Evropa, zlasti njen razviti gospodarski del, bo v bližnji prihodnosti morala sprejeti korenite in konkretne ukrepe za zajezitev migracij. Migracije ogrožajo identiteto in obstoj naroda v vseh tistih primerih, ko migranti prihajajo z območij oz. okolja, katerega vrednote niso kompatibilne z vrednotami v evropskem prostoru, kar velja še zlasti za območja islamskih dežel in Afriko kot celoto.
V islamskem svetu veljajo merila šeriatskega prava, glavni zakonik je Koran, ki naj bi zagovarjal načela pravičnosti in enakosti ter prepovedoval vsiljevanje šeriata komurkoli, a je resnica drugačna, saj vsebuje številne sporne odlomke, npr.: “Ne bodite slabotni do sovražnikov. Ne vabite jih k miru. Posebno takrat, ko ste močnejši. Ubijte nevernike, kjerkoli so, oblegajte jih, bojujte se z njimi z vsakovrstnimi pastmi.” Ali pa: “Povračilo tistim, ki kvarijo zemljo in nasprotujejo Alahu in njegovemu preroku, bo, da bodo pobiti ali križani ali jim bodo porezali roke in noge, skratka, v sramotenju bodo pregnani s tega sveta, idr.“
Nasilni in radikalni islam se v Evropi krepi
- Vzporedno z obstoječim pravnim redom delujejo šeriatska sodišča, v Nemčiji imajo muslimani šeriatske patrulje.
- 68 tisoč žensk v Nemčiji je nasilno genitalno pohabljenih (obrezanih), število posilstev narašča, pri čemer je posiljevanje nemuslimank skladno s šeriatskim pravom, muslimankam, ki se spreobrnejo v krščanstvo pa se izreka fatva − smrtna obsodba.
- Zažiganje avtomobilov je v Franciji že tradicionalno izražanje nezadovoljstva mladih, ki imajo priseljenske korenine, pogosto pa je v ozadju verski fanatizem, saj je že pred leti nemški časnik Frankfurter Allgemeine Zeitung (FAZ) pisal, da Francozi, ki živijo v soseskah z velikim številom muslimanov, v svojih avtomobilih namerno na vidnem mestu pustijo muslimanske molilne preproge, ker upajo, da bodo mladi izgredniki pustili njihov avtomobil pri miru, misleč, da je lastnik avtomobila musliman.
Islam ne sloni na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin. Šeriatsko pravo je samo ena od oblik teptanja človekovih pravic. Če se je komunizem skliceval na Kapital in Marxa, nacizem na Mein Kamf in Hitlerja, se šeriatsko pravo sklicuje na Koran in Mohameda. Tam, kjer je islam, tam je nasilje. Države, kjer ni muslimanov ali pa je njihov delež zanemarljiv, nimajo težav z islamskim terorizmom, kar nedvomno velja za države višegrajske skupine in določene države v Aziji, npr. Japonsko, S. in J. Korejo, Kitajsko. Francija ima že skoraj 6 milijonov muslimanov, dejstva nasilja pa so očitna.
- Leta 2015 sta oborožena brata Said in Cherif Kouachi izvršila napad na uredništvo satirične revije Charlie Hebdo in umorila dvanajst ljudi, dvanajst pa jih ranila.
- novembra 2015 je skupina islamistov, povezana z zloglasno Islamsko državo, v francoski prestolnici v pravem pokolu umorila 131 ljudi, 413 pa jih ranila.
- julija 2016 − na francoski državni praznik – je islamski skrajnež Mohamed Lahouaiej-Bouhlel z 19-tonskim tovornjakom moril v francoskem obmorskem mestu Nici. Umrlo je 86 ljudi, 434 jih je bilo ranjenih.
