Ali pa delajo vesele meme o videu, kjer ruski vojak kastrira živega ukrajinskega vojaka. Ne psihopati. Navadni ljudje. Taki, ki jih vsak dan vidite na ulici. Ki vam postrežejo v kavarni. Ki vam odnašajo smeti. Ki pometajo po parku. Vse, kar potrebujejo za metamorfozo, je razčlovečenje sovražnika.
Tudi v Sloveniji smo na podobni poti. Trenutna oblast počne vse, da v ljudeh na levi strani političnega spektra vzbudi občutek večvrednosti, zamer, sovraštva in “izklopi” tisti del možganov, ki jim dovoljuje, da tudi do drugače mislečih čutijo empatijo. Del popolne reanimacije komunizma med drugim tudi pomeni, da morajo ljudje postati slepi na del zgodovine, kjer je specifična ideologija klala ne le nacistične kolaboratorje, ampak tudi povsem nedolžne ljudi. To pa je možno le z ekstremno polarizacijo in akutnim občutkom plemenskega sovraštva, kar vladi Roberta Goloba izvrstno uspeva. Slovenska Franz Stangel in Adolf Eichmann se bosta zavedala resničnosti svojih grozodejstev komaj, ko bo urok minil in ju bodo ljudje spomnili na človečnost, ki sta jo izklopila. A takrat bo že prepozno. Tako za njiju kot njune žrtve. A vendarle bo jasno – slovenski Eichmann bo otrok reanimacije komunizma.
Mitja Iršič