V Mehiki se je razvila bogata, a moralno sporna industrija – trgovina z materinstvom, ki ustvari več kot 113 milijonov evrov letnega prihodka. Mehiške ženske, še posebej tiste v revnih predelih države, se vse pogosteje zatekajo k oddajanju maternic, kar pa večinoma bogati Evropejci, v veliko primerih tudi homoseksualci, s pridom izkoriščajo.
“Sosedi nas obtožujejo, da se ukvarjamo s trgovino z belim blagom,” se potoži ena izmed proizvajalk otrok, Marta Hernandez, ki skupaj s tremi sestrami rojeva otroke po naročilu. “Poskrbeti moramo za svojo prihodnost,” pove Martha, ki samo za rojstvo enega otroka zasluži več kot bi z običajno službo zaslužila v 20 letih.
Martho je v posel uvedla njena starejša sestra Milagros, ki je za najem maternic prvič slišala leta 2013. O bajnih zaslužkih je slišala tako rekoč na ulici, ki je v ekonomsko opustošeni pokrajini Tabasco glavni vir informacij. Odločitev za nadomestno materinstvo je bila za Mehičanko popolnoma pragmatična in je zaenkrat ne obžaluje, poroča DailyMail.
Otrok za 12 tisoč evrov
Sestre niso sledile njenemu zgledu, vse dokler Milagros ni za uspešno donošenega otroka domov prinesla za revno družino vrtoglavih 13 tisoč evrov. Šele nato se je za isti posel navdušila druga najstarejša sestra Martha, nato pa še Maria in Paulina. Sestre v povprečju prejmejo 12 tisoč evrov na uspešno donošenega otroka, kupci pa hkrati pokrijejo tudi vse stroške, ki jih ima nadomestna mati med nosečnostjo.
“Kot mlada samska mati iz revne družine nimam veliko zaposlitvenih možnost – ali postaneš natakarica ali prostitutka. Nadomestno materinstvo je bil lahek način, kako svojim otrokom zagotoviti prihodnost,” je povedala Milagors. Po njenem mnenju je najtežji trenutek, ko se mora ločiti od otroka, ki ga je dojila prvih deset dni.
Zgodilo se je že, da so prvih deset dni prav te ženske, ki naj bi samo donosile otroke, morale zanj tudi poskrbeti in ga celo dojiti. Tako so z njim stkale še bolj globoko čustveno vez.
Še mesece po rojstvu prvega otroka se je zbujala iz strahu, da jo otrok potrebuje
Veliko huje je najmlajši Paulini, ki je v tem trenutku v sedmem mesecu nosečnosti. “Groza me je pomisliti na trenutek, ko bom morala oddati otroka, ki je rasel v meni,” komentira Paulina, bolj “izkušena” Martha pa ji svetuje, da se mora od otroka čustveno distancirati. Takoj zatem pa “ponosno” pokaže fotografijo prvega otroka, ki ga je donosila za denar.
Ko je Martha prvič rodila po naročilu, ji je bilo najtežje. Kljub temu da si je prigovarjala, da se ne bi smela čustveno navezati na rojenega otroka, se ji je zgodilo prav to. Danes pravi, da so bili ti občutki nelogični, saj jo je otrok – kljub temu da je bil popolnoma bele polti in las – spominjal na njenega prvega otroka. “Kakor da bi se srce skregalo z možgani,” opisuje svoja občutja in priznava, da se je še mesece po prvem porodu ponoči zbujala iz strahu, da jo otrok potrebuje, kljub temu da že dolgo ni bil več v Mehiki.
“Deklica se je rodila prezgodaj in tisti dnevi, ki sva jih skupaj preživeli v kliniki, so naju močno povezali. Začutila sem ljubezen, pa vem, da je ne bi smela. Ko so prišli ponjo, sem jo še zadnjič poljubila. Potem pa sem ves mesec žalovala za njo,” pripoveduje Martha in prizna, da je na koncu problem nekako rešila tako, da je vso to neizpovedano ljubezen usmerila v svoja rodna sinova.
Največ zaslužijo agencije
Kljub vsem tegobam, s katerimi se soočajo matere, ki dajejo svoje maternice v najem, pa pri celotnem poslu največ zaslužijo posredniške agencije. Te poberejo tudi do štiri petine vsega denarja. Včasih pa si stranke premislijo.
V tem primeru morajo matere otroka splaviti, prejmejo pa polovico obljubljene vsote. Ali pa nič. Prav to je doživela Milagros, ko je prvič oddala maternico v najem. Otrok je začel rasti, stranka si je premislila, otroka so se znebili, dobila pa ni niti centa.
Ž. K.