Do leta 2050 bomo poznali dva tipa držav: države z jedrskimi elektrarnami in revne države. Da so jedrske elektrarne temelj zelenega prehoda, je jasno že več kot pol stoletja. Jedrska reakcija ne sproži dvakrat ali trikrat več energije kot običajne kemične reakcije, ampak tisočkrat več. Nobenega drugega načina pridobivanja energije na svetu ni, ki bi tako neposredno uporabljala moč, ki se skriva znotraj atomskega jedra. Tega se zavedajo Francozi, prav tako Angleži, Američani in Kitajci. Od pred kratkim pa tudi Poljaki.
Westinghouse, Bechtel in poljsko oskrbno podjetje Polskie Elektrownie Jądrowe so namreč podpisali pogodbo o inženirskih storitvah za prvo poljsko jedrsko elektrarno na lokaciji Lubiatowo-Kopalino v Pomeraniji. Obseg pogodbe vključuje dokončanje zasnove za posamezno lokacijo za tri jedrske reaktorje Westinghouse AP1000, ki temeljijo na najnaprednejšem jedrskem reaktorju generacije III+, ki je danes na voljo. Dela so se že začela. Gre za začetek gradnje flote večih jedrskih elektrarn.
Westinghouse AP1000 velja za revolucijo v gradnji jedrskih reaktorjev, ki poleg večjega izkoristka in večje varnosti ponuja tudi izredno poenostavljeno zasnovo elektrarne, kar projekt močno poceni v nasprotju s splošnim prepričanjem, da so jedrske elektrarne neekonomično drage.
“To je eden najpomembnejših korakov naprej v civilnem jedrskem sodelovanju med ZDA in Poljsko. Pohvalim poljsko vlado in podjetja, vključena v projekt, za njihovo osredotočenost na to, da ta prizadevanja vodijo do te kritične točke,” je dejal Mark Brzezinski, veleposlanik ZDA na Poljskem: “To ni samo komercialni podvig. Upamo, da bomo podprli Poljsko, ko bo postala središče za uvajanje civilne jedrske tehnologije. Energetska varnost je nacionalna varnost in varnost Amerike je soodvisna od varnosti Poljske.”
Na drugi strani Nemčija s strelom v koleno
Aprila so v Nemčiji zaprli še tri zadnje jedrske elektrarne (Emsland, Isar 2 in Neckarwestheim 2), ki bi sicer prvotno morale prenehati obratovati s koncem lanskega leta, a je nato prišlo do podaljšanja obratovanja v luči vojne v Ukrajini in prekinitvi dobav ruskih energentov, kar je kritiziral celo najbogatejši zemljan Elon Musk.
“Zapiranje jedrskih elektrarn je popolna norost. Želim biti jasen. Popolna norost,” je izpostavil Musk in ob tem opozoril, da gre v tej zadevi vendarle tudi za stvar nacionalne varnosti. “Časa za igro ni več. Gre za nacionalno tveganje, če se jih zapre. Elektrarne na premog so sicer veliko nevarnejše kot jedrske elektrarne.”
Če še razumemo potezo rdeče-zelene vlade, da zapre jedrske elektrarne do konca leta 2023, pa je veliko težje razumeti, zakaj je s tem procesom začela uradno desno-sredinska vlade Angele Merkel. Jasno je, da je osrednji motiv vsake rdeče-zelene vlade v Evropi odrast in demontaža kapitalizma, s tem pa korak nazaj proti revščini in umiranju na obroke: konec koncev tako socialistične vlade “proizvajajo” nove volivce skladno z metodo Moše Pijadeja, da skrajno levico volijo razočarani ljudje brez vsega. Poteza vlade Angele Merkel pa je bila bolj nenavadna.
Desno-sredinska vlada se je po lastni volji odločila biti energetsko na milost in nemilost prepuščena avtoritarnemu režimu v Rusiji, ki ji je dobavljal poceni zemeljski plin (ki je bil tudi ob ugodnih cenah še vedno veliko dražji od jedrske energije). Takrat je bil izgovor, da so jedrske elektrarne nevarne predvsem v luči nesreče v Fukušimi. A že takrat so strokovnjaki povedali, da je bila nesreča v Fukušimi predvsem posledica človeške napake in ne inerentnih posledic jedrske tehnologije. Reaktor na Japonskem je bil star skoraj 50 let in grajen v časih, ko so bili varnostni standardi veliko nižji – danes se recimo noben reaktor ne bi postavil na mestu, kjer se stikajo tektonske plošče in je možnost, da pride do potresa ali cunamija. Pa tudi v tem primeru bi sodobni reaktorji podobno nesrečo preživeli povsem brez težav.
