Enaintridesetletna Heather Barwick, ki sta jo vzgajali lezbijki, ena od njiju je bila njena mama, se je izpostavila in povedala, zakaj se je iz aktivistke, ki je zagovarjala ukinitev zakonske zveze žene in moža, prelevila v nasprotnico, borko za zakonsko zvezo žene in moža. Pravi, da je v korist otroka, da ima mamo in očeta.
“Mama me je s svojo istospolno partnerko vzgajala v osemdesetih in devetdesetih letih. Z očetom je bila poročena le malo časa. Še preden sta se poročila, je mama vedela, da je lezbijka, vendar so bili takrat drugačni časi,” je Heather Barwick zapisala v odprtem pismu, objavljenem v časniku Federalist. “Pustila ga je, ko sem bil stara dve ali tri leta, ker si je želela priložnosti, da bi bila srečna z nekom, ki ga zares ljubi, z žensko.”
Barwickova je povedala, da je z mamo in njeno partnerko živela v “zelo liberalnem in odprtem prostoru” in da sta obe z njo ravnali lepo.
Nasprotno pa je za očeta povedala, da “ni bil sijajen dečko”. Poročena mati štirih otrok je v nagovoru gejem in lezbijkam povedala, da se je iz svoje življenjske izkušnje v gejevski skupnosti naučila zelo veliko: empatije, hrabrosti, kako poslušati drugega, in celo plesa. “Naučili sta me, naj se ne bojim tistega, kar je drugačno,” je zapisala Barwickova. “In naučili sta me, kako naj se postavim zase, čeprav bi to pomenilo, da ostanem sama.”
Čeprav ima Barwickova gejevsko skupnost rada, pa pravi, da je prepričana, da je “lepota in modrost v tradicionalnem zakonu in starševstvu”, kar opaža v lastni družini. “V času odraščanja in še pri svojih dvajsetih letih sem podpirala in zagovarjala gejevske poroke,” je zapisala Barwickova. “Po preteku določenega časa pa sem sposobna razmišljati o svojih izkušnjah in prepoznavati trajne posledice istospolnega starševstva name.”
Dodatna mama ne more nadomestiti očeta!
Istospolna poroka otrokom preprečuje, da bi imeli izkušnjo sestave tradicionalne družine. Otrokom govorijo, da je povsem isto, če imajo dve mami ali dva očeta. To pojmovanje je Barwickova zavrnila. “Veliko nas je, veliko vaših otrok je ranjenih. Očetova odsotnost je v meni ustvarjala veliko praznino in vsak dan sem hrepenela po očetu,” je zapisala. “Mamino partnerko sem imela rada, toda še ena mama ne more nikoli nadomestiti očeta, ki sem ga izgubila.”
Barwickova je še dodala: “Odraščala sem obdana z ženskami, ki so govorile, da ne potrebujejo in ne želijo moškega. Toda, ko sem bila deklica, sem si tako obupno želela očeta.” Povedala je še, da je ta dinamika v njej pustila razklanost. Hrepenela je po očetovi navzočnosti in se jezila, ker ga ni bilo, obenem pa se je tudi počutila krivo, da si je želela očeta. Barwick, ki je tesno povezana z materjo, je razložila, da ni mnenja, da geji ne morejo biti dobri starši, vendar je prepričana, da je najuspešnejša in najboljša sestava družine tista, v kateri imajo otroci mamo in očeta. Prepričana je, da bi moralo biti omogočeno, da to občutje svobodno izrazijo tudi drugi otroci gejevskih staršev. “Veliko nas je vse preveč prestrašenih, da bi spregovorili in vam povedali o svoji ranjenosti in bolečini, kajti kakorkoli že, zdi se, da ne poslušate. Da tega nočete slišati,” je zapisala. “Če rečemo, da smo ranjeni, ker so nas vzgajali istospolni starši, nas ignorirate ali pa označite za sovražne.”
Prispevek Barwickove si lahko preberete tukaj Njeno zgodbo so pred kratkim objavili tudi v World Magazine. Zaupala jim je, da je od svoje “očetovske rane” ozdravela, ko je začela hoditi v cerkev. “Dokler nisem prišla h Kristusu, nisem čutila, da bi mi bilo odvzeto to breme,” je dejala. “Nisem zagrenjena, nisem jezna. Očetu odpuščam.” Barwickova je nedavno podpisala tudi pismo v podporo Dolce&Gabbana, v odgovor na širjenje komentarjev njunemu mnenju nasprotnih gejevskih modnih oblikovalcev.
Objavljamo celotno pismo Heather Barwick
„Gejevska skupnost, vaša hči sem. Moja mama me je vzgajala skupaj s svojo istospolno partnerko v 80-ih in 90-ih letih. Z mojim očetom je bil poročena le malo časa. Da je gejevska, je vedela, preden se je poročila, vendar je bilo to takrat drugače. Tako sem prišla sem. Bilo je zapleteno, kakor si lahko mislite. Pustila ga je, ko sem bila stara dve leti ali tri, ker je hotela možnost, da bi bila srečna z nekom, ki ga je zares ljubila: žensko. Očka ni bil sijajen dečko, ko ga je pustila in mu ni bilo niti za mar, da bi se še kaj oglasil.
