Projekt “nekonstruktivne brezupnice” levi ekstremistični opoziciji v Državnem zboru Republike Slovenije ni uspel, zato je ta začela uporabljati druge, zelo pritlehne prijeme, katerih namen je nagajanje aktualni vladi pod vodstvom Janeza Janše, in to v času pred našim predsedovanjem Svetu Evropske unije, ki bo v drugi polovici letošnjega leta.
Eno zadnjih tovrstnih pritlehnih dejanj je bil zavajajoč članek, ki so ga slovenski levičarji prek bruseljskega spletnega časnika Politico posredovali svetovni javnosti. V njem svet strašijo pred domnevno stalinistično diktaturo predsednika slovenske vlade Janeza Janše, češ da s svojo jekleno roko duši svobodo govora v slovenskih medijih. V članku je navedena kopica zavajajočih trditev o grožnjah slovenskim novinarjem, domnevnih pritiskov na nacionalno RTV, Slovensko tiskovno agencijo in tudi nameravano spremembo medijske zakonodaje. Odgovorov slovenske vlade, ki so objavljeni na njeni spletni strani, pa ideološki kolegi s Politica v svojem nepristranskem slogu novinarskega neprofesionalizma niso objavili.
Slovenski novinarski politični aktivisti
Članek so naslovili Znotraj slovenske vojne proti medijem, njegovo osnovno izhodišče pa je, da se slovenski novinarji tako zelo bojijo vlade Janeza Janše, da se začnejo samocenzurirati. V članku je navedena vrsta zavajanj in neresnic, laži, pri tem se sklicujejo na anonimne vire, domnevno na izjave sedmih slovenskih novinarjev, ki jih je tako strah, da se niso upali niti predstaviti. Kdor pozna slovensko stvarnost, ve, da tega strahu med novinarji v Sloveniji ni. Nasprotno. Številni med njimi so preprosto agitatorji levičarske politike, novinarski politični aktivisti, podaljšana roka levičarskih in pouličnih bojev.
Trobilo slovenskih levičarskih kolegov
Pod članek v Politicu je podpisana Lili Bayer, ki je o tem, da pripravlja besedilo, obvestila tudi slovenski vladni urad za komuniciranje in mu poslala več vprašanj. Urad ji je pravočasno pripravil vse odgovore, Bayerjeva pa jih ni skoraj v ničemer povzela ali pa jih je le bežno ošvrknila. Ravnala je torej proti vsem novinarskim standardom, čeprav so se v slovenskem časniku Delo na primer posebej trudili, da bi prikazali “veliko novinarsko profesionalnost Lili Bayer”. Tudi s tem so pokazali, kam pes taco moli.
Namen časnika Politico je bil posoditi svoje trobilo slovenskim kolegom, saj je članek samo nekritično posnemanje tega, kar trobijo slovenski levi politični ideologi in njihovi lakajski osrednji mediji. Ključni namen je seveda očrniti Janez Janšo, posebno še pred predsedovanjem Slovenije Svetu EU v drugi polovici letošnjega leta. Podobnih podvigov se je leva opozicija doslej lotevala že večkrat, in sicer v nekaterih drugih globalnih levičarskih medijih, kot je na primer New York Times, zatem pa so naši novinarji “zgroženi” navajali opažanja tujih novinarskih kolegov, ki so jih zasledili po naključju. Politico tudi tokrat ni bil edini. Netočnosti in nepreverjene informacije so 18. februarja objavili tudi na spletni strani časnika Süddeutsche Zeitung. Slovenska vlada pa je v obeh primerih zahtevala objavo popravkov.
Prstni odtisi Tanje Fajon in drugih
Evropski parlament bo marca na plenarnem zasedanju razpravljal o vladnih poskusih utišanja svobodnih medijev na Poljskem in na Madžarskem. Druga največja politična skupina v evropskem parlamentu, S & D, pa bo vložila zahtevo, da se razprava razširi tudi na Slovenijo, je vsa srečna ob objavi v bruseljskem časniku Politico sporočila evropska poslanka iz vrst te politične skupine Tanja Fajon (SD). Veselja nista skrivala niti Irena Joveva, poslanka iz vrst Šarčeve LMŠ, in Milan Brglez (SD), zelo negativno pa je presenetila Ljudmila Novak (NSI), ki se jim je s svojim mnenjem pridružila tudi tokrat.
