Covid-19: Zakaj moramo umirati?

Foto: epa

Kako je mogoče, da se je virus SARS-CoV-2 tako bliskovito razširil po svetu kljub skoraj popolnemu znanstvenemu razumevanju infekcij in znanju o načinu prenosa? Zakaj svet ni reagiral in pravočasno v kali zatrl možnosti pandemije? V prispevku pojasnjujemo, zakaj do ustreznega ukrepanja ni prišlo.

Avtorja tega prispevka je konec januarja po razglašeni karanteni za Vuhan zaskrbelo, po karanteni za več kot 60 milijonov ljudi na Kitajskem pa mu je bilo kristalno jasno, da se bo virus razširil vsepovsod po svetu in da je zelo nevaren. Šlo je za enostaven razmislek in dobro poznavanje političnih, gospodarskih in družbenih dejavnikov v mednarodni skupnosti in delih sveta, zaradi katerih ni imelo smisla upati, da do pandemije ne bo prišlo.

Manipulacije kitajskih oblastnikov
Glede na to, kako mlačno je kitajska komunistična oblast na začetku stoletja reagirala ob epidemiji SARS, je bilo ob razglasitvi karantene na tako velikem območju logično, da je tokratni kitajski virus bistveno nevarnejši od tistega z začetka tisočletja. Prav tako je bilo jasno, da pri karanteni ne gre za preventivo, ampak za reševanje tistega, kar se še rešiti da, torej za gašenje nenadzorovanega požara epidemije. Kitajski oblastniki so namreč ves čas izredno osredotočeni, da si ljudstvo, ki je okusilo sladkost gospodarske svobode, z vstajo ne bi poskušalo izbojevati še politične svobode. Zato so kitajski komunisti postali pravi specialisti za politične metode preživetja, kot so prikrivanje, dezinformiranje, manipuliranje, grožnje, pritiski, likvidacije, protipropaganda in neizprosnost represivnega aparata. Tako je bilo jasno, da so epidemijo naprej skušali prikriti in nato tajno zajeziti. Jasno je bilo, da so v te napore vpletli vse svoje znanstvene potenciale. Zato so se za tako veliko karanteno, ki je ni mogoče skriti pred javnostjo doma in po svetu, odločili šele tedaj, ko je že vse drugo odpovedalo. In potem so kajpak nadaljevali z zavajanjem o nevarnosti virusa in lagali o številu okuženih in mrtvih. Seveda ne zaradi zlobe, ampak izključno zaradi ohranitve oblasti kitajske komunistične partije.

Foto: epa

Da bi kitajski oblastniki v svetu izpadli čim bolj všečni, sposobni in predani mednarodnemu dobremu, so vpletli tudi Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO). Ali je pri tem šlo za lobiranje, zavajanje ali oboje, je ta čas nemogoče reči. Dejstvo pa je, da WHO v dobro človeštva ni uporabila vseh vzvodov in potencialov, ki jih ima, ampak je te uporabila v prvi vrsti v dobro kitajskih oblastnikov.

Pohlep globalistov ne pozna meja
Na drugi strani je WHO ravnala v skladu z interesi globalistov. Vsakršno omejevanje toka ljudi, kapitala ali dobrin je namreč za svetovne globalistične lobije smrtni greh, saj znižuje dobiček; če virus “počisti” staro in bolno prebivalstvo, pa je to na sploh koristno in osvežujoče za globalizacijsko gospodarstvo, saj gre pri tem za najboljšo pokojninsko reformo in znižanje socialnih transferjev ter manjše stroške zdravstvenih sistemov. WHO verjetno zaradi pritiskov globalistov ni zahtevala zaprtja meja in prekinitve letalskih povezav s Kitajsko, kar bi moral biti prvi omejevalni ukrep, ki bi zavaroval svetovno skupnost in reševal življenja, ampak je temu celo odločno nasprotovala.

Vodja Svetovne zdravstvene organizacije Tedros Adhanom Ghebreyesus. (Foto: epa)

Poleg tega je zaradi t. i. ekonomije milnih mehurčkov, kjer se napihujejo dobički, čeprav prave realne gospodarske rasti ni, ter zaradi uničevalne politike bančnih lobijev in velikih korporacij svetovno gospodarstvo izredno ranljivo že ob manjši anomaliji, kaj šele v primeru, če bi Kitajsko odrezali od sveta za nekaj mesecev. Zato so lobisti vsepovsod po svetu pritisnili na odločevalce, naj se osamitveni ukrepi proti Kitajski ne izvajajo. Zdrav razum v takih okoliščinah ne deluje, ker se pojavi panika zaradi nevarnosti že manjše recesije, saj ključni gospodarski akterji v takih situacijah ne izgubljajo milijonov, ampak milijarde.

