V soboto, 10. marca, se bo SMC, največja vladna stranka, sestala na kongresu, na katerem bodo izbirali tudi novega predsednika. Edini kandidat je zaenkrat Miro Cerar. Razumljivo, da ni zanimanja za prevzem stranke, ki je na robu izpada iz parlamenta in s tem političnega preživetja. Vse obljube Cerarja in njegove ekipe o moralni drži in etiki, kar da je zanje tako zelo pomembno, so izpuhtele v nebo. Obljube o reformah so pozabljene že davno tega.
Cerar, kot Slovenec, ne jamra, ampak še vedno išče rešitve. Časa mu je sicer že zdavnaj zmanjkalo. Zdravstvo je v razsulu, vojska v še večjem razsulu, prepotrebnih reform ni od nikoder, sindikati ga pa držijo za vrat in izsiljujejo. Sam sicer pravi, “da bo volilno telo SMC prepričal z svojim programom in da bo stranko uspešno popeljal na prihodnje državnozborske volitve”, a kaj ko podporo izgublja pri svojih najzvestejših podpornikih, zato ni pretiranega razloga za veselje v SMC-ju.
Priča smo še eni stranki ˝novih in neobremenjenih političnih obrazov˝, ki gre počasi na smetišče zgodovine. In prav je tako. ˝Novi obrazi˝ so Slovenijo v zadnjih letih stali nekaj deset milijard evrov, narejenega pa ni bilo nič, kvečjemu škoda. In pred vrati je že ˝nov obraz˝, s pridihom sivine iz Murgel.
Upam, da je bila Cerarjeva vlada dobra učna ura za vse volivce instant strank in predvsem tistih, ki ob volitvah ostajajo doma in potem naslednja štiri leta samo jamrajo, češ, vsi so isti. Pamet v roke. Niso vsi isti. So pa socialisti vsi isti. Ne glede na ime stranke.