Ministrstvo za kulturo odgovarja
Kot ob tem opozarja Mitja Iršič, svetovalec ministra za kulturo Republike Slovenije za odnose z javnostmi, je ministrstvo za kulturo razočarano, kako slovenski interni dnevnopolitični boji, ki jih opozicija ter njej naklonjeni novinarji in akademiki bijejo z vlado, uhajajo v tujino v povsem nefiltrirani obliki – se pravi, da so tudi članki v New York Timesu, Politicu, ZDF in RAI skoraj natančno takšni kot tisti v levo in skrajno levo usmerjenih medijih v Sloveniji. Se pravi, da ne ponujajo nobenih preverljivih dejstev in konkretnih številk o slovenskih medijih, le anonimne vire, vedno enega in istega strokovnjaka za medije (profesorja Marka Milosavljevića), ter izjave posameznikov, ki so v aktivnih sporih z zdajšnjo vladno koalicijo (zaposleni ali vodstveni kader RTVS, STA itd.).
Ministrstvo za kulturo in UKOM sta publikacijam, ki so pripravljale prispevke s področja slovenskih medijev, vedno pošiljala zelo natančne podatke, ki so povsem diskreditirali tiste, ki trdijo, da v Sloveniji ni medijske svobode ali da si vlada s predlogom nove medijske zakonodaje podreja medije. Niti enkrat vladni odziv ni bil pravilno povzet – včasih so naš odziv povsem izrezali, kot v primeru svetovalca ministra Simonitija Mira Petka, ki je za ZDF podal 15-minutni intervju o stanju slovenskih medijev in medijski zakonodaji, na koncu pa niso uporabili niti sekunde njegovih izjav. V 10-minutnem prispevku jim je bilo dovolj, če “drugo stran” predstavi starejši 30-sekundni nepovezani posnetek premierja Janše.
Iršič: “Minister Simoniti s sodelavci se bo še naprej trudil evropskim visokim politikom z dejstvi dokazati, da v Sloveniji novinarji nikakor niso preganjani, da je medijska svoboda temeljni postulat naše države, hkrati pa jim predstaviti temeljni problem slovenske medijske industrije, o kateri si nihče ne upa govoriti – namreč, da so z levico povezani tajkuni povsem uzurpirali večino tiskanih in radijskih medijev, leva politična ozadja pa prav tako povsem obvladujejo nacionalno in največjo komercialno televizijo. Ta težava je otrok medijskih koncentracij, ki je prejšnje koalicije niso znale ali pa niso hotele brzdati, zato želi zdajšnja koalicija dileme medijskih koncentracij, ki delujejo škodljivo tako na pluralnost medijev, konkurenčnost na trgu, kot posledično na življenjsko stanje slovenskih novinarjev, rešiti skupaj v partnerstvu z Evropsko unijo. Predlog prenovljene medijske zakonodaje je le prvi korak v to smer.”
Sramotno izvažanje laži v tujino
Od nastopa Janševe vlade tako lahko praktično na dnevni ravni enkrat z ene, drugič z druge strani poslušamo, kako naj bi živeli v nedemokratičnem sistemu, kjer naj ne bi bilo svobode govora. Glede na to, da levica obvladuje večino osrednjih medijev, se seveda ne čudimo, da tovrstnih očitkov v času levih vlad ni. Na račun tovrstnega medijskega poročanja se tako ustvarja lažen vtis, da živimo v državi, kjer naj bi se grobo posegalo v demokracijo.
Kakorkoli, demokratični indeks za Slovenijo, ki je razviden iz uglednega časnika The Economist, govori drugače. Razkriva namreč, da je bil demokratični indeks v Sloveniji najvišji ali pa je rasel, ko je bila ali je na oblasti prav Janševa vlada.
