Zavajajoči naslovi glede zločina migranta v Frankfurtu. Novinarji glavnih medijev sledijo navodilom za politično korektno poročanje. Zločine migrantov skušajo zamolčati ali pa o njih poročati čim bolj sterilno. Ovajanje tistih, ki se ne uklanjajo politično korektnim smernicam.
Prejšnji ponedeljek je evropsko javnost (vsaj tisto, ki je bila prek medijev obveščena) pretresel brutalni zločin v Frankfurtu. Štiridesetletni migrant iz Eritreje Habte Araya je namreč porinil pod prihajajoči vlak mater in otroka. Zločin se je zgodil na glavni železniški postaji v Frankfurtu okoli desete ure dopoldne. Araya se je približal nič hudega sluteči ženski, ki je s osemletnim sinom čakala na vlak, ter oba porinil s perona.
Mati se je zvalila čez tire, zato jo je vlak, ki je ravno pripeljal na postajo, zgrešil. Deček ni imel te sreče, končal je pod kolesi lokomotive in je bil zaradi poškodb takoj mrtev. Policist, ki ni bil v službi in je tudi sam čakal na vlak, je stekel za bežečim morilcem in ga zgrabil, na pomoč sta pritekla še dva policista, ki sta patruljirala po sosednjem peronu, in skupaj so upirajočega se Arayo obvladali ter prepeljali na policijsko postajo.
Migrant je izbiral šibke žrtve
Takoj ko je bilo jasno, da je zločinec afriški migrant, so veliki mediji skušali vse skupaj “prezreti”, čeprav je novica zakrožila po socialnih omrežjih. Šele ko jo je objavil nemški Bild, so se zganil tudi drugi (ne vsi) mediji in novico objavili, a kar se da sterilno. Tudi slovenski mediji pri tem niso bili izjema. Večinoma so zločin, vsaj prvi dan, ignorirali, če pa so novico le objavili, so jo skušali čim bolj relativizirati. Na 24ur so denimo v naslovu novice zapisali “Moški v Frankfurtu osemletnika in njegovo mamo porinil pod vlak”, podobno so novico naslovili tudi na spletnem portalu nacionalke MMC RTV ter na državni STA. S tem naslovom so skušali prikazati, kot da je tam neki naključni možak zabrisal mater in otroka pod kolesa vlaka, kar seveda ni bilo res. Šlo je za premišljen in zahrbten zločin in ne za naključno dejanje ali norost, čeprav je politično korektno natrenirana medijska predstavnica frankfurtske policije takoj po zločinu izjavila, da “sumijo, da je imel storilec psihične težave”.
Ta fraza je postala zlati standard v politično korektni zahodni kulturi, s katero se opravičujejo zločini “trpečih manjšin”. Tisti zločini seveda, ki jih oblastem in servilnim medijem ne uspe javnosti zamolčati. No, Araya je, preden je porinil mater in otoka pod vlak, skušal poriniti na tire tudi 78-letno potnico, ki je čakala na nekem drugem peronu, vendar mu je spodletelo, ker je napadena ženska stala predaleč od roba perona. To pa dokazuje, da pri zločincu ni šlo za naključni preblisk norosti, ampak za premišljen napad. Če bi šlo za preblisk norosti, bi se zakadil v prvega, ki bi mu prišel na pot, a Araya je napadel šibke žrtve, najprej priletno potnico in nato potnico z otrokom. Araya, ki je prišel leta 2006 kot migrant v Švico, je bil nekoč celo »obraz uspešne integracije«, saj je bil med redkimi afriškimi migranti, ki je vsaj nekaj časa opravljal redno službo. Vendar se je njegova »uspešna integracija« pred časom sfižila, postal je konflikten in prišel navzkriž s švicarskimi oblastmi. Zato je odšel iz Švice v Nemčijo, tam pa je nato storil zločin.
