“Skrajne vplivnice in fenomen lepih žensk, ki na spletu sejejo sovraštvo”, tako se glasi naslov članka spletne Mladine, ki ga je napisal Luka Vovk. Tako je označil mladi dekleti Karin Planinšek in Zalo Klopčič, ki sta nedavno pričeli s snemanjem spletnih oddaj, v katerih sta kritični do škodljivih progresivnih ideologij, ki so vedno bolj prisotne tudi pri nas pri čemer sta spoštljivi, artikulirani, svoja stališča pa tudi argumentirata. Slednje tri zadeve so levici tuje in v neskladju z načeli in navadami levičarjev, zato je bilo pričakovano, da ju bo Vovk, ki je sicer tudi aktivist Levice, označil za “skrajni”.
Le vprašanje časa je bilo, kdaj bo podkast Na tekočem postal predmet kritike levičarjev. Pa se je zgodilo in ne le to, mladi podkasterki Karin Planinšek in Zala Klopčič sta si prislužili naziv “skrajnih” vplivnic zato, ker je njuno mnenje prvič drugačno od enoumja, ki ga sejejo osrednji mediji in drugič – opozarja na vsem vidne napake Golobove vlade, pri čemer se za razliko od ostalih ne trudita zadev “pakirati v celofan”.
Dejstvo, da razmišljata s svojo glavo in presojata na podlagi zdrave pameti, pa je za novinarja Mladine Luko Vovka dovolj, da ju označil za radikalni. Uvodoma je v članku naštel nekaj tujih konservativnih komentatork, za katere trdi, da prav tako “sejejo laži in teorije zarote”, vendar je to ena velika laž, kar pa ve vsak, ki je s tujo družbeno politično sceno vsaj malo seznanjen. Čeprav Planinškova in Klopčičeva navdiha nista iskali v tujini, jima je s tujimi skupno to, da so vse kritične do vlade in do progresivnih postmoderničnih za družbo uničujočih idej – med katere spada tudi LGBTQ ideologija.
Mladina bi vse pretvorila v “strankarski produkt”
Ko sta mu odgovorili, da sta se za snemanje podkasta odločili, ker ju “zanimajo trenutne družbene problematike” in želita s svojim mnenjem seznanjati javnost, ga to ni zadovoljilo. Sodeč po tem, da je eden od ustanoviteljev Inštituta 8. marec oziroma Inštituta, ki služi za krinko levičarskim aktivistom v dokončnem uničenju Slovenske družbo in po njegovih preteklih zapisih, kjer je za vsako stvar krivil Janševo vlado in stranko SDS, je bil verjetno precej razočaran, ko se mu je izmaknila možnost, da mladi podkasterki predstavi kot “strankarski produkt”. To je nazadnje poskušal pri upokojenskih protestih, kjer je upokojence in udeležence protesta označil za “navidezno civilnodružbeno gibanje, ki ga je ustvarila stranka SDS“, da ne govorimo, da je po njegovem mnenju SDS ustvarila še kup ostalih združenj institucij. Njegova domišljija ne pozna meja, prav tako pa ne sposobnost metanja peska v oči sebi in ostalim, ker točno to njegove besede so. Vovk temu pravi “sejanje sovraštva”, ljudje z zdravo pametjo pa temu pravimo resnica – kritika vladi, ki v enem letu nima enega konkretnega rezultata v prid ljudi, medtem, ko so koalicija parlament spreminja v resničnostni šov je nič več kot resnica. Pa vendar je za Vovka očitno nepojmljivo, da v Sloveniji obstajajo mladi, ki niso okuženi s novodobno ideologijo, ki jo levica promovira in vsako najmanjše odstopanje od levičarskega normativa je zdaj že “skrajno, radikalno, celo sovražno”.
Koga opisujeta Vovk in Manca G. Renko?
Kar je še bolj smešno pri vsem tem, je komentar Mance G. Renko, zgodovinarke in nekdanje zasebne spremljevalke ministra Luke Mesca. Ta je dekleti primerjala z anti-LGBT aktivistko iz sedemdesetih let pri čemer je izpostavile da dekleta na desnici “ustrezajo patriarhalnim normam o ženskosti, so artikulirane in predvsem znajo uprizarjati čustva”. Absolutno drži, da so ženske na desni zadovoljne s svojo ženstvenostjo in da jim tradicija in status v družini pomeni ogromno. Absolutno drži, da so ženske na desnici bolj artikulirane, saj se zanašajo na razum in zdravo pamet veliko bolj kot na pretirano emocionalnost, ki je neracionalno slepilo levice. Kar pa je zmotno in neresnično je zadnje, kar je izpostavila Renkova in sicer “uprizarjanje čustev” oziroma, če citiramo Mladino “Nihče na čustva ne zna zaigrati bolje od mladih, lepih žensk, ki se bojijo za svojo varnost, bodisi pred begunci na ulici ali trans osebami na stranišču, ali pa se borijo za nemočne, predvsem za otroke in starejše. Te punce govorijo s strastjo, s solzami v očeh in z zlomljenim glasom – in to je prav tisti del političnega spektakla, ki ga v državnem zboru vidimo le redko, če sploh kdaj”. Vam to zveni znano?
Prva oseba, ki pride na misel vsakemu, ki prebere zadnji stavek je prav Nika Kovač in njeno skrivanje za nedolžnim obrazom in igranje žrtve prav vsakič, ko se za to ponudi priložnost. Govorimo o politični aktivistki, rojeni z zlato žlico v ustih, ki se v javnosti prikazuje kot rešiteljica nemočnih, hkrati pa širi sovraštvo do drugače mislečih in nima spoštovanja do nikogar in ničesar, kar ni v skladu z njeno agendo, oziroma agendo, ki ji koristi.
Zdrava pamet je moč desnice
Dejstvo je, da levičarji skočijo v zrak takoj, ko se počutijo ogrožene in točno to se dogaja v tem primeru. Povedati resnico in opozarjati na resnično kritične zadeve je danes, v času Golobove vlade “radikalno”, celo “sovražno”, na to pa ironično opozarjajo prav tisti, ki sovraštvo širijo. Razlika med Karin Planinšek, Zalo Klopčič in aktivistkami, ki jih Vovk kuje v nebo je ta, da imata prvi dve svoja stališča podkrepljena z vidnimi dejstvi in argumenti, žene ju želja po resnici, medtem ko levičarske aktivistke s solzami v očeh igrajo žrtve sistema, sistema, ki jim je dal vsega dovolj in še več.
Tanja Brkić