Zaskrbljenost za medije je res povsem odveč
Slovenska legendarna novinarja in urednika Vinko Vasle in Jože Biščak sta v daljšem pismu, ki sta ga poslala na številne naslove v EU, poudarila, da je bila RTV Slovenija v času komunizma političnoideološka ekspozitura zveze komunistov, vodili so jo najvišji partijski funkcionarji, ki so v glavnem sodelovali tudi s tajno politično policijo. Od takrat do danes se ni spremenilo veliko.
Javna RTV je še vedno naslednica nekdanjega režima in tako v glavnem tudi ravna. Njeno delovanje v pomembnem vsebinskem sklopu – to je informativno-političnem programu – je izrazito enostransko, pristransko, neprofesionalno, tudi hujskaško, v veliko primerih se novinarji tega medija poslužujejo tudi laži in manipulacij. “To ni javni servis, ki bi bil enako pravičen ali enako neprizanesljiv do vseh, ko gre za resnico,” sta poudarila.
“Natanko tako, kot se je to dogajalo v nekdanjem komunističnem režimu, se zdaj obnašajo slovenska javna radiotelevizijska hiša (RTV Slovenija) in še nekateri mediji (denimo državna tiskovna agencija – STA), ki ste jim stopili v bran,” sta zapisala Vasle in Biščak.
Opozorila sta, da “generalno upor levičarjev in vodstva RTV Slovenija pomeni samo strah pred tem, da bi RTV postala nepristranska in bolj pluralna. Radijski in televizijski del javnega servisa RTV se številnih pomembnih, usodnih vprašanj loteva s pozicije izrazitega sovraštva do drugačnih mnenj, drugačna mnenja stigmatizira in diskvalificira in ne obvešča, ampak vsiljuje svoja mnenja in prepričanja. Temu prilagajajo tudi izbiro gostov, celo formate oddaj (kot so na primer Tarča, Utrip, Politično), najhuje pa je, da se to dogaja v dnevnoinformativnih oddajah.”
“Zato je vaša ganljiva zaskrbljenost res odveč, pojavlja se celo dvom, da dokumentov o novih zakonih sploh niste prebrali, ampak ste samo povzeli, kar vam je bilo servirano iz Slovenije,” sta med drugim zapisala Vasle in Biščak.
Pismo sta naslovila na Noela Currana, generalnega direktorja Evropske radiodifuzne zveze (EBU), Evropsko zvezo novinarjev (EFJ), Medijsko organizacijo Jugovzhodne Evrope (SEEMO) in Vero Jourovo, evropsko komisarko za vrednote in preglednost.
Za kilo mesa so pripravljeni ubiti vola
Franc Bogovič, evropski poslanec: “Gre za nadaljevanje politične akcije prosti sedanji Vladi RS na evropskem parketu, za katero deloma odkrito, deloma prikrito stojita tudi slovenski SD (S & D) in LMŠ (Renew) oziroma njuni poslanci. Ta politična akcija se prav prek tem svobode medijev in prek medijev samih izvaja tudi na evropskem parketu vse od trenutka, ko je odstopil nekdanji premier Marjan Šarec, saj je njihov cilj očrniti sedanjo vlado premierja Janeza Janše, ki jo tudi ti dve stranki v Sloveniji agresivno poskušata rušiti. Na kmetih imamo za to najboljšo prispodobo, da so za “kilo mesa pripravljeni ubiti vola”.”
Romana Tomc, evropska poslanka: “Politico si je privoščil popolnoma neuravnotežen in manipulativen članek. V njem so tako kot v mnogih drugih tujih medijih, ki pišejo o Sloveniji, jasni odtisi slovenskih avtorjev. Kot vir informacij so navedeni izključno levi aktivisti, odgovori, ki jih je posredoval UKOM, enostavno niso bili vključeni, ker bi očitno podrli zgodbo, ki jo je avtorica želela povedati. Ne gre torej za objektiven članek, ki bi skušal prikazati dejansko stanje, ampak gre za politični pamflet, katerega namen je diskreditacija vlade Janeza Janše in njega osebno.“
Vida Kocjan