Strah številnih staršev, da bodo njihove otroke v šoli postrelili, je bil dogodek tedna. Začelo se je z grožnjo uporabnika z imenom “Slava_Rusiji” na portalu 24ur.com, ki je 2. marca napovedal teroristični napad na naše šole pod člankom o streljanju na Finskem. Iz vlade so šole obveščali, da gre za resno teroristično grožnjo, policija in drugi organi pa še s prstom niso pomignili, da bi teroristično grožnjo raziskali, da bi torej ugotovili, kdo grozi in kako resno je. V medijih smo potem poslušali razprave, kako velika težava je sovražni govor, čeprav s sovražnim govorom ni imelo zveze. Ljudje za nevarnost, ki domnevno preti otrokom, povečini celo niso izvedeli iz medijev. Obvestile so jih šole. Tudi mene so.
V državni politiki se je medtem nadaljeval nenavaden spopad med Milanom Kučanom in Robertom Golobom. Da je Matjaž Han obiskal Aleksandra Čeferina in ga je ta podprl, kar se je takoj znašlo na naslovnici Dela, precej zanesljivo ni bilo naključje. Takšnih naključij v politiki ni. Hana je s tem “kot svojega” ponudilo omrežje, v katerega sodi tudi Tomaž Vesel, ki ga je Golob nedavno razglasil za kandidata za evropskega komisarja – menda zaradi zaslug, ki jih je imel v preteklosti, ko je bil šef računskega sodišča. Koalicijskih partnerjev Golob pred tem še obvestil ni, da je tudi zanje že izbral komisarja. Vesel je podobno kot Čeferin v preteklosti delal v svetovnem nogometu. Povzpela sta se skupaj.
Razlika med njima je le ta, da je Vesel delal le v popoldanskem času, dopoldne pa je bil predsednik računskega sodišča. Bil je dvoživka, torej eden od teh, ki jih na vso moč napada del vlade Roberta Goloba. Vesel je pozornost pritegnil, ko je pristojnost za pripravo revizijskega poročila o nakupu respiratorjev (in mask) odvzel namestniku Jorgu Kristijanu Petroviču, pripravo poročila, s katerim se mu je nenavadno mudilo, pa je prenesel na namestnico Mojco Planinšek. Trdil je, da je bilo le tako mogoče zagotoviti učinkovito delo. Pravočasno opravljeno delo. Njegovi kritiki so v nasprotju s tem trdili, da je poskušal objaviti poročilo pred konstruktivno nezaupnico, ki jo je sprožila koalicija (KUL) in z njo propadla. Vse skupaj je bil del priprav na volitve, na katerih pa se Vesel potem ni pokazal kot novi obraz. Za novi obraz je namreč Čeferin določil Goloba, ki ga je podprl tudi Kučan, in pred volitvami celo javno povedal, da ni nič narobe, če je Golob kot direktor državnega podjetja prejemal plačo in nagrade, ki so presegale zakonske meje. Kučanovi lahko.
Kučan je kljub temu pozneje podporo umaknil. Kakšna je Golobova moč, ko tega strica ni za njim, pa smo lahko opazovali, ko je bila za predsednico države izvoljena Kučanova Nataša Pirc Musar. Milan Brglez, ki je bil v sili kandidat SD in Svobode, ko so tam eliminirali Marto Kos, pa je gladko propadel. Kosovi tudi Čeferin ni pomagal. V primeru spopada za vodenje SD je bil rezultat vsaj tesen. Tudi tokrat pa Brglez ni zmagal.
Da ima Han, ko ga je predlagal Čeferin, nenadoma resne nasprotnike, je pokazal vstajniški filozof Boris Vezjak, ki nam je razkril, da je Han kandidat kapitala, pravzaprav neoliberalec, ki bi se lahko za vladanje povezal z Janezom Janšo. Skratka – najhujši grehi. Čeferinov ni omenjal. Kučana tudi ne.