Videti je torej, kot da je vlada Angele Merkel iskala izgovor, da se jedrske elektrarne zaprejo kljub svarilom strokovnjakov. S tem pa je samo sebe ustrelila v koleno. Namerno? Najbrž nikoli ne bomo vedeli, a po ruski invaziji na Ukrajino so vedno glasnejši šepeti, da je bila Vzhodna Nemka Merklova ruski krt, ki se je infiltriral v najvišje kroge nemške politike. Kljub temu so nemški volivci sodelovali in zapiranje podprli – danes, ko jim želi vlada odmeriti, kdaj se lahko prhajo s toplo vodo, je seveda drugače. 60 odstotkov Nemcev ne podpira zapiranja jedrskih reaktorjev.
Kaj so Nemci naredili sami sebi?
Kot razlaga analitik Mark Nelson je nemško gospodarstvo zgodovinsko temeljilo na velikih in srednje velikih industrijskih podjetjih, ki so uporabljala poceni energijo. Industrija je bila velik porabnik električne energije, ki je prišla iz nemškega rjavega premoga, nezanesljivega ruskega zemeljskega plina iz plinovoda in visokoučinkovitih jedrskih reaktorjev – enih najboljših na svetu.
Nemčija je pozvala Evropo, naj obdavči lasten rjavi premog tako močno, da pomnoži stroške za več kot štirikrat, tako je njen lasten premog postal predrag.
Rusija je dostavo zemeljskega plina razumela kot geostrateško prednost oz. adut v rokavu pri pogajanjih z Nemčijo, napačno sklepajoč, da bodo z energetskim ustrahovanjem dosegli, da se Nemčija – in druge evropske države – ne bo vpletala v vojno v Ukrajini. Nemčija je tako izgubila pomemben vir dostopa do energije, ki pa je bil vedno nezanesljiv, saj je Rusija pač avtokratska država. Sedaj mora Nemčija kupovati utekočinjeni plin z ladij, tudi iz Rusije, ki je veliko dražji, kot je bil nekoč ruski cevovodni plin. Poceni plina torej ni več.
Tako je ostala le še jedrska energija. Nemčija je imela le nekaj mesecev nazaj, konec leta 2021, dovolj ultra poceni čiste jedrske elektrike za napajanje tretjine svojega industrijskega sektorja po izjemno konkurenčnih cenah. Te elektrarne bi zdržale še najmanj 50 let. Kljub temu je Nemčija – kot rečeno z iracionalnega stališča desno-sredinske vlade – začela zapirati jedrske reaktorje in jih na koncu pod rdeče-zeleno vlado povsem zaprla.
Zdaj se nemška podjetja nimajo kam obrniti, da bi dobila poceni industrijsko (beri: stalno, dolgoročno pogodbeno) elektriko. Nemške tovarne ne morejo kupiti poceni energije samo iz vetra in sonca, ker ti viri energije ne morejo zagotoviti, da bodo ves čas na voljo. Jedrska energija je bila ključna – ko pa to nadomestimo z termoelektrarnami na drag premog in plin, postanejo obnovljivi viri energije neekonomični. Z Golobovo vlado gremo Slovenci sicer po isti poti.
Poljska je medtem odprla nov plinovod iz Norveške in danes začenja gradnjo jedrskega programa.
Veliki industrijski projekti, vredni več milijard evrov, so energetsko potratni, zato jih upravljalci ne bodo več postavljali v Nemčiji. Edina možnost je zapiranje ali selitev v Francijo ali na Poljsko, kjer so cene energije zaradi jedrskega namesto zelenega prehoda še vedno znosne.
Umazana Nemčija
Morda bo kdo rekel, da se je Nemčija s tem žrtovala za višje okoljevarstvene cilje in bodo Nemci srečni v svoji revščini kot nekakšni mučeniki zelenega prehoda.
