Zadnje čase se veliko govori o pravicah tistih evropskih državljanov, ki bi se radi po padcu Islamske države vrnili v Evropo. Nekdanji borci, njihove žene, mladoletni otroci. Kot državljani EU seveda, z enakimi pravicami, kot jih imamo mi, želijo domov.
In spet so mavrični, “pravica za vse” progresivistični aktivisti stopili na okope, v bran ubogim, in so takoj kot po ukazu, namesto da bi se osredotočili na srž problema vrnitve teh ljudi, spet začeli opletati z žaljenjem in poniževanjem drugače mislečih, češ da so bili nedolžni, moramo jih sprejeti nazaj, imajo pravico; kdor jim to pravico odreka, je fašist …
Vojne se končajo, vojaki odidejo domov
Mediji so spet polni slik mladenk z velikimi, “nedolžnimi” očmi in njihovih otrok, polni izjav, kako nihče od njih ni vedel ničesar in ni bil vpleten v nič groznega, da je bilo vse pod prisilo … Vendar nikakor ne bi smeli pozabiti, da so ti državljani EU prostovoljno zapustili EU in odšli tja, kamor so oblasti EU odsvetovale, na vojna območja, prostovoljno so se pridružili krvoločni vojni teroristični organizaciji, katere cilj je uničenje civilizacije, iz katere so prišli; da so mladenke zapuščale svoje domove in pri tem vedele, v kaj se spuščajo in kakšni ženini jih čakajo v Siriji in Iraku, pod kakšnimi pogoji se bodo poročile in kakšna bo njihova vloga v teh zakonskih zvezah in tej družbi. Prostovoljno. Če bi namreč nekdo izvajal prisilo nad mladeniči in mladenkami doma ali v verskih objektih, bi lahko na evropskih tleh poiskali pomoč in ne odšli na bojna polja morit, klat, ubijat, posiljevat, rezat vratove, po tekočem traku rojevat otroke in skrbet za vojsko. In ne, ni jih malo, kot nas prepričujejo dominantni mediji, češ da gre samo za neznatno število povratnikov. Treba je gledati širše − kako bi se tak posameznik spet integriral v našo družbo? Bi lahko povsem normalno živel po normah zahodne civilizacije? Bi hodil v službo, šolo, v vrtec po otroke, živel normalno evropsko življenje po vsem tem, kar je počel in doživel? Kar slišimo zagovornike, kako argumentirajo, da so se tudi vojaki, ki so se vrnili iz svetovnih vojn, potem spet vključili v družbo. Seveda. Vojne se končajo, vojaki odidejo domov. Z eno razliko. V tem primeru so vojaki in njihove neveste odšli z doma, da se borijo proti vsemu, kar ta dom predstavlja. Proti civilizaciji, iz katere so izšli, proti družbi, ki jih je vzgojila. Z edinim ciljem – da jo uničijo. In po vrnitvi v nasprotju s svetovnimi vojnami, ko po njihovem koncu motiva za boj ni bilo več, je tu motiv še močnejši. Frustracija, da projekt Islamske države ni uspel, da so bili poraženi na svojem ozemlju, je še močnejši motiv za nadaljevanje boja. Nadaljevanje boja ne tam daleč, ampak tu. Na kraju samem. V Evropi.
Ne verjamete zapisanemu?
Borci in njihove neveste niso samo to, kar so, so bodoči motivacijski govorniki, so propagandisti, ki bodo novemu podmladku, novim rekrutom s pripovedovanjem vojnih zgodbic, polnih nasilja in junaštva, zbujali skomine, željo po boju za “pravo stvar”. So tudi trenerji z izkušnjami na bojišču, s krvavimi rokami; so bodoči vodje novih in novih ekstremistov. Vračajoči se stekli psi z bojišč in njihove neveste, pa čeprav nas sedaj z nedolžnimi očmi prosijo, da se jih usmilimo, ker se samo želijo vrniti domov. Ker so samo kuhale in pospravljale in rojevale. Samo v razmislek. Borci ne bi prav dolgo rezali vratov nevernikov, če ne bi one v zaledju kuhale in pospravljale in jih spolno zadovoljevale. In to bodo počele še naprej, če jih znova pozovejo. In četudi borce zapremo v naše zapore zaradi zločinov, ki so jih zakrivili, jim bomo s tem omogočili, da prav tam najdejo nove sledilce, da prav tam vzgojijo nove borce za idejo, ki vidi smrt vsega, kar ni ona sama. Popolno pokoritev vseh in vsega islamu in uničenje vsega, kar se ne pokori. In novi vodje bodo v Evropi naleteli na veliko število poslušalcev. Vseh tistih, ki so v zadnjih letih nelegalno prišli k nam, se tu ugnezdili, a vendar ne želijo sprejeti našega načina življenja, ki temelji predvsem na delu kot vrednoti in ne kot nuji, da bi preživel. Ki lagodno živijo zaradi naših socialnih mehanizmov, v katere ne prispevajo, ne vračajo. Zato ne smemo dopustiti vrnitve vojakov in njihovih nevest. Nujno je, da vse “begunce”, ki so “bežali” pred “vojnami in preganjanji”, glede na to, da so sedaj pogoji za vrnitev izpolnjeni, vrniti nazaj.