Han je sicer res lastnik majhnega podjetja in zaradi tega o tem, kaj je podjetništvo, za razliko od večine glasnih levih “vstajnikov” nekaj ve. Da je eden od najvplivnejših politikov SD zadnja desetletja neoliberalec ali blizu Janši, je bilo smešno slišati in je dokazalo, da lahko filozof Vezjak dokaže karkoli.
Kljub temu ni bilo niti malo smešno, kako prestrašeni so bili starši po državi, ko se je v zakulisju vse to dogajalo, saj so jih iz šol obvestili o preventivnih varnostnih ukrepih, da njihovih otrok ne bi postrelili. To bi se namreč lahko zgodilo v sredo. Tega strahu niso povzročili mediji, ki so bili pri poročanju skrajno previdni. Ljudi še obvestili niso. Na portalu medija POP TV, kjer je uporabnik z imenom “Slava_Rusiji” 2. marca napovedal teroristični napad, so komentar pod člankom o streljanju na Finskem takoj onemogočili. Skrili. To pa nevarnosti seveda ni odpravilo. Urednik portala 24ur.com Jure Tepina je o grožnji takoj obvestil oblasti in zavaroval vse podatke, da bi policija in drugi lahko opravili preverjanja, vendar nihče ni storil ničesar, kot je povzel posledice. S tožilstva, ki bi podatke lahko zahtevalo, so celo sporočili, da policija nič takega ni predlagala. Po državi je kljub temu vladala panika, da bodo otroke po šolah postrelili teroristi.
Če dogajanje primerjamo s terorističnimi napadi v Moskvi, pred katerimi so Rusijo posvarili iz ZDA in jim sporočili tudi to, da to pripravlja skrajno muslimansko gibanje ISIS in da bi se napad lahko zgodil na nakupovalno središče in koncertno dvorano na obrobju Moskve, kjer se tudi je zgodil, se je naša oblast odzvala podobno. Naredili niso ničesar posebej pametnega, prst krivde pa so usmerili na znane sovrage. V Rusiji na Ukrajino, pri nas na preveč svobode komentiranja anonimnežev in sovražni govor, čeprav je terorizem nekaj čisto drugega.
Odziv mame, ki je sinu predlagala, naj zaradi varnosti ne gre v ljubljansko šolo, me je, ker sem nekaj ozadja poznal, precej šokiral. Pa otroka tudi. Vztrajal je, da je to brez veze in da je možnost, da bo napad ravno na njegovo šolo v Ljubljani, povsem neznatna ter da bo šel v šolo. Kljub temu so številni otroci manjkali – v tej šoli in drugih šolah. Prav je, da starši skrbijo za svoje otroke.
Tokrat se na srečo ni zgodilo karkoli hujšega. Prava težava bi bila, če bi se (in vsi bi se morali) vprašali, zakaj sta policija in tožilstvo menila, da jim na 24ur.com ne bodo pomagali. Ko gre za terorizem in varnost otrok, je logično, da bi, saj so vendar otroci ljudi, za katere mediji delamo. Tudi novinarji in uredniki imamo otroke. Povrhu gre za medij, ki slovi po dobrih povezavah z vladajočimi in tudi vrhom policije, ki smo ga dobili po večkratnih čistkah Roberta Goloba.
Nekaj drugega je, če vlada preveč vohljala, od kod medijem informacije o njenem delu ali če se skuša maščevati kritikom. Saj veste, sovražni govor, čistke in depolitizacije. Tokrat v ospredju ni bilo to.
Notranji minister Boštjan Poklukar je imel srečo. Ker ni bilo napada, je lahko odredil notranji nadzor, saj se policija skupaj s tožilstvom ni bistveno trudila. Če bi se napad zgodil, bi bila še najmanjša težava, da bi se moral posloviti od svoje funkcije.
Peter Jančič
Prispevek je bil prvotno objavljen na Spletnem časopisu.