Nizozemsko vrhovno sodišče je v torek, 21. aprila 2020, potrdilo, da lahko zdravnik v skladu z zakonom ubije pacienta, ki trpi za hudo obliko demence, če je pacient izrazil željo, da bi bil rad evtaniziran, ko je za kaj takega še bil zakonsko zmožen. Pardon, zdravnik ga lahko “evtanizira”, mu zagotovi ta “mirni spanec”. Prisilno. Ubogi dementnež se lahko na smrt upira temu, da bi ga poslali v onostranstvo, kriči, da bi rad živel, ti tako humani zdravniki ga bodo za njegovo lastno dobro zvezali, pritisnili ob blazino in mu dali strup, ki ga bo v tistem trenutku v nasprotju z dejanskimi željami “rešil muk”.
Mislite, da pretiravam? To je dejanski primer iz Nizozemske, na podlagi katerega so vrhovni sodniki prišli do svojega sklepa. Starka je nekoč nekje ob neznanem času na neznanem kraju podpisala izjavo, v kateri se je strinjala, da bi bila rada nekoč evtanizirana. Pa bodimo še natančnejši: 74-letnica je leto dni pred svojo smrtjo obnovila svojo oporoko, v kateri je pisalo, da želi biti evtanazirana, ko se ji bo zdel pravi čas. Ko so jo spraševali, ali jo lahko zdaj že ubijejo, je vedno odvrnila: “Ne še, ni še tako hudo.” Ji je to na koncu kaj pomagalo? Ne!
Njena zdravnica ji je brez njene vednosti v kavo natresla uspavalo, nato je starkinim sorodnikom naročila, naj jo zvežejo, in ji vbrizgala smrtonosno injekcijo. Kaj takega bi pričakovali v kakšni grozljivki, a kar je še huje, ta zgodba je resnična, po mnenju nizozemskega vrhovnega sodišča pa je zdravnica ravnala pravilno. Kakšno sklicevanje na etiko je to? Kakšna etika je to? Kako lahko taki ženski sploh še rečemo zdravnica? Česa je sploh ozdravila ubogo starko? Življenja? Skrajšala ji je trpljenje? Čudno, uboga starka je do svojega zadnjega diha namreč vztrajala, da raje še malo trpi, kot pa da jo ubijejo.
To ni osamljen primer, to je na Nizozemskem ustaljena praksa, posledic za morilce ni nikjer. Različni sociopati so najbrž presrečni, vedoč, da je vse, kar je potrebno, da jo bodo lahko odnesli z umorom, doštudirati medicino in se zaposliti na Nizozemskem. V letu 2017 so na Nizozemskem ubili 83 umsko prizadetih, v celem letu so zdravniki v mirni spanec poslali več kot 6.000 ljudi, leto kasneje ravno tako več kot 6.000 evtanazij.
Sprašujem se, ali je bila demenca dovolj dober izgovor, da so pokončali 74-letnico, ki si še ni želela umreti, kaj še pride v poštev. Zakaj se sploh ustaviti pri demenci, zakaj ne iti kar do točke, ko človek postane breme svojim bližnjim oziroma davkoplačevalcem.
Te dni stalno poslušamo o ranljivih skupinah. Ranljive skupine to, ranljive skupine ono. Če sprejmemo evtanazijo, lahko ta problem dokončno rešimo, rešimo se kar vseh ranljivih skupin. Mar ni to konec koncev cilj evtanazije? Ustvariti družbo, kjer ne bo šibkih členov. Zakaj čakati, da babici gre kolk in bi potrebovala operacijo, ko pa jo lahko že takoj ob upokojitvi evtanazirate in si razdelite njeno premoženje? Zakaj čakati, da mora dedek v dom za starejše, ker mu doma ne želite omogočiti potrebne oskrbe, če mu pa lahko z eno injekcijo skrajšate muke?
Generacije in generacije so odrasle v ljudi, ki jim ni nič sveto, ki jim nič ne pomeni, ki sami nimajo nikakršnih moralnih vrednot in nikakršnega strahu zaradi posledic svojih dejanj. Svet, v katerem živimo, je pokvarjen. Dobrodošli v sekularnem svetu. Lahko bi s prstom pokazali v marsikatero smer in najbrž ne bi zgrešili. Tako pač je, zdaj nad tem točiti solze je prepozno. Takim ljudem dati v roke vzvod, s katerim bi lahko odločali o življenju in smrti nekoga, ni več samo neodgovorno, je zlo. In evtanazija je zlo.
Ivan Šokić