A resnica je drugačna. Nemčija je bila letošnje poletje najbolj umazana proizvajalka energije v Evropski uniji takoj za Poljsko, je pokazala nova raziskava, ki jo je objavil nemški časnik Bild.
Zaradi pomanjkanja vetra in sonca so obnovljivi viri energije omagali. Zaradi manjšega uvoza plina iz Rusije in odločitve zvezne vlade, da zapre preostale jedrske elektrarne v začetku tega leta, je bila država prisiljena zanašati se na kurjenje premoga za proizvodnjo energije ob določenih stroških za okolje.
Po poročanju Bilda je Nemčija povzročila 472 gramov toplogrednih plinov za vsako kilovatno uro proizvedene električne energije v zadnjih 30 dneh. Le Poljska, ki je še vedno močno odvisna od proizvodnje premoga, je bila okolju manj prijazna, saj je zabeležila 789 gramov za isto enoto proizvodnje električne energije.
V nasprotju s tem sta bili Češka in Irska odgovorni za 447 gramov oziroma 432 gramov toplogrednih plinov na kilovatno uro električne energije, medtem ko sta Francija in Švedska, ki imata precejšnjo proizvodnjo jedrske energije, ustvarili le 42 oziroma 20 gramov.
Videti je torej, da nemška vlada sabotira nemško državo ne zaradi okoljevarstva, ampak še višjih ciljev mednarodnih socialistov – ti pa so uničenje kapitalističnega sistema, industrijska odrast in splošna revščina. Z naslednjo vlado lahko tako Slovenija kot Nemčija še skočita iz tega vlaka, ki se hitro približuje prepadu.
V časih ko ljudje promovirajo obnovljive vire energije (vetrne elektrarne in fotovoltaika), ki so močno odvisni od vremenskih razmer, marsikateri podnebni aktivist pozablja, da poznamo varno, učinkovito in povsem čisto tehnologijo pridobivanja energije že več kot pol stoletja.
Kako zanesljiva je jedrska energija? Vsako leto od leta 1990 zagotavlja približno petino električne energije Ameriki. Jedrska energija ima daleč največji faktor zmogljivosti med vsemi drugimi viri energije. To v bistvu pomeni, da jedrske elektrarne proizvedejo največjo moč več kot 92 % časa v letu, medtem ko je ta faktor pri fotovoltaičnih panelih 24,9 %, pri vetrnih turbinah pa 35,4 %. Zemeljski plin je ima faktor 56,6 %, termoelektrarne na premog pa 74, 3 %.
To pomeni, da jedrska elektrarna omogoča približno dvakrat večjo zanesljivost kot elektrarne na zemeljski plin in premog ter skoraj trikrat večjo zanesljivost kot vetrne in sončne elektrarne.
Jedrske elektrarne so zanesljive, ker se običajno uporabljajo pogosteje, saj zahtevajo manj vzdrževanja in so zasnovane za daljše delovanje pred polnjenjem goriva (običajno vsaki 1,5 ali 2 leti). Faktorji zmogljivosti zemeljskega plina in premoga so na splošno nižji zaradi rednega vzdrževanja in/ali polnjenja goriva v teh obratih.
Obnovljive elektrarne veljajo za občasne ali spremenljive vire in so večinoma omejene s pomanjkanjem potrebnih okoljskih dejavnikov (tj. vetra, sonca ali vode). Posledično te elektrarne potrebujejo rezervni vir energije, kot je obsežno skladiščenje (kar trenutno tehnološko ni mogoče), ali jih je mogoče povezati z zanesljivo osnovno močjo, kot je jedrska energija.
Zakaj je to pomembno? Tipičen jedrski reaktor proizvede gigavat (GW) električne energije. To ne pomeni, da ga lahko preprosto nadomestite z gigavatno elektrarno na premog ali obnovljivo elektrarno. Zanesljivost in stabilnost dobave električne energije je ključna. Potrebovali bi skoraj dve elektrarni na premog ali tri do štiri elektrarne na obnovljive vire energije (vsaka velikosti 1 GW), da bi proizvedli enako količino električne energije v omrežju.
Mitja Iršič