Integracija je mrtva, naj živi repatriacija
Nekatere evropske države pa niso nasedle globalističnim lažem in lažnih beguncev sploh niso sprejele. Nekatere evropske države pa so dojele svojo zmoto in razsežnosti propada lastne identitete in države, kolikor bi se to nadaljevalo, in sedaj sprejemajo konkretne ukrepe za samoohranitev. Danska na primer, ki lahko pri svoji sosedi Švedski dobro vidi, kam vse to pelje, je v svojem nacionalnem programu za begunce spremenila njegovo glavno usmeritev iz “integracije” v “repatriacijo”. Seveda so jim takoj za vrat skočile nevladne organizacije, ki jih debelo financira Soros, pa Amnesty International in UNHCR, Urad za begunce pri Združenih narodih, katerih kreditne kartice ima večina ilegalnih beguncev na poti proti EU – vsi tisti torej, ki stojijo za velikim, za sedaj uspešnim načrtom preseljevanja narodov in zamenjave neposlušnih Evropejcev. Prav tako poskušajo osramotiti Italijo in predvsem italijanskega ministra za notranje zadeve Mattea Salvinija, ki je v dobrem letu ilegalne prihode po morju spravil na ničlo.
Nasilja je vedno več
In medtem ko se politika še odloča, kaj bo storila, se po Evropi nadaljuje val nasilja, ki ga povzročajo posamezni migranti. V Nemčiji napadi z nožem postajajo vsakdanjost, do prihoda migrantov pa so bili razmeroma redek pojav. Skoraj ne odmevajo več v javnosti, edino če gre za posebej krvoločno dejanje, kot se je zgodilo pred tedni, ko je 25-letni Afganistanec zabodel nosečo Poljakinjo in umoril njenega nerojenega otroka, ko so migranti v Nürnbergu zabodli tri ženske, ali pred kratkim, ko se je v istem dnevu zgodilo pet takih napadov – najprej v Kölnu zgodaj zjutraj, ko je v pijanskem prepiru migrant nekajkrat zabodel migranta skoraj do smrti, pa kasneje v mestu Lingen, ko sta dva »tujca« 44-letnico najprej porinila s kolesa in jo nato z nožem porezala, a zbežala, še preden bi se lahko zgodilo kaj hujšega, popoldne pa je 18-letnico v Nürnbergu z nožem napadel 25- letni Iračan, prosilec za azil. V mestu Mülheim an der Ruhr je pet osumljencev »arabskega izvora« najprej zvabilo moškega na osamljen kraj in ga tam iz še neznanih motivov zabodlo, zvečer pa je v Frankfurtu 19-letnik zabodel 22-letnika.
Nemški Prenzlauer Berg. Na svojem domu si upokojenka Marija pripravlja večerjo. Solata je že na mizi, na štedilniku se kuhajo makaroni. Pozvoni. Ko Marija odpre vrata, jo napade neznan moški, podre jo na tla. Z brcanjem in udarjanjem z njenim nakupovalnim vozičkom ji polomi vse kosti, njena kri poškropi stene hodnika skoraj dva metra visoko. Njeno truplo najde ne dolgo za tem njen sin, storilca nekaj tednov kasneje identificirajo kot 24-letnega Kamerunca, ki mu je bila prošnja za azil že zdavnaj zavrnjena, prav tako pa se mu je že zdavnaj iztekel dovoljeni čas, da se vrne domov. Sedaj bo na stroške nemške države, ki ga je medtem tudi sodno preganjala, zaradi sodbe sodnika prebival v psihiatrični bolnišnici, ker naj bi bil dejanje storil v akutni psihozi, čeprav so ga v Nemčiji že večkrat zalotili pri kraji, malo pred umorom Marije pa je odsedel kazen v zaporu zaradi spolnega nasilja. Vsekakor je dosegel svoje. Ne bo prisilno izgnan iz obljubljene dežele in še naprej bo na stroške drugega poskrbljeno za njegove osnovne potrebe, hrano, vodo, toplo posteljo.
Eno gnilo jabolko pokvari vsa jabolka v košari. Posamezne nasilne migrante lahko kaj kmalu začnejo trenirati in združevati tisti, ki se zdaj vračajo. Samo z enim namenom. Da zgnije vse, kar je v košari bilo do tedaj in da se nato te košare polastijo.
M. S. S., Demokracija