Med Britanci krožijo številne legende, ki se dotikajo velikih izbruhov epidemij črne kuge, kakršna se je zgodila tudi leta 1665. Tedaj naj bi umrle na hitro pometali v “kužne jame” in zasuli, pozneje pa naj bi te kraji ovirali dela pri gradnji podzemne londonske železnice, saj naj bi si tamkajšnji inžinirji prizadevali, da bi se čimbolj izognili tovrstnim množičnim grobiščem in so bile posledično povezave te podzemne železnice v njenih začetkih precej zavite, celo vijugaste.
Znanstvene raziskave pa zavračajo tovrstne trditve in razkrivajo, da je bila gradnja podzemnih železniških objektov povezana s tem, da je moral izvajalec projekta odkupiti vse objekte pod katerimi je tekla železnica. Na razširjenost legende o povezavi londonskega metroja s črno smrtjo so imeli vpliv tako nekdanji kot tudi sodobni pisci, še zlasti pa človeška domišljija.
Nekdanja množična grobišča so spremenili v parke in zelenice
Obenem se v kolektivni podzavesti opaža znake, ki bi lahko nakazovali na to, da nedostojen pokop mrtvih ljudi še danes vznemirja in kliče k temu, da bi neopravljeno dolžnost številnih rodov naposled le uredili in mrtve dostojno pokopali. Na ta način se da razumeti tudi dejstvo, da so dandanes mnoga nekdanja londonska pokopališča spremenjena v zelenenice ali celo parke in ne prekrite z asfaltom oziroma onečaščene s kakšnimi drugimi infrastrukturnimi objekti.
Med ljudmi se pojavljajo številne zgodbe, za katere pa se mnogokrat izkaže, da so pravzaprav legende in imajo z resničnostjo bolj malo skupnega. Britanci pri tem niso izvzeti, saj med njimi uspevajo pripovedi o kugi oziroma črni smrti, ki se je v teku ponavljajočih se epidemskih izbruhov, močno vtisnila v kolektivni spomin lokalnega prebivalstva in ga zaznamovala z dolgotrajnimi strahovi, ki so se prenašali iz roda v rod. Tako se miti in legende sčasoma lahko preoblečejo kar v dejstva.
Pisalo se je leto 1665
V Londonu je izbruhnila epidemija črne kuge, kar pa ni bilo prvič, saj so se podobne katastrofe že dogajale v preteklosti, vendar pa se je tokratni izbruh od drugih razlikoval po svojih naravnost srhljivih razsežnostih.
Trupla žrtev pokopana na območju železniške infrastrukture
Za posmrtne ostanke se je že dolgo časa domnevalo, da ležijo na območju objektov londonskih železnic, ali pa jim je bilo mesto večnega počitka namenjeno kar pod njimi, torej pod infrastrukturo, ki jo ljudje vsakodnevno uporabljajo. V zadnjem času so bili dolgoletni sumi tudi znanstveno potrjeni.
Črna smrt na Otoku pustila pravo opustošenje
Veliko Britanijo je črna kuga v 17. Stoletju močno prizadela, saj naj bi samo v Londonu terjala kar okoli 100.000 smrtnih žrtev, to je okoli petina tedanje populacije največjega britanskega velemesta. Kot posledico divjanja kuge na angleških tleh se omenja pojav množičnih grobišč , ki se jim pravi tudi “kužne jame”, in ki naj bi se nahajala na številnih območjih na območju omenjenega mesta. Mnogi naj bi v njih našli svoj večni počitek na podoben način kot taboriščniki v času zadnje svetovne morije – brez ustreznega obreda so jih v jame kar pometali in zagrebli kot crkovino.
London dobi svoj prvi metro
Šele gradnja londonske podzemne železnice kakšnih dvesto let pozneje, je dala slutiti o dejanskih razsežnostih tovrstnih množičnih grobišč. V začetnem obdobju svojega obstoja je bilo za ta infrastrukturni prijekt sicer značilno, da ni ubirala ravnih tras, marveč se je posluževala pogostih zavojev, kot bi se nečesa načrtno izogibala. Inžinirji, ki so omenjeno železnico načrtovali naj bi namreč bodisi iz moralnih, bodisi tehnoloških razlogov poskrbeli, da bi se tiri “kužnim jamam” na široko ognili, saj naj si nebi mogli privoščiti, da bi skozi kupe trupel speljali tunele, kar pa navkljub vsem naprezanjem strokovanjakov ni bilo vselej izvedljivo. Kakšno izmed jam naj bi v resnici prevrtali. Pravzaprav naj bi podzemni železniški sistem Londona po nekaterih domnevah sekal kar nekaj tovrstnih grobišč.