Se spomnite knjige Heather ima dve mamici? To je bilo moje življenje. Moja mama, njena partnerka in jaz smo živele v prijetni hišici v predmestju zelo naprednjaškega in odkritega področja. Njena partnerka je ravnala z menoj, kakor da bi bila njena hčerka. Skupaj z mamino partnerko sem podedovala tudi njeno tesno prepleteno skupnost gejevskih in lezbičnih prijateljev. Ali pa so nemara oni podedovali mene? Kakorkoli že, še vedno čutim, da so geji moji ljudje. Od vas sem se toliko naučila. Naučili ste me, kako naj bom pogumna, še zlasti, kadar je težko. Učili ste me empatije. Učili ste me poslušati. In plesati. Učili ste me, naj se ne bojim drugačnega. In učili ste me, kako naj se postavim zase, tudi če to pomeni, da stojim sama. Pišem vam, ker se izpuščam iz zaprte sobe: Ne podpiram gejevske poroke. Pa verjetno ne iz razloga, zaradi kakršnega mislite vi.
Otroci potrebujejo mamo in očeta.
Pa ne zato, ker ste geji. Tako zelo vas imam rada. Ampak zaradi same narave istospolnega odnosa. Šele zdaj, ko vsak dan gledam svoje otroke, kako ljubijo svojega očeta in jih ljubi on, vidim lepoto in modrost tradicionalne družine in starševstva. Ko sem odraščala, in še v svojih 20-ih letih, sem podpirala in zagovarjala gejevsko poroko. Šele po nekaj časa in razdalje od svojega otroštva zmorem razmišljati o svojih izkušnjah ter prepoznavati trajne posledice istospolnega starševstva zame. In šele zdaj, ko gledam, kako moji otroci imajo radi očeta in kako jih ima rad on, vidim v tradicionalnem zakonu in starševstvu lepoto in modrost.
Istospolna poroka odreka otroku očeta ali mater ter mu pravi, da to ni pomembno. Da je prav isto. Vendar ni. Veliko nas, veliko vaših otrok je ranjenih. Odsotnost mojega očeta je v meni ustvarila veliko luknjo in sem vsak dan koprnela po očetu. Mamino partnerko sem imela rada, toda še ena mama ni mogla nadomestiti očeta, ki sem ga izgubila. Odraščala sem med ženskami, ki so govorile, da ne potrebujejo ali nočejo moškega.
Toda kot deklica sem si tako obupno želela očeta. Tako čudno in zbegano je hoditi s tako globokim nepotešenim hrepenenjem po očetu, po moškem v skupnosti, ki pravi, da moški niso potrebni. Bili so časi, ko sem bila na svojega očeta tako jezna, da ga ni, pa tudi časi, ko sem se jezila nase, da si sploh želim očeta, da začnem s tem. Nekateri deli mene še danes žalujejo zaradi te izgube. Ne pravim, da ne morete biti dobri starši. Morete. Jaz sem imela ene najboljših. Tudi ne pravim, da vzgoja pri urejenih starših pomeni, da bo slednjič vse prav. Vemo, da je toliko različnih načinov, da se družinska celica razdre in povzroči trpljenje otrok: ločitev, zapuščenost, nezvestoba, zlorabljanje, smrt itd. Toda na splošno je najboljša in najuspešnejša družinska sestava je tista, v kateri vzgajajta otroka oba, njuna mati in oče.
Zakaj ne morejo biti otroci gejev pošteni?
Gejevska poroka ne redefinira le poroke, ampak tudi starševstvo. Priporoča in normalizira sestavo družine, ki nam nujno zanika nekaj dragocenega in temeljnega, obenem pa nam govori, da v resnici ne potrebujemo tega, kar nujno potrebujemo. da bo z nami vse dobro. Vendar ni. Smo ranjeni. Če more kdo govoriti o hudem, smo to mi.
Otroci ločenih staršev smejo reči: „Ej, mami in očka, rad vaju imam, ločitev pa me je strla in je tako zelo hudo. Pretresla je moje zaupanje in nje sem se počutil krivega zanjo. tako težko je živeti v dveh različnih hišah.“ Posvojeni otroci smejo reči: „Oj, moji posvojitelji, rad vas imam. Dejansko pa mi je zelo hudo. Trpim, ker se je razdrl odnos z mojimi prvimi starši. Zbegan sem in jih kljub temu pogrešam. Z njimi se nisem srečal.“
Otroci istospolnih staršev pa nimajo istega glasu. Ne le jaz. Toliko nas je. Veliko izmed nas nas je preveč strah, da bi spregovorili in vam povedali o svoji ranjenosti in bolečini, kajti iz kateregakoli razloga se zdi, da ne poslušate. Da nočete slišati. Če rečemo, da smo ranjeni, ker so nas vzgajali istospolni starši, nas ignorirate ali pa nas označite za sovražne.
Pa tu sploh ne gre za sovraštvo. Vem, da razumete bolečino etiketiranja, ki ni pravo ter bolečino nalepke, ki jo uporabljajo, da bi vas grdili ali utišali. In vem, da vas v resnici sovražijo in da ste zares ranjeni. Bila sem na pohodih, ko so nosili napise Bog sovraži čike ter Aids zdravi homoseksualnost. Jokala sem in se razsrdila skupaj z vami na ulici. Toda to nisem jaz. To nismo mi.
Vem, da je to težak pogovor. Vendar o tem moramo govoriti. Če lahko kdo govori o hudih rečeh, smo to mi. Vi ste me tega učili.”