Grozovit je letošnji napad 18-letnega islamista čečenskega rodu, ki je s kuhinjskim nožem obglavil 47-letnega srednješolskega učitelja zgodovine Samuela Patyja. Pri tem napadu pa so šokantna naslednja dejstva:
- ena od muslimanskih dijakinj je o karikaturah obvestila svoje starše, njen oče pa je javno, tudi po družbenih omrežjih, zahteval od srednje šole, naj odpusti Patyja, češ da je pokvarjen, in muslimanske starše pozival, naj protestirajo pred šolo;
- nekateri muslimani so na družabnih omrežjih podprli morilca 47-letnega učitelja, ki je očitno moral umreti, ker je med razpravo o svobodi govora učencem pokazal karikature preroka Mohameda, kar je po islamski veri prepovedano, navaja BBC;
- k umoru učitelja sta pozvala oče ene od dijakinj in policiji znan islamistični skrajnež. “Očitno sta izrekla fatvo (smrtno obsodbo) nad učiteljem,” je za Radio Europe 1 pojasnil francoski notranji minister Gerald Darmanin;
- policija je zaradi suma, da so pomagali Čečenu prepoznati učitelja, pridržala tudi štiri učence.
Žalostna pa je okoliščina, da je Francija pred 12 leti napadalca skupaj z njegovo družino sprejela kot begunca. Francija je sprejela migrante, jim ponudila prenočišče in prehrano. Izkazala je gostoljubje.
Za odvzem državljanstva, prepoved nastanitve in izgon
Nedavni teroristični napad je pretresel Francijo, a žalovanje, objokovanje žrtev in mirni protesti proti islamističnemu nasilju niso rešitev. Francoski konservativni evroposlanec François-Xavier Bellamy je dejal, da “s cvetjem in svečami ni še nihče nikoli zmagal v vojni“. Če ne bodo v bližnji prihodnosti sprejeti ukrepi, ki bodo omejevali migracije, lahko pride do situacije, ko se proti terorizmu ne bo mogoče več boriti z demokratičnimi ukrepi, temveč samo s protinasiljem. In prav zato je že danes treba sprejeti primerne ukrepe, ki bodo preprečevali nasilje in ki bodo zavarovali kulturno identiteto avtohtonega prebivalstva in njegov fizični obstoj. Vsak narod oz. država je upravičena izgnati vsakega tujca, ki hudo krši obstoječi pravni red, kar velja tudi za tiste “tujce”, ki so pridobili državljanstvo države, v katero so se priselili, izgon pa mora vključevati tudi odvzem državljanstva. Povsem irelevantno je, če izgnana oseba ostane brez državljanstva; noben narod ni dolžan v svojem okolju trpeti kriminalcev.
Sloveniji in Evropi je lahko vzor Avstralija. Citiram izjavo avstralskega predsednika vlade Kevina Ruuda: “Muslimane, ki bi radi živeli po islamskih zakonih, prosimo, da zapustijo Avstralijo. Avstralska vlada poskuša preprečiti potencialne teroristične akcije. Emigranti se morajo prilagoditi in ne Avstralci. To je to, pa če vam ustreza ali ne. Sit sem tega, da naše ljudi skrbi, da ne bi morda užalili nekaterih posameznikov ali njihove kulture. Od terorističnega napada na Baliju do danes opažamo vse več patriotizma Avstralcev. Ta naša kultura je nastala pred dvesto in več leti s težkim delom in trudom in zmagami več milijonov žena in mož, z željo po svobodi. Govorimo pretežno angleško in ne špansko, libanonsko, arabsko, kitajsko ali kateri drugi jezik. To pomeni, da če želite biti del naše družbe, se naučite angleščine. Mi vam vašo vero dovoljujemo in vas ne sprašujemo, zakaj verjamete vanjo. Želimo samo, da to sprejmete in da živimo skupaj v harmoniji, miru in veselju. Tukaj je naša domovina, naša dežela in naš način življenja, kjer vam dovolimo in omogočamo, da v vsem tem uživate tudi vi. Če pa se ne želite vključiti v naš način življenja in če boste žalili našo zastavo, našo čast, naš način življenja, vam iz srca priporočamo, da zapustite našo državo. Če ste tukaj tako nesrečni, pojdite svojo srečo iskat drugam. Nismo vas prisilili priti sem. Prišli ste na svojo željo. Torej morali se boste prilagoditi nam, saj ste to državo sami izbrali za svojo, mi pa smo vas sprejeli brez predsodkov.”