Dvom v utemeljenost pripovedi
Vendar pa nekateri dvomijo, da bi tovrstna podzemna grobišča dejansko vplivala na nenavadno oblikovanost podzemne železnice in vse skupaj razglašajo za legendo.
Nenavadna oblikovanost trase metroja predvsem finančne narave
Druga razlaga za takšen način gradnje je precej bolj finančno obarvana. Britanski konstruktorji so namreč oporabljali način, ki je utegnil ob gradnji poškodovati bližnje stavbe, zato so bili izvajalci gradbenih del le-te primorani odkupiti v skladu s tedanjimi angleškimi zakoni. Da bi se izognili nepotrebnim stroškom so podzemno železnico rajši speljali pod javnimi površinami, kjerkoli so to razmere seveda dopuščale.
Še posebej so se držali javnih cestnih površin. Tako se trase mnogih podzemnih železniških tirov iz konca 19. stoletja ujemajo z deli londonskega cestnega sistema. Legenda o pomenu “kužnih jam” pri gradnji podzemne železnice pa dobi še bolj pravljični pridih ob dejstvu, da so bili številni poznejši tiri zgrajeni mnogo globlje kot ležijo “kužne jame”. Pojavljajo se tudi mnenja, da tovrstna počivališča umrlih preprosto niso mogla ovirati podzemnih gradenj, saj bi inženirji enostavno napravili predore skoznje, kar se je pravzaprav že tudi zgodilo.
Kje so kosti?
Mnogi članki iz 60. let 20 stoletja, ki govorijo o gradnji železniških podzemnih tras skorajda ne omenjajo kakršnihkoli posmrtnih človeških ostankov. Celo v strokovni literaturi s področja transporta je skoraj nemogoče zaslediti kakršnekoli omembe “kužnih jam”.
Ob tem je treba poudariti, da ni šlo za “kužne jame” znane iz 17. stoletja in so pravzaprav mnogo redkejši pojav, kot bi se morda zdelo, saj so za črno kugo umrle ljudi, vse dokler je bilo to mogoče pokopavali na urejenih pokopališčih in v sakralnih objektih.
Legenda postala dejstvo
Zanimivo je, kakšno moč ima lahko neka legenda, saj v mnogih primerih postane kar dejstvo. In te imajo tolikšno moč, da se najdejo celo ljudje, ki na mestih, kjer naj bi se nahajala obravnavana množična grobišča iz 17. stoletja preprosto vidijo duhove tistih, ki jim je črna smrt vzela življenje. K razširjenosti zgodb o tesni medsebojni povezanosti londonske podzemne železnice in “kužnih jam” so mnogo pripomogli sodobni pisatelji, pa tudi pisci iz časa, ko se je humanitarna katastrofa dogajala, kar je povezano z osebnim doživljanjem teh avtorjev, kot npr. Daniel Defoe-ja, ki je bil v času izbruha kuge še otrok in si je v svoji otroški domišljiji naslikal stvari še mnogo hujše, kot naj bi v resnici bile.
Tudi kronike, ki navajajo število preminulih v času epidemije in število pokopanih na posameznih mestih lahko precej pretiravajo, saj se ne ujemajo vselej s tem kar razkrijejo arheološka izkopavanja, kar pa še ne izključuje obstoja množičnih grobišč in njihove popolne nepovezanosti z londonsko podzemno železnico, saj so se tovrstna odkritja zgodila ravno pred nekaj leti na železniški postaji Liverpool Street Station. Ko se naleti na posmrtne ostanke iz najrazličnejših zgodovinskih obdobij se z njimi poskuša postopati čimbolj v skladu s predpisi in moralnimi standardi, ki veljajo v družbi, čeprav se dogaja, da delavci s posmrtnimi ostanki postopajo na precej grob in neprimeren način, kar se je dogajalo tako v 19. stoletju, kot tudi v novejšem obdobju. V zadnjem času se spoznava tudi, da je žrtev zloglasne kuge iz 17. stoletja precej manj, kot se je zdelo vse do sedaj, saj je znanstveno potrjenih le nekaj tisoč primerov, je pa pred arheologi še mnogo dela.
Domen Mezeg