Zvesto slednje smernicam
Kot rečeno, slovenski družbenopolitično zavedni novinarji glavnih medijev (ljubkovalno imenovani piškotkarji) so se ravnali po smernicah, ki jih upošteva večina levo liberalne medijske druščine v Evropi, zlasti pa pri tem prednjačita Švedska in Nemčija. To se pravi, da se o zločinih in problemih, ki jih prinašajo migranti in “ranljive manjšine”, ne poroča, če pa že, jih je treba čim bolj marginalizirati in o njih poročati kar se da sterilno. Način, ki so ga uporabili pri omenjenem primeru iz Frankfurta, ni izjema. Glavni slovenski mediji namreč ne poročajo o migrantih, ki vsakodnevno nezakonito prehajajo slovensko mejo, ne poročajo o nasilnih izpadih v azilnih domovih, ne poročajo o stiskah ljudi, ki živijo ob meji. Niso poročali o migrantu, ki je pred tedni z nožem napadel policista na Štajerskem, niso poročali o roparskem napadu, ki ga je skupina migrantov zagrešila celo nad svojim »popotnim tovarišem«. Tudi primer ugrabljenega slovenskega državljana so skušali najprej zamolčati, ko pa to ni bilo več mogoče, so začeli namigovati, da je šlo za “domnevno ugrabitev”, in v podtonu, da si je ugrabljeni vse skupaj izmislil, ali celo, da je šlo za inscenirani dogodek, neke vrste operacijo ksenofobne desnice.
Vodnik za politično korektno poročanje
Takšno ravnanje novinarjev slovenskih glavnih medijev seveda ni presenetljivo, saj zvesto sledijo pobudam, ki spodbujajo politično korektno poročanje. Ena takšnih pobud (pri tem so sodelovali tudi “aktivisti” iz Slovenije), ki daje novinarjem smernice, kako naj poročajo, je tudi vodnik, ki ga financira EU, izšel pa je v okviru projekta Spoštuj besede (Respect Words). Vodnik pod geslom “etično novinarstvo proti sovražnemu govoru” novinarje poučuje, kako morajo poročati o “ranljivih manjšinah” (izrecno so omenjeni muslimani, Judi in Cigani) pa tudi o množičnih migracijah. Med priporočili je med drugim omenjeno, da je treba objavljati več pozitivnih zgodb o migrantih in priseljencih. Če zagrešijo zločin, se etnično in versko ozadje ne sme navesti, razen če tega ne zahteva zgodba. Vodnik tudi priporoča, da je treba ekstremiste popolnoma prezreti, kar pomeni, da se terorističnim napadom ne sme posvečati prevelika pozornost, da bi se poleg tega omenjalo versko ozadje dogodka, pa sploh ne.
Jože Biščak, ki je že oktobra 2017 v članku opozoril na omenjeni vodnik kot orodje, s katerem skušajo levo liberalne elite dirigirati novinarsko poročanje, je tedaj izpostavil primer, kako bi bilo videti politično korektno poročanje, če bi se novinar držal omenjenih navodil: “Če muslimanski prosilec za azil v Berlinu ubije nemško družino, se o tem ne poroča, če pa že se, se mora politično korektna vest glasiti: ‘Moški je v Berlinu ubil družino.'” Dve leti pozneje so se Biščakova predvidevanja, kako bo videti politično korektno poročanje, uresničile − matere in otroka ni vrgel pod vlak eritrejski migrant, pač pa “moški”.
Spodbujanje ovaduštva
Sicer pa ta vodnik ne daje družbeno zavednim novinarjem le smernic, kako naj pišejo, pač pa jim nalaga, naj bodo »pozorni na politične in družbene akterje, ki širijo sovraštvo«, po domače rečeno, spodbuja jih k ovajanju tistih, ki se ne držijo politično korektnih smernic pisanja. Izkušnje uredništva tednika Demokracija nam potrjujejo, da se to dogaja, in sicer vse bolj odkrito. Namesto anonimnih »aktivistov«, ki običajno zaradi »sovražnega govora« vlagajo na policijo prijave proti Demokraciji, je nedavno prijavo podalo kar režimsko Društvo novinarjev Slovenije. Slovenski piškotkarji tako na vseh ravneh dokazujejo, da so navodila iz prej omenjenega vodnika pri njih padla na plodna tla.
Bogdan Sajovic