Sprašujem vas: Mar lahko tako izjavo pričakujete v Sloveniji od leve politične opcije? Odgovor je preprost: Ne. Mar gre za nestrpnost in rasizem? Ne, gre samo za domoljubje, patriotizem.
Idealistične razprave o rasizmu in realnost
Človeka in skupino ljudi kot tudi raso, ki ji človek pripada, delno determinira že njegov genom, na njegov način življenja in razmišljanje pa v znatni meri vplivata okolje in vzgoja. In prav zato ne bomo nikoli enaki. Če razlik ne bi bilo, bi bilo življenje enolično. Prav je, da razlike obstajajo, a obstajajo meje. Prevelike razlike so lahko vir konflikta in onemogočajo sožitje. Vsaka družba je že v osnovi konfliktna, ki pa lahko navkljub razlikam in konfliktom racionalno deluje le, če obstaja konsenz o osnovnih principih, standardih in merilih, ki so podlaga za skupno življenje. Če tega konsenza ni, tudi sožitja ni. Razlike med rasami obstajajo. Karakter črncev se razlikuje od karakterja belcev, Kitajci pa se razlikujejo od belcev in črncev. Kitajci, velja pa tudi za druge Azijce, so bolj poslušni in organizirani, podobno kot mravlje, za belce pa je bolj značilen individualizem. Azijci imajo drugačen način razmišljanja ter druge moralne in vrednotne kriterije kot pa Evropejec ali Afričan. Ne le rasa, tudi nacionalnost ali veroizpoved lahko predstavlja tako velike razlike v miselnih vzorcih, da je onemogočeno mirno sožitje. Vsak človek je svobodno bitje. In če se “zeleni” človek odloči, da noče živeti z “oranžnim” človekom, ta okoliščina ni rasizem, temveč pravica “zelenega” človeka, da svobodno odloča o tem, s kom se bo družil. Za vsakega človeka je značilno, da si poišče tisto socialno mrežo, ki ustreza njegovim standardom načina življenja.
Človeštvo mora delovati v smeri, da ne bo sovraštva med ljudmi na podlagi rase, jezika, ideologije ali spolne usmerjenosti. Pa vendar: zgodovina potrjuje, da tega sovraštva niti danes niti v dogledni prihodnosti ne bomo izkoreninili. V ZDA je evidentno sovraštvo, ki ga kaže del belega prebivalstva do črncev in obratno. Na Hrvaškem se še vedno poveličuje ustaštvo in sovraštvo do Srbov. Sovraštvo nemalokrat izhaja tudi iz opravičljivih razlogov, zlasti v primerih, ko je en narod nad drugim izvajal genocid in teror (Turki nad Armenci, Evropejci nad Indijanci, Kitajci nad Tibetanci ipd.). Tudi nekatere vere, še zlasti islam, izkazujejo nestrpnost do drugače verujočih. Zgodovina potrjuje, da je utopija obstoj sožitja na istem prostoru med različnimi verami, rasami in narodi. In če sožitje ni mogoče, potem je boljše, da se ne ustvarja položaj, ki omogoča konfliktne situacije, saj človek še ni prišel do tiste civilizacijske stopnje, ki bi omogočala sobivanje različnih kulturnih, rasnih in jezikovnih identitet. Seveda so tudi izjeme. So območja, ko na istem prostoru sobivajo različna verstva, ideologije in prepričanja, vendar pa je ta situacija posledica medsebojne strpnosti ter enakih ali podobnih meril pri presoji razreševanja morebitnih razlik ali konfliktov.
