fbpx

Zunajsodne usmrtitve in aretacije so del afganistanskega vsakdana

Foto: epa

Hišne preiskave. Politično motivirane aretacije. Usmrtitve in izginotja. Vse to naj bi se po poročilu Human Rights Watch dogajalo v Afganistanu, v katerem sedaj vladajo talibani. Glavne tarče so pripadniki nekdanje afganistanske vlade in varnostnih sil.

Nedavno poročilo Human Rights Watch (HRW) izpostavlja primere usmrtitev ali izginotij 47 nekdanjih članov afganistanskih nacionalnih varnostnih sil (ANSF). Med njimi so vojaki, policisti, pripadniki obveščevalnih služb in paravojaških enot, ki so se talibanom predali med 15. avgustom in 31. oktobrom letos. Poročilo se osredotoča na afganistanske province Ghazni, Helmand, Kandahar in Kanduz. Usmrtitve in izginotja naj bi se po nekaterih poročilih dogajala tudi v provincah Khost, Paktiya in Paktika. Raziskava HRW vključuje 67 intervjujev, izsledki pa kažejo, da so pripadniki talibanov odgovorni za smrt in izginotje več kot 100 ljudi v prej omenjenih provincah. Talibani so ob tem grozili tudi družinam nekdanjih pripadnikov ANSF.

Lažne obljube o amnestiji
Talibani so večkrat zatrdili, da pripadniki nekdanje vlade, civilni vladni uradniki in vojaški uslužbenci torej, ne bodo tarča napadov. Vodstvo talibanov je še zatrdilo, da bo kaznovalo svoje enote, ki bi to kršile. Kljub temu pa podatki kažejo, da so pripadniki talibanov že nekaj tednov pred zavzetjem Kabula načrtno ciljali vladne uradnike in izvajali napade v večjih mestih ter ob ključnih cestah v državi. Sredi julija so med vojaškimi spopadi v okolici mesta Kandaharja izvedli poboje zajetih članov varnostnih sil. Pobili so tudi tiste, ki so se predali. HRW omenja, da so se podobni vzorci delovanja talibanov pojavili tudi v drugih provincah pred 15. avgustom in po njem.

Arhivi prejšnje vlade odkrivajo marsikaj
Talibanom je skozi leta uspelo izgraditi močan obveščevalni aparat. Ko so se dokopali do arhivov nekdanje oblasti, so s tistimi podatki našli nove tarče. Med medijsko odmevnejše sodi primer Baza Muhammada, ki je bil pripadnik nekdanje državne obveščevalne agencije (NDS). Pripadniki talibanov so ga konec septembra aretirali in usmrtili. Ta primer naj bi dokazoval, da so bili nekateri višji uradniki talibanov zagotovo obveščeni, da se bo to zgodilo. Zaradi takih dogodkov vlada med nekdanjimi člani vlade in institucij strah. Mnogi so verjeli obljubam talibanov, da bodo s prevzemom oblasti končali z nasiljem. Vodstvo talibanov je ob prevzemu oblasti obljubilo amnestijo, a le za tiste, ki se bodo pri njih registrirali. Pismo ob registraciji naj bi tako zagotavljalo varnost. V okviru programa amnestije so registrirane posameznike varnostno preverili. Ugotavljali so, kakšne povezave so imeli z vojsko, policijo, milicami in s provincialno oblastjo. Ob tem so morali izročiti svoje orožje. HRW navaja, da so talibani ta varnostna preverjanja izkoristili, da so odstranili svoje nasprotnike.

Foto: epa

Nasilju ni videti konca
Mednarodni zakoni prisilno izginotje opredeljujejo kot aretacijo ali pridržanje s strani oblasti, kjer oseba ali njihovi bližnji niso obveščeni o razlogu za to. Takšna taktika naj bi tam imela že dolgo zgodovino, saj so tudi v času prejšnje vlade politični nasprotniki prisilno izginjali. Gre za taktiko ustrahovanja, talibani pa so takšne operacije izvajali tudi ponoči. Ob tem nasilje izvajajo še pripadniki teroristične skupine ISIS-K, ki je ena od vej ISIS. Ti so odgovorni za vrsto načrtovanih ubojev in bombnih napadov. Talibani se danes na te napade odzivajo z iskalnimi akcijami in aretacijami v provincah, kjer je ISIS-K aktiven. Padec nekdanje vlade je vplival na povečanje stopnje kriminala. Nasprotniki obračunavajo med seboj, prihaja tudi do nasilja proti vplivnim lokalnim uradnikom. Talibani so se na poročilo HRW sicer odzvali in zatrdili, da so vse njihove aretacije v skladu z mednarodnimi zakoni. Zanikali so tudi, da bi ljudi kaznovali brez poprejšnjega sojenja. Podatki kažejo, da Afganistan čaka burna zima. Država se pod vladavino talibanov sooča s pomanjkanjem hrane in z naraščajočo revščino, ekonomski obeti pa niso dobri.

Klemen Pucko