Po dolgem času urednikovanja in sedenja v pisarni ter studiu, kjer običajno opravim večino svojega dela, sem imel spet privilegij oditi na teren. V našem žargonu to pomeni, da sem se s snemalcem odpravil posnet nek dogodek in tam pobrati izjave udeležencev. Tokrat je bila to Stična mladih. Po celem tednu intenzivnega dela mi sobota zjutraj ni bila prav nič privlačna za delo. Mislil sem si, kaj pa mi je tega treba. No, po opravljenem delu se ne bi mogel počutiti drugače.
Prispeli smo v Stično, v opatijo, kjer so nas pričakale množice mladih. Od osnovnošolcev do mladih po srcu. Bilo je tudi veliko staršev z dojenčki, družin, prijateljev. Prijazni tonski tehniki so nam pripravili vse, da smo imeli dober zvok, odstopili so nam mesto na snemalnem odru, da smo lahko vse posneli. Nato je sledila sveta maša. Več kot 4000 mladih je sodelovalo, molilo. Občutek je bil fenomenalen. Z ženo sva se udeležila svete maše, medtem ko je naš snemalec opravil svoje delo. Slišati Gospodovo molitev Oče naš iz ust toliko mladih se me je, priznam, dotaknilo. Rekel sem si: “Od kje so se vzeli vsi ti mladi?” V Sloveniji namreč prevladuje mnenje, da je za mlade le levičarski anarhizem, alternativna umetnost, parade ponosa in podobno. Krščanstvo pa za stare, onemogle ljudi, ki hodijo v napol prazne cerkve ob nedeljah.
Tudi geslo letošnje Stične mladih je zadelo žebljico na glavico. Moto “Kdo praviš, da sem” je želel nasloviti mlade, ki se iščejo, ki se spoznavajo. Vse tiste, ki so izgubljeni v poplavi informacij in obljub, da so lahko, kar koli si želijo biti. Ideologija spola in ideologija LGBT namreč na mlade prežita na vsakem koraku. Želita jih povsem zmesti in jih zavesti v duševno stisko, kjer ne bodo iskali sebe, pač pa se bodo pustili prepričati, da so nekaj, kar niso. Skrajna oblika te ideologije je spolno pohabljanje otrok, ki se danes normalizira, čeprav gre za barbarsko, celo satanistično prakso. No, največji katoliški mladinski dogodek je želel ponuditi drugačno pot. Pot vere, pot spoznanja po Kristusu. Bog nas namreč neskončno ljubi, nima za nas sebičnih načrtov. V pogovoru z Bogom lahko spoznamo sami sebe.
Po sveti maši, ki me je neizmerno napolnila, smo odšli med mlade. Srečali smo veselje, radost, vero. Nobene škodoželjnosti, nobene ideologije, nobenih političnih motivov. Le iskreno željo po druženju s sokristjani, prijatelji, ki skupaj spoznavajo Boga. Stična mladih je bila oddih, sploh za nas, ki moramo po službeni dolžnosti spremljati še tako abotne dogodke. Po vseh kolesarskih protestih, kjer smo morali poslušati vulgarizme te in one sorte, po protivladnih protestih, kjer se je grozilo s smrtjo, po paradah ponosa, kjer ne vidimo drugega kot dekadenco in moralni propad, je bila Stična mladih pravi balzam za dušo.
Prav nič drugačno ni bilo dogajanje pred zidovi opatije. Tam so imele stojnice raznorazne organizacije. Od civilno-družbenih pa do političnih. Največja gneča je bila pred stojnico Pohoda za življenje, kjer so mladi spoznavali svetost življenja otrok v maternici in pred stojnico Slovenske demokratske mladine, podmladka SDS. Kljub temu, da je šlo primarno za verski dogodek, je bilo videti željo mladih, da se aktivneje vključijo v družbeno dogajanje. Da postanejo aktivni kristjani, ne le pasivni opazovalci sveta okoli sebe. Tudi Jezus ni bil pasiven, ni stal ob strani. Če beremo Matejev evangelij 28,19-20 je naročil: “Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega duha in učite jih izpolnjevati vse, kar sem vam zapovedal!”
Stična mladih je veselo sporočilo za prihodnost. Je vedenje, da se za slovenski narod ne gre bati, prav tako se ne gre bati za krščanstvo na Slovenskem. Moč mladih, njihova vera je poživila tudi mene in verjamem, da poživlja vsakega, ki se udeleži takšnega dogodka. Kristjani in ljudje dobre volje moramo vedeti, da nismo sami. Z nami je na tisoče bratov in sester, na milijone po vsem svetu. Tu v Sloveniji pa na tisoče mladih. Predvsem pa je z nami naš Odrešenik, če citiram isti odlomek Svetega pisma: “In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.” Čas je torej, da nehamo obupovati nad svetom in naredimo sami kaj za to, da bo boljši. Vsak po svojih močeh. In kot gre star rek: “Človek obrača, Bog obrne!”
Aleksander Rant