Rasizem ni nujno vedno negativen. Rasizem je lahko v svojem globokem bistvu samo obramba za obstoj lastne identitete in kulture ter načina življenja. Pravi rasisti so v resnici tisti, ki svoj način življenja vsiljujejo drugim. Mar je nekdo rasist samo zato, ker ne želi priseljevanja tistih migrantov, ki predstavljajo za Slovenijo rizično skupino, ki se ne bo prilagajala slovenskemu načinu življenja, ali pa so dejansko rasisti prav migranti − muslimani, ki svoj način življenja vsiljujejo avtohtonemu prebivalstvu Evrope. V svoji hiši sem jaz gospodar in postavljam tudi pravila. In če sprejmem muslimanskega begunca, je povsem logično, da ne bom ustregel njegovi prošnji, da na mojem dvorišču zgradi džamijo.
Demografska eksplozija v skorumpirani Afriki
Leta 1950 je Afrika imela 200 milijonov prebivalcev, danes pa je Afričanov že 1 milijarda in vsaj polovica bi se rada priselila v Evropo. Statistični kazalniki predvidevajo, da bo leta 2050 Afričanov 2 milijardi, leta 2100 pa že 4 do 5 milijard. Hitra rast prebivalstva izničuje napredek in za prihodnost pomeni predvidljive posledice: večjo lakoto, manj vode, nasilje, vojne. Za Afriko je značilna vraževernost in v posameznih predelih Afrike (npr. v Keniji) še vedno lovijo in pobijajo čarovnice.
Nemalokrat so žrtve dečki, stari med 8 in 14 let, ki so podvrženi grozljivemu eksorcizmu oziroma izganjanju duhov. Tako poročila navajajo primere otrok, ki so jih žive sežgali. Podobno je v Demokratični republiki Kongo. Po zadnjih Unicefovih podatkih je kar 20 tisoč otrok v Kinšasi obtoženih čarovništva in so prav tako podvrženi izganjanju duhov. Pretepajo jih, včasih pa tudi žgejo s svečami, da bi jih “očistili hudobnih duhov”. Plemenski zakoni so nad zakoni države, ženske se štejejo za manjvredne in zelo pogost je kriminal. Delo v primerjavi z Evropejci ali Azijci ni vrlina Afričanov. Delovanje afriških držav je neučinkovito, korupcija pa obsežna. Odkar so v JAR (Južnoafriška republika) oblast prevzeli črnci, standard v državi pada. JAR, v kateri imajo črnci oblast, črnskih priseljencev večinoma ne sprejema, veliko pa je bilo primerov, ko so begunce iz Zimbabveja žive sežgali (Zimbabve je bil s hrano samooskrbna dežela, po izgonu belcev pa danes pridela le 35 odstotkov lastne hrane, kar je vzrok za lakoto in kriminal).
Problematično albansko priseljevanje v Slovenijo
Za mnoge migrante je Slovenija samo prehodna država, kar pa ne velja za migrante z območja nekdanje Jugoslavije. Za Slovenijo je še zlasti problematično priseljevanje Albancev z območja Kosova in iz Makedonije. Iz Revije za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 50/1999/3, str. 202−214/ iz leta 1999 je razvidno, da so bile še zlasti problematične albanske kriminalne organizacije, ki so se ukvarjale s tihotapljenjem mamil in ljudi. Naj naštejem nekaj karakteristik Albancev z območja Kosova in Makedonije:
- na Kosovu je najvišja stopnja revščine in brezposelnosti v celotni Evropi, ki presega 45 odstotkov delovno sposobnega prebivalstva; 84 odstotkov Albancev je muslimanov (po podatkih iz leta 2002);
- albanski priseljenci v veliki meri ohranjajo albanske tradicije in albanski jezik in le redko razmišljajo o vrnitvi na Kosovo ali v Makedonijo, vzroki migracij s Kosova in iz Makedonije pa so skoraj izključno ekonomske narave;
- v obdobju 2014 do 2019 je s Kosova odšlo skoraj 200.000 ljudi, to je več kot desetina prebivalstva. Najraje imajo Švico in Nemčijo, na tretjem mestu je Slovenija;
- Albanci imajo visoko nataliteto, kar je povzročilo, da so Srbi na Kosovu postali manjšina, konstanto pa se povečuje tudi število Albancev v Makedoniji, ki jih je sedaj že 36 odstotkov, odstotek pa se nepretrgoma povečuje; v zahodni Makedoniji Albanci dejansko že nadzirajo vse ključne gospodarske, izobraževalne in tudi politične vzvode oblasti na lokalni ravni.
