Košarka. Nogomet. Šport. Vsak otrok, mladostnik, bi moral gojiti svoj šport. Kjer bi in bo razvijal svoje motorične sposobnosti. Razvija se otrokov intelekt, ki ga sleherni šport prinaša. Razvija se kolegialnost, pripadnost, odgovornost, čut za sebi enakega. Za kolega, bodočega prijatelja, sotekmovalca, na katerega se boš lahko zanesel, ko bo težko.
V našem kraju letos košarka beleži 50-obletnico. Eno največjih daril mojih staršev je bilo, ko so me vpisali v ta krožek, šport, ki je ŠE😊zmeraj pomemben del mojega življenja. Igram letom primerno in redkokdaj ležerno. Košarka je nek filter, ko se v družbi svojih kolegov sprostim, ko dam iz sebe tisto zgneteno, ki se spotoma nabira. Domov pridem kot nov.
Večina treningov v otroštvu se dobro spominjam, kot vse trenerje, ki so me vzgajali in razvijali moj talent. Lepo je, ko se kdaj dobimo na pijači in govorimo vse stvari. Vsakič, ko me spomin ponese nazaj v otroštvo, se spomnim prijemov trenerjev, ki niso bili nič kaj nežni v primerjavi z danes. Bili pa so očetovski in so vedno našli pot, kako pristopiti k vsakemu izmed nas. Vse, kar je trener želel od nas, nam je bilo samoumevno, vse smo, brez ugovarjanja naredili. Pa nas je bilo za tiste čase več v skupini. Tudi ko smo hodili na tekme, in če se je povzdignil glas na nas, smo vsi razumeli, da je to spodbuda, ne pa graja. Da želi iz nas iztisniti še več, kot si bil v tistem trenutku sposoben. Veliko tekem smo izgubili, a tudi veliko dobili, ker smo skozi leta napredovali.
Skozi leta se je oblikovala skupina fantov, ki še danes skupaj igramo košarko, le da se sedaj eden drugemu smejimo, ker smo v tistih »fintah«, ki so nam bile nekoč blizu, postali počasnejši.
Skozi leta se je oblikovala skupina fantov, ki je skozi košarko spoznala, da košarka ni samo igranje, temveč nam prinaša bistveno več – prijateljstvo.
Skozi leta se je oblikovala skupina fantov, ki se je znala med tekmo spodbujati, se pošiljati v tri pisane marjetice, ko ni šlo nič, kar smo si zadali. In ki je po tekmi vedno znova znala pozabiti na vse, kar se je med tekmo dogajalo. Danes, ko smo nekoliko starejši, gre ta skupina fantov z veseljem na pivo.😊
Skozi leta se je oblikovala skupina fantov, ki ni nikoli gledala na stas, politično in versko pripadnost, temveč je znala te naše »razlike« povezati v čudovito simfonijo prijateljstva.
Skozi leta je ta skupina fantov postala skupina očetov, ki budno spremljajo napredek svojih otrok in jim skušamo te vrednote, ki smo jih pridobili mi, posredovati naprej.
Skozi leta je ta skupina fantov postala nekoliko starejša, a še zmeraj zelo tekmovalna, ko se udari med seboj.😊
Ta skupina fantov je živela v drugem času. Ob vsesplošnem pomanjkanju smo imeli bistveno več. Če je bila na igrišču ena žoga, smo se z njo igrali VSI. Če se je ta žoga poškodovala, se je našel nekdo, ki jo je znal zakrpati nazaj. Copati za košarko so bili večinoma eni-»toptenke«, ostalo je bilo tako slabo, da če je športni copat prestal en teden, je bil uspeh. Imeli pa smo eden drugega in veliko časa za igro. Ni bilo vremena, ki bi nas ustavil. Danes, ko primem torbo osnovnošolca, se sprašujem, ali nosi kamenje s seboj. (Ne vem, ali sem skozi prvo triado imel tako težko torbo. Napredek, o katerem se danes tako govori, ni nujno napredek.) Imeli smo podporo staršev, trenerjev, okolja. Vsi so vedeli, kje smo, ko nas ni bilo doma. Ko je odbila ura na zvoniku, je bil to sms za kosilo, večerjo, CIKCAK in spat. Za vse to smo bili nagrajeni. Nagrajeni smo bili tudi z vikendom na Blegošu, kjer smo igrali nogomet, preganjali krave, ker so nam podrle gole, ki smo jih vedno znova nazaj postavljali, ter šli nabirat maline, če le nismo bili poslušni zvečer. Tako preprosto in lepo je bilo nekoč. Ker je tudi košarka, če upoštevaš navodila trenerja in ko jo začenjaš razumeti, zelo enostavna. Košarka izloči egoiste, nagradi pa ekipo. Košarka izloči privilegirane, nagradi pa SKUPNOST, ki je temelj za pot do uspeha. Košarka izloči nadutost, nagradi pa skromnost in željo po napredku. Košarka ti podari trenutke, ki ti jih lahko podari le in zgolj košarka.
Košarka nudi stalen napredek, in ko vidim svoja otroka, sem vesel njunega napredovanja in udejstvovanja. Delo trenerjev, ki jih poznam, zelo cenim in jim popolnoma zaupam. In vem, da v tej podpori njim, nisem osamljen.
Danes mineva že 40 let igranja košarke … Zdravnik mi je ob bolečinah v križu rekel, da bom počasi moral opustiti ta šport ter da bom moral prestopiti med pohodnike, kolesarje, plavalce in podobne tipe športa. Pol leta sem se sekiral na ta račun. Bil siten. Se spraševal, ali je res to že zaključena zgodba. Potem pa nekega zamahnil z roko in šel na novo druženje in igranje. Hrbet? Boli, ampak preneham ob pravem času igrat😊 in se raje družim in uživam v slehernem trenutku s prijatelji, s katerimi se še zmeraj ženemo. Ja, prevzemam odgovornost in to z veseljem.
Sadovi druženja in vsega, kar smo s košarko dobili, nam ne more vzeti nihče. Lahko pa nam še zmeraj veliko da. Vsakič znova, ko se udarimo na tekmi.
Goriški portal