Nespametni evropski levičarji
Evropski (in ameriški) levičarji imajo svojo agendo, ki se je tokrat (spet) izkazala za smrtonosno. Internacionalizacija je za levičarje pomembna, saj je s to ideološko lajno začel že Karl Marx v obliki svoje pravljice o nesebičnem združevanju in osvobajanju svetovnega proletariata. Od tod je do multikulturalizma seveda le še korak, saj je ta nujen za upravičevanje internacionalizacije. Evropski levičarji so že večkrat dokazali, da jim je mednarodna solidarnost pomembnejša od blaginje domačega prebivalstva. Zato se v primeru množičnih ekonomskih migracij iz Azije in Afrike v Evropo sploh ne pomisli, da bi to lahko bilo varnostno vprašanje, ampak se skozi očala evropske levice poudarja izključno humanitarni vidik tega trenda, in to seveda ne glede na žrtve, tveganja, nevarnosti in upad blaginje domačega prebivalstva. Zakaj bi bilo v primeru nevarnosti virusa oz. pandemije kaj drugače?

Za evropsko levico je šlo v primeru idej o karanteni za kitajske migrante, ki so se za novo leto (astronomsko in potem še kitajsko) vračali s počitnic na Kitajskem, v prvi vrsti za ideološko vprašanje. In če gre za ideologijo, je levica od nekdaj neusmiljena. Kdorkoli od Evropejcev je predlagal karanteno za Kitajce, so ga levičarji napadli kot ksenofoba, rasista in fašista. Če so to predlagali celo sami vračajoči se Kitajci, ki so bili nad dogajanjem na Kitajskem skrajno zaskrbljeni, saj so tam na lastne oči (brez komunistične cenzure) videli, kaj se dogaja, pa so bili deležni le pokroviteljskega trepljanja po ramenih ali celo objema in poljuba (dobesedno). Seveda ni bilo niti govora, da bi Evropo zaprli za kitajske turiste, saj bi bil to za levičarje ksenofobno-rasistični precedens non plus ultra.

Evropska politika je bila tako ob vsem svojem blišču in največjem birokratskem aparatu na svetu nemočna, da bi se glede vprašanja karantene vračajočih se kitajskih migrantov in turistov resneje opredelila, kaj šele poenotila ali ukrepala. S podobno dilemo so se ukvarjale tudi nacionalne vlade po Evropi, saj bi v primeru kakšnih resnih ukrepov v zvezi s Kitajci lahko računali na prave leve vstaje in evropsko levičarsko histerijo brez meja. Zato so uporabili staro preizkušeno metodo, ki se pač uporabi v podobnih nemogočih dilemah: Naredili ne bomo nič. Mogoče bo pa zneslo. In seveda ni zneslo. Saj ni moglo. Vse drugo je zgodovina.

Kako preprečiti neumnosti v prihodnje?
Zdrava pamet namesto strahu v gospodarstvu je način, ki je dolgoročno vedno uspešen. S tržnim gospodarstvom in svobodno podjetniško mednarodno iniciativo ni v osnovi nič narobe. Če pa pride do grožnje, kot je možnost pandemije novega virusa, je treba ukrepati preventivno in ne igrati na vse ali nič, kot so večinsko storili odločevalci v državah in mednarodni skupnosti. Bolje je utrpeti recesijo in določene izgube, kot pa doživeti gospodarski kolaps, ki se zdaj dogaja.

Mednarodna skupnost se mora zavedati, da je oblast na Kitajskem totalitarna, četudi imajo tam tržno gospodarstvo. Od oblastnikov na Kitajskem ne gre pričakovati racionalnega obnašanja in transparentnosti. Nasprotno. Pričakujemo lahko prikrivanje, zavajanje in laži, saj je to standardna obramba diktatorjev, ki želijo obdržati oblast za vsako ceno. Če taka totalitarna oblast spravi v karanteno 60 milijonov ljudi, je torej zadnji čas, da se v svetu sprožijo vsi alarmi. A v tem primeru se niso.

Številni evropski in ameriški volivci bi se morali počasi prebuditi iz sanj, ki jih sanjajo z odprtimi očmi, in razumeti, da levičarski oblastniki državnih voz ne peljejo v blaginjo in čudoviti novi svet, ampak v težave, krize in razkroj sistema, kar se je ob pandemiji COVID-19 jasno izkazalo.

Tadej Ian