Slovenski raziskovalec arhivov Roman Leljak je razkril, da je bilo na slovenskem ozemlju pobitih skoraj pol milijona Hrvatov. Zaradi tega naj bi bila Slovenija največje grobišče v Evropi glede na velikost države. Leta 1999 so na samo enem 70-metrskem odseku med gradnjo avtoceste med Celjem in Gradcem izkopali ostanke 1.189 žrtev, preostalih 28 tisoč pa še vedno leži pozabljenih.
Že pred časom je v reviji Hrvatski tjednik izšel intervju s slovenskim publicistom in raziskovalcem arhivov Romanom Leljakom, človekom, kakor so ga označili na hrvaškem spletnem portalu Dnevno, “ki že leta preiskuje zastrašujoče razmere jugo-komunističnih zločinov nad Hrvati v Sloveniji”. Njegovih odkritij ni do zdaj z argumenti zanikal še noben zgodovinar.
Leljak je s pomočjo dokumentov, do katerih je prišel v beograjskem arhivu, uspel odkriti, da je na območju današnje Republike Slovenije umrlo 444.426 ljudi. Zgolj desetina od zajetih je preživela. Ostali so bili ubiti, živi zakopani, mučeni ter zmasakrirani s strani jugo-komunističnih partizanskih enot. To se je dogajalo v času med 24. in 28. majem 1945, ko je divizija Tretje armade, ki ji je poveljeval general Kosta Nađ, prispela na območje Maribora in likvidirala 30 tisoč Hrvatov, ki še danes niso pokopani.
Na delu, kjer se še danes nahajajo ostanki pobitih, zdaj teče avtocesta med Gradcem, Mariborom in Celjem. Na tem odseku so po letu 1999, na dolžini 70 metrov, izkopali 1.189 žrtev, kar pomeni, da jih je bilo na enem samem metru 18. A vseh preostalih 28 tisoč žrtev, ki ležijo poleg ceste, je še vedno tam, ne da bi kdorkoli sploh označil mesto, kjer so bili ljudje pokončani in zavrženi. Na tak način je bilo pobitih pol milijona ljudi. Glede na velikost države se tako Slovenija uvršča v sam neslavni vrh kot največje evropsko grobišče.
Genocid
“Poražena vojska, prestrašeni ljudje, izdani vojaki, verjetno tudi kaki zločinci, starci, ženske, otroci – vsi ti so se umikali in bežali proti angleškim enotam, ki so jih zavestno poslale v strašno smrt.” Vsi krvniki v 90-ih letih na Balkanu se niso uspeli s skupnimi močmi približati tem zastrašujočim številkam. “Za takšno delo so potrebni tako ne-ljudje kot ideologija, ki ima moč prepričati ljudi, da so druga človeška bitja brez vrednosti. Da so ljudje samo številke in da življenje nima nikakršne vrednosti.” Pozornejši bodo hitro opazili podobnosti z današnjimi levičarji, ki – tako kot jugo-komunisti takrat – tudi sami obravnavajo ljudi kot zgolj številke, preko katerih se lahko prerinejo do korita.
“Smrt enega človeka je tragedija, smrt milijonov statistika,” je rek, ki se pogosto pripisuje Stalinu. Dvajseto stoletje bo ostalo v spominu človeštva po milijonih pobitih, ki so bili spremenjeni v statistiko. Kot piše avtor, pa je pobite Hrvate doletela dvojna tragedija, saj s pol milijona zmasakriranih niso niti tragedija niti službena statistika. So samo pozabljeni.
Ivan Šokić