V vasi pod Ratitovcem so se v nedeljo zbrali domačini, svojci in predstavniki domoljubnih organizacij na spominski slovesnosti ob 80. obletnici izgnanstva in izginotja faranov Sorice. Govornika predsednik SDS Janez Janša in predsednik Nove slovenske zaveze dr. Matija Ogrin, ki sta v svojih nagovorih opozorila, da molk o povojnih zločinih še vedno zaznamuje slovensko družbo in da je resnica nujen temelj sprave.
Ob slovesnosti, ki jo je spremljala sveta maša v cerkvi sv. Nikolaja, so prisotni podpisovali tudi peticijo, s katero svojci zahtevajo razjasnitev usode pobitih, izdajo mrliških listov in dostojen pokop žrtev revolucije.
Predsednik Nove slovenske zaveze dr. Matija Ogrin je v svojem govoru podrobno opisal dogajanje v župniji Sorica med in po drugi svetovni vojni. Kot je poudaril, so vaščani med vojno skušali preživeti med dvema ognjema – partizani in nemško okupacijsko vojsko. “V času vojne so bili ti vaščani nenehno med tnalom in nakovalom – med partizani in Nemci. Partizani so prihajali po hrano in jo vedno dobili, čeprav so ljudje živeli v revščini. Leta 1943 so odpeljali okrog 60 glav živine, celo breje živali, tako da so spodrezali obstoj na kmetiji. Dajnarski kmetje so v stiski vzeli od Nemcev nekaj pušk, vendar jih niso nikoli uporabili. Vsakemu boju s partizani so se izogibali,” je povedal Ogrin.
Kljub temu so jih po vojni komunisti obtožili izdajstva. Štiriindvajset moških so aretirali in odpeljali v neznano, več kot devetdeset žensk in otrok pa so decembra 1945 izgnali v Avstrijo. “Vse moške iz Spodnjih Danj so odpeljali – vzeli so jih in nihče jih ni več videl,” je spomnil Ogrin in dodal, da so bili njihovi posmrtni ostanki najverjetneje med tistimi, ki so jih našli v breznu Macesnova Gorica.
Posebej je opozoril na umor duhovnikov Franca Krašnje in Filipa Terčelja, ki ju je OZNA ubila 7. januarja 1946, “prav na poti, ko sta šla prosit, da bi se izgnanci smeli vrniti domov.”
Ogrin je dejal, da svojci še danes čakajo na priznanje države, da so bili njihovi pokojni pomorjeni brez sodbe in nedolžni. “Želimo le, da bi jih Slovenija sprejela kot svoje – da jih pokoplje v Ljubljani, v narodnem središču. A sedanja oblast ima očitno druge namene,” je opozoril in dodal, da bi morebiten pokop žrtev revolucije na Teharjah brez soglasja svojcev pomenil “še eno kuliso, podobno tisti iz leta 1990, ko je bila prva spravna slovesnost v Kočevskem Rogu izrabljena za politične cilje”.
“Ko se s spominom dotikamo pobitih, priznavamo njihovo človeško vrednost in obnavljamo pravičnost. To delamo pravzaprav namesto slovenske države,” je dejal Ogrin.
Janša: “Molk, ki je spremljal povojne dogodke, ima še danes posledice”
Med govorniki je bil tudi predsednik SDS Janez Janša, ki je v nagovoru poudaril, da brez resnice ni sprave. “Tisti, ki so bili zaradi strahu dolgo časa nemi, naj spregovorijo, in tisti, ki so bili gluhi za resnico, naj jo poslušajo. Več bo tistih, ki bodo spregovorili, več bo tudi tistih, ki bodo poslušali in slišali,” je dejal Janša in dodal, da “molk, ki je spremljal povojne dogodke, še danes pušča posledice v slovenski družbi”.
Na družbenih omrežjih je Janša zapisal, da je spominska slovesnost dokaz, da je spomin zmagal nad pozabo. “Bile so posnete in objavljene stotine pričevanj, izdane številne publikacije in napisane temeljne knjige o tistih tragičnih časih. Danes tisti, ki so nekoč zločin zanikali ali skrivali, tega ne morejo več početi – resnica je postala del našega kolektivnega spomina. Ker se zločinov ne da več zanikati, jih levičarji opravičujejo. Poteka spopad med kulturo življenja in kulturo smrti. A temeljna bitka je že dobljena – bitka spomina s pozabo,” je zapisal Janša.
Peticija za resnico in dostojen pokop
Na slovesnosti so prisotni podpisovali peticijo, ki jo je pripravila raziskovalka zločinov revolucije v Selški dolini Marija Gasser. S peticijo potomci in sorodniki pobitih od države zahtevajo, da razišče izginotja in poboje med letoma 1945 in 1946, ugotovi vzroke smrti, izda mrliške liste, sodno obsodi zločine in rehabilitira nedolžno ubite. Prav tako želijo, da država omogoči identifikacijo žrtev in njihov dostojen pokop.
Slovesnost v Sorici je bila tako več kot zgolj obeležitev obletnice – bila je opomin, da se narod brez resnice ne more spraviti s svojo preteklostjo.
A. G.