Največji slovenski pesnik, France Prešeren, je kot pesnik romantike in domoljubni vizionar dokončno ovrgel dvome svojih rojakov, največkrat s strani ‘rajnke Avstrije’ plačanih uradnikov, o smislu razvoja slovenskega jezika do najvišje, artistične ravni. Kot dokaz izjemne razgledanosti in trdnega značaja je v kulturnem in jezikovnem uporu napisal vrhunska dela, kot so Sonetni venec, Krst pri Savici, Sonete nesreče ter druge pesmi, za katere velja, da so izjemne po vsebini in obliki.
Vztrajal je pri idealu slovenš’ne njemu mile, zato ni dovolil, da bi ostala jezik preprostega ljudstva, kot je želel slovničar Jernej Kopitar in njegovi podporniki. Sploh pa je znal bolje kot Kopitar presoditi, kateri črkopis je primernejši za domači jezik in ni nasedel črkarski modi, povezani z dajnčico in metelčico. Zaradi žive ljubezni do dežele, kar je izrazil tudi v napitnici Zdravljica, je bil deležen cenzure s strani Miklošiča, ki je bil pač lepo plačan uradnik tujejezične oblasti, kot so lepo plačani tudi določeni slovenski uradniki v Bruslju, ki v anemični drži prikimavajo vsakemu političnemu predlogu.
Prešeren se je rodil 3. decembra 1800 v Vrbi na Gorenjskem ter bil izjemen učenec, dijak in študent, ki je zaradi očitne naklonjenosti do slovenskega jezika in literature ostal brez pravice do dostojnega položaja in advokature. Revščina in politične blokade so povzročile, da ni mogel poročiti bogate Primicove Julje, ki je ostala le lep in navdihujoč spomin. Druga velika ljubezen, domovina, ga je navdihovala do smrti.
Glede vrednot je bil Prešeren neomajen, čeprav osebno ni bil srečen. S svojo poezijo je zaslovel in zasenčil sodobnike, saj, kot je razkrila korespondenca, je bil Kranj na dan pogreba velikega pesnika črn od ljudi, ki so se prišli poklonit velikemu umetniku in domoljubu.
Aleksandra Belšak