Z “depolitizacijo” po meri Gibanja Svoboda je podobno, kot je bilo nekoč s komunistično revolucijo. Za prave komuniste ta ni bila nikoli končana. Tudi ne potem, ko so prepovedali kakršno koli politično opozicijo, pobili ali izgnali “izdajalce” in “razredne sovražnike”, nacionalizirali večino zasebne lastnine, prevzeli popoln nadzor nad vsemi družbenimi področji. Vselej se je kje skrival kakšen buržuj, kulak, klerikalec ali reakcionar, ki bi lahko kalil nočni mir “ljudske oblasti”. Zato je bilo treba biti vselej buden, vselej pripravljen na to, da se takšni razdiralci izsledijo, razkrinkajo in ustrezno kaznujejo.
Tudi aktualni oblastniki imajo pod nadzorom ključne institucije v državi. A jim to ne zadostuje. Tako se na javni radioteleviziji niso zadovoljili s tem, da so postavili svoje ljudi v upravljavska telesa, na direktorska in uredniška mesta. Ne, tiste novinarje, ki so moteči in ki so že sicer v izraziti manjšini, je treba degradirati, maltretirati, poniževati in jih tako prisiliti, da odidejo.
Podoben odnos imajo do najvišjega varuha ustave, tj. do ustavnega sodišča. Tudi tam so si zagotovili večino, ki jim je konec koncev omogočila “depolitizacijo” nacionalne RTV. A jih očitno moti, da obstajajo ustavni sodniki, ki javno, z ločenimi mnenji, zavračajo večinske odločitve svojih kolegov.
Pravni diletantizem
Tako je bil pred dnevi sprožen politično-medijski pogrom zoper ustavnega sodnika Klemna Jakliča. Zgodil se je očitno usklajen napad osrednjih prorežimskih medijev, kar je mogoče sklepati po tem, da so se prispevki z malodane identično vsebino na več mestih pojavili skoraj ob istem času. Krona tega pa je bil poziv predsednice parlamenta Urške Klakočar Zupančič k njegovemu odstopu. In kaj je bil deklarirani razlog za to? “Razkrilo” se je, da je imel omenjeni ustavni sodnik več let svoj s. p., tj. status samostojnega podjetnika. Po prepričanju kritikov ga ne bi smel imeti, češ da zakon o sodniški službi tega ne dovoljuje.
A so pogrnili na celi črti. Popolnoma se je razgalil njihov pravni diletantizem. To je še posebej problematično pri vodilni političarki osrednjega zakonodajnega organa, ki je celo nekdanja sodnica – hkrati pa kaže to, kdo vse lahko danes pride na najvišje državne funkcije. Sklicevali so se namreč na napačen zakon. Zadev, povezanih z delovanjem ustavnih sodnikov, ne ureja zakon o sodniški službi, ampak zakon o ustavnem sodišču. Ta pa jim izrecno dopušča dodaten angažma, in sicer na pedagoškem in znanstvenoraziskovalnem področju ne glede na formalno obliko tega angažmaja. In prav s tem se ukvarja sodnik Jaklič. Situacija je torej povsem čista. Nesporno je, da s svojim dodatnim delom ni kršil nobenega pravila.
Depolitizacija do zadnjega človeka
In čeprav so se omenjeni očitki izkazali za povsem deplasirane, še vedno ne pojenjajo poskusi, da bi na njihovi osnovi ustvarili afero. Sedaj so se sprevrgli v ceneno moraliziranje, češ da se za ustavnega sodnika “ne spodobi”, da bi svojo dejavnost opravljal kot samostojni podjetnik. Le zakaj ne? Kot da ni to, kar šteje, vsebina in kakovost tega, kar počne. Ukvarjanje z znanstvenim in s pedagoškim delom je v tem primeru nekaj, kar ni samo dopustno, ampak je zelo zaželeno.
Seveda ni naključje, da je takšnih napadov deležen prav omenjeni ustavni sodnik. Gre namreč za vrhunskega strokovnjaka in intelektualca, dvakratnega doktorja znanosti, ki je predaval na znameniti univerzi Harvard. A problematičen je njegov nazorski profil. Že preden je nastopil sedanjo funkcijo, je bil v svojih javnih nastopih in zapisih pogosto kritičen do aktualnega stanja v slovenski družbi, pri čemer je argumentirano zavračal to, kar zagovarja dominantni levičarski diskurz. Tudi sedaj so njegova (večinoma odklonilna) ločena mnenja pri posameznih odločbah njegove ustanove zgled izjemnega ustavnopravnega rezoniranja. A njihova vsebina tistim, ki želijo “depolitizirati” vse mogoče, niso po volji.
Dr. Matevž Tomšič