fbpx

Donald Trump: levičarji bi mu morali ploskati

Foto: epa

Donald J. Trump, 45. predsednik Združenih držav Amerike, je trn v peti osrednjim medijem v tujini in pri nas ter še marsikomu drugemu. Prav neverjetno število ljudi znotraj in zunaj ZDA se zgraža, da so ga Američani izvolili na najpomembnejšo politično funkcijo sveta. Toda resnica je takšna, da gre za preudarnega in genialnega politika, ki svoje bogate poslovne izkušnje s pridom uporablja v politiki za blaginjo tistih, ki to dejansko najbolj potrebujejo. V članku bomo pojasnili, zakaj je Donald Trump odličen predsednik ZDA.

Za podajo ocene, ali je nekdo kakovosten predsednik ZDA ali ne, je treba dobro poznati razmere v ZDA, vključno z vsem gospodarskim in političnim zakulisjem. Vsekakor je treba pri tem upoštevati tudi mednarodno »poslovanje« predsednika ZDA. Ameriški osrednji mediji črtijo Trumpa zaradi vpliva najrazličnejših lobijev, za katere je Trump moteč (v nadaljevanju članka bo pojasnjeno, zakaj je tako) in ki se jim morajo mediji v ZDA hočeš-nočeš prilagajati, saj so od njih bolj ali manj odvisni ali pa te grupacije nanje izvajajo takšen ali drugačen pritisk. Mediji zunaj ZDA v tej smeri ameriške medije bolj ali manj nekritično, površno in pavšalno povzemajo ter tako neposrečeno blatijo Trumpa, zato se o Trumpu v javnosti ustvarja povsem napačna slika, ki nima nobene zveze z realnostjo. K takemu odnosu medijev dodatno prispeva tudi Trumpova odlična politična nekorektnost, ki je del njegovega karakterja in sestavni del njegovih vrlin, brez katerih ne bi bil tako izvrsten, kot je.

Ameriški predsednik je vedno “prodana duša”, Trump pa ni
Brez množice televizijskih oglasov, ki so izredno dragi, v ZDA ne more biti na mesto predsednika izvoljen nihče. Kdor želi sploh postati kandidat za predsednika, mora zato zbrati ogromne količine denarja. To pa je za tipičnega politika iz vrst establišmenta mogoče le, če se vda nekaterim lobijem, ki ga finančno podprejo. Ker so ti lobiji v glavnem radikalno desni, imajo republikanci manjše moralne težave, saj jim je ta politična usmeritev blizu. Demokrati pa sami s seboj sprejemajo kompromis za kompromisom. In na koncu (če so izvoljeni) so sprejeli že toliko kompromisov, da nimajo druge izbire, kot da tiho delujejo radikalno desno v korist lobijev oziroma donatorjev, ki so jih podprli, medtem ko svoje leve usmeritve preusmerjajo na področja, ki gospodarsko niso škodljiva, na primer pravice LGBT in drugih manjšin.

Foto: Twitter

Jasno pa je, da na kakovost življenja večine Američanov vplivajo predvsem gospodarski ukrepi, ne pa cirkus promocije takšnih in drugačnih manjšin. Da ne bo pomote: v tistem trenutku, ko ti lažni levičarji sploh pridejo na televizijo, so prejeli že toliko donacij in imajo toliko obveznosti, da je prebrisano prilagojena že njihova retorika. Edini predsednik ZDA po drugi svetovni vojni, ki po izvolitvi ni hotel “poravnati računov”, ki so mu jih izstavili donatorji po izvolitvi, je bil John F. Kennedy, a ni končal mandata, ker je bil med njim ustreljen. Teoretiki zarot bi imeli tu veliko povedati … Trump si je lahko kampanjo bolj ali manj v celoti plačal iz lastnega žepa, zato on političnih “dolgov” nima.

Zmerni desničar s tudi levimi političnimi ukrepi
Že od konca predsedovanja legendarnega Franklina D. Roosevelta je tako, da so v ZDA vsi predsedniki, torej tudi demokratski, v gospodarskem smislu orientirani bolj ali manj radikalno desno. Od nastanka politične korektnosti v ZDA, o čemer smo v Demokraciji že pisali, so demokrati sicer poprijeli za levo politično retoriko, vendar le na družbenem področju, na gospodarskem pa ne. Zato v ZDA na primer cveti skupnost LGBT, ki pridobiva vse več pravic, kar pa je za celotno družbo relativno nepomembna tema. Na drugi strani so socialne razmere za številne Američane nevzdržne, saj je na oblasti v ZDA ves čas radikalna, globalno usmerjena desnica v podobi korporacijsko-bančnih lobijev. Zato peščica posameznikov v ZDA, ki so se rodili z zlato žlico v ustih, bogati prek vseh meja zdravega razuma, medtem ko se srednji sloj, ki je bil nekoč gonilo gospodarskega razvoja ZDA, zelo hitro krči in izginja.