Na posameznih spletnih straneh dobite o Albancih naslednje karakteristike:
- velenjski župan je dejal, da so mu nekateri županski kolegi povedali, da imajo v določenih občinah tudi po 100 tujcev prijavljenih na enem naslovu (med njimi so seveda tudi Albanci);
- težava v Zdravstvenem domu Velenje pa ni samo albanski jezik, pač pa menda tudi to, da hodi osem različnih nosečih Albank z isto kartico slovenskega zdravstvenega zavarovanja k zdravniku, je nekdo napisal v spletni diskusiji, pa ni nihče ukrepal. Dogaja se torej očitna zloraba našega zdravstvenega sistema, pa se ne zgodi nič. Kot pravijo govorice na velenjskih forumih, so Albanci s prijavljenim začasnim prebivališčem v Velenju samo vrh ledene gore, saj naj bilo kar 70 odstotkov Albancev v Velenju ilegalno;
- Albanec v Sloveniji ustanovi podjetje, zaposli svojega rojaka v njem in je že v Sloveniji, nato rojak pripelje svojo celotno družino v Slovenijo. To poteka verižno že vrsto let. Kot po tekočem traku Albanci hodijo na ta način v Slovenijo. Nato se začnejo otroški dodatki, sociala itd.;
- skoraj polovica vseh tujcev v Slovenski Bistrici so Albanci s Kosova (695 Albancev, podatek iz marca 2019).
Slovenija mora nujno sprejeti preventivne ukrepe
Sčasoma bo v Evropi dozorelo spoznanje, da Afričani in migranti islamske veroizpovedi niso dodana kulturna obogatitev. Še zlasti islam je tujek v Evropi, gre za invazivno vrsto. Množične migracije Afričanov in muslimanov v Evropo dejansko predstavljajo okupacijo Evrope. Evropa bo morala ukrepati, za Slovenijo pa bi bilo smotrno, da bi sprejemala ukrepe v sodelovanju z državami višegrajske skupine in z njimi oblikovala skupna načela za omejitev migracij, kar bi bil temelj, na podlagi katerega bi vsaka država sprejela konkretna zakonska določila, ki bi omejevala migracije oz. stalno in začasno nastanitev in pridobitev državljanstva. Na tak način bi Slovenija skupaj z državami višegrajske skupine laže parirala morebitnim očitkom evropskih birokratov o kršitvah človekovih pravic migrantom.
Preseljevanja ljudi so v človeški zgodovini vedno obstajala in bodo tudi v prihodnje. Migracije so do določene stopnje tudi koristne; gre za izmenjavo izkušenj, kultur, znanja, običajev in ne nazadnje tudi za koristno izmenjavo genetskega materiala, ki bogati človeka in utrjuje njegov naravni obstoj, a če priseljevanje povzroča konflikte in nasilje, je dolžnost države, da svojemu narodu zagotovi pravno in fizično varnost ter zavaruje njegovo kulturno identiteto. V ta namen sprejme preventivne ukrepe, sicer obstoji nevarnost izbruha nenadzorovanih oblik nasilja in nastanka nacionalnih samozaščitnih skupin (oborožene straže, vaške straže, varde ipd.), kar lahko v končni fazi privede do pogromov in etničnega čiščenja. Evropa in seveda Slovenija morata sprejemati le tiste tujce, za katere je utemeljeno pričakovati, da bodo lojalni državljani Evrope in Slovenije, ki bodo spoštovali pravni red in običaje države, v katero so se priselili.
Franc Vladimir Lebar