Nedvomno je, da tudi Trump izhaja iz te peščice bogatih, toda njegovi predsedniški ukrepi so posledica “poslovne pogodbe” z volivci. Trump je svojim volivcem dal obljube in jih za razliko od svojih predhodnikov zvesto izpolnjuje. Zato je uvedel carine proti Kitajski in obljubil zid proti migrantom na južni meji. Prvi ukrep omogoča večjo konkurenčnost domačim proizvodom, kar je dobro za ameriškega majhnega človeka, ki ga vse bolj pestita brezposelnost in nižanje dohodkov, ker ameriška podjetja nižajo plače ali pa selijo proizvodnjo v Azijo in Srednjo Ameriko, kjer je delovna sila cenejša. Na drugi strani zatesnjena južna meja ZDA onemogoča vdor cenene delovne sile v podobi migrantov na ameriški trg, kar seveda spet viša ceno na trgu dela. Poleg tega Trump sprejema takšne ukrepe, ki so v času njegovega kratkega predsedovanja odprli že milijone novih delovnih mest. Zato bi morali levičarji v ZDA Trumpu stoje ploskati z ovacijami, namesto da ga črtijo, ker Trump z ukrepi ščiti najšibkejše. Trump je zaradi svojih ukrepov proti globalizaciji seveda trn v peti ameriškim radikalnim desničarjem, ki zdaj bogatijo počasneje, saj njim najbolj ustreza trg brez omejitev, ki pa jih Trump zdaj elegantno postavlja.

Mirovnik na mednarodnem področju
Če bi bila izvoljena Trumpova protikandidatka Hillary Clinton, bi bila Evropa zdajle že v novi hladni vojni in na robu “vroče” vojne z Rusijo, saj je demokratka razglašala, da bo s to drugo svetovno vojaško velesilo po izvolitvi zaostrila odnose. Trump pa je pametno navezal pozitiven osebni stik z ruskim predsednikom Putinom in zmanjšal vojaško prisotnost ZDA na žariščih v bližini Rusije. Na drugi strani je Trump genialno spravil za pogajalsko mizo diktatorja Severne Koreje. To mu je uspelo z grožnjami s silo Severni Koreji, kar je na Kim Džong Una seveda naredilo potreben vtis, saj v Aziji (in Afriki) spoštujejo tistega, ki ima moč in se je ne sramuje, ne pa tistega, ki je politično korekten in pleteniči. Po severnokorejskem popuščanju je Trump takoj spremenil retoriko v prijateljsko in se izkazal kot zrel politik. Res je nenavadno, da ga niso nagradili z Nobelovo nagrado za mir za leto 2018, ker je sam samcat odklonil grožnjo severnokorejskega nuklearnega napada na sosede. Prestižno nagrado, ki so jo v preteklosti dobili tudi taki mednarodni zločinci, kot je Jaser Arafat (1994), ki mu nekateri pripisujejo naziv očeta modernega terorizma, so v letu 2018 raje podelili dvema osebama, ki sta relativna anonimneža.

Odnos slovenske levičarske politike do Trumpa je sramoten
Nekajdnevno čakanje premierja Mira Cerarja, preden je poslal čestitko Trumpu za izvolitev, in hladen odnos slovenske politike do Trumpa ter skoraj popolna ignoranca ameriške prve dame, ki je čista Slovenka, so nezaslišani. In ne le to. Gre za pravo mednarodno politično polomijo slovenske tedanje politike, ki bi lahko s ščepcem preudarnosti in dobršno mero zdrave pameti ter pragmatizma položaj prve dame ZDA bogato unovčila. V trenutku, ko bi lahko s pomočjo ameriške prve dame Cerarjeva leva vlada naredila mednaroden preboj za Slovenijo in se izkazala, so se slovenski levi politiki nad predsednikom Trumpom arogantno zmrdovali. Zato ni nič čudnega, če je celoten iztržek slovenske politike v tej smeri zgolj priložnostno fotografiranje premierja Cerarja in predsednika Pahorja s Trumpom.

Kakorkoli. Slepota slovenskih levih politikov ne bo ustavila Trumpa. Prav tako ga ne bodo ustavili nenehni napadi ameriških in osrednjih medijev ter prizadevanja korporacijsko-bančnih lobijev. Večina ljudi v ZDA je sitih govoričenja levih in desnih političnih elit, ki nimajo pravega posluha za ameriškega majhnega človeka. Zato bo Trump v primeru, če bo nadaljeval s svojimi briljantnimi domišljenimi politikami, na volitvah v torek, 3. novembra 2020, ponovno izvoljen kot predsednik ZDA. In to z naskokom.

Mag. Tadej Ian