Potem ko je Trumpova administracija leta 2018 modro odstopila od sramotnega iranskega jedrskega dogovora (ang. JCPOA – Joint Comperhensive Plan of Action), ki ga je z bližnjevzhodno teokratsko diktaturo leta 2015 sklenil tedanji ameriški predsednik Barack Obama, si sedaj Joe Biden zopet prizadeva za njegovo oživitev. Na Dunaju tako že nekaj mesecev tečejo pogajanja za vnovični podpis tega katastrofalnega sporazuma med predstavniki ameriških in iranskih oblasti.
A kljub Bidnovi retoriki je njegova ponovna vzpostavitev pod velikim vprašajem. Junija letos je bil na “demokratičnih” predsedniških volitvah v Iranu namreč izvoljen ultrakonservativni sodnik Ebrahim Raisi, ki (vsaj deklarativno) nasprotuje vsakršnim pogajanjem z Združenimi državami.
Ameriški predsednik Joe Biden je sicer že v svoji predvolilni kampanji trdil, da bi se želel vrniti za pogajalsko mizo z Iranom in versko fanatičnim režimom poskušal obuditi t. i. jedrski sporazum, in to kljub temu, da slednjega številni politični analitiki označujejo za največji fiasko Obamove administracije (2008–2016), v kateri je bil Biden podpredsednik. Sporazum namreč sploh ni predvideval ukinitve obsežnih iranskih jedrskih kapacitet, temveč jih je zgolj omejeval; Iran je tako lahko v skladu z omejitvami še vedno proizvajal nizko obogateni uran s 3,67-odstotno stopnjo obogatenosti, pa še te omejitve so veljale zgolj za kratko obdobje petnajstih let. V zameno za takšno kratkotrajno omejitev iranskega jedrskega programa, v okviru katerega so iranski ajatole dejansko razvijale orožje za množično uničevanje, pa ni prišlo le do odprave učinkovitih mednarodnih sankcij, temveč je teroristični režim v Teheranu prejel tudi dostop do več sto milijard dolarjev zamrznjenih sredstev v mednarodnih bančnih institucijah, za katera se je upravičeno predvidevalo, da bodo namenjena razvoju balističnih raket, financiranju islamističnega terorizma in destabilizaciji Bližnjega vzhoda.
Naivnost ameriških demokratov
Nič čudnega torej, da je sklenitvi sporazuma nasprotovala cela vrsta držav v regiji, od Izraela do številnih arabskih držav (Bahrajn, Egipt, Savdska Arabija, Združeni arabski emirati), ki so v zadnjih desetletjih na svoji lastni koži občutile rušilno moč Irana in njegovih terorističnih proxy enot. Čeprav so izraelski obveščevalci že leta javno opozarjali na številne skrivne lokacije, na katerih bi iranski verski manijaki lahko še naprej proizvajali visoko obogaten uran, in čeprav je bilo kristalno jasno, da bradate ajatole iz Teherana stotin milijard odmrznjenih dolarjev ne bodo namenile za humanitarno pomoč Afriki, je Obamova administracija vseeno naivno verjela, da se lahko s krvoločnim iranskim režimom pošteno ter racionalno dogovori za “rešitev, po kateri bodo vsi zadovoljni”. Vendar pa administracija prvega temnopoltega ameriškega predsednika očitno ni prebrala prav veliko zgodovinskih knjig, iz katerih bi se lahko naučili, da se je z iracionalnimi islamističnimi avtokrati nemogoče racionalno pogovarjati, kaj šele pričakovati, da se bodo sklenjenih dogovorov tudi dejansko držali.
Na srečo celotnega Bližnjega vzhoda je kratkovidnega Obamo 20. januarja 2017 v Beli hiši nasledil veliko preudarnejši, lucidni in pokončni Donald Trump, ki je razumel pomen nevarnosti slepega zaupanja državam, kot je Iran. Tako so Združene države pod Trumpovim vodstvom 8. maja 2018 tudi uradno izstopile iz “najslabšega sporazuma tako za ZDA kot tudi za ves svet“, kot ga je označil sam Trump, in proti Iranu zopet uvedle sveženj obsežnih sankcij. In te so imele v letih, ki so sledila, nadvse opazen učinek. Če je bila pred ameriškim umikom iz dogovora vrednost ameriškega dolarja proti iranskemu rialu 1 : 35.000, je na začetku letošnjega leta ta že presegla razmerje 1 : 42.000. Iranski režim je konkretno občutil obnovljen ameriški pritisk, saj so zaradi podražitve goriva novembra leta 2019 v državi izbruhnile obsežne protirežimske demonstracije, v katerih je po poročanju zahodnih medijev iranske ulice napolnilo okrog dvesto tisoč nezadovoljnih prebivalcev. Proteste, ki so zajeli celotno državo, so iranske varnostne sile sicer uspele zatreti v morju krvi (po poročilih nevladne organizacije Amnesty International naj bi režimske sile umorile več kot 300, po poročanju Reutersa pa več kot 1500 ljudi), vendar pa je ljudsko nezadovoljstvo kljub brutalni represiji zopet izbruhnilo en mesec kasneje, potem ko je 8. januarja 2020 iranska revolucionarna garda (IRGC) “po nesreči” sestrelila potniško letalo, namenjeno v ukrajinsko prestolnico Kijev.
Svobodni svet ne sme poklekniti pred enim najhujših kršiteljev človekovih pravic
Podoba iranske teokratske hunte je bila tako znova umazana s krvjo, tokrat s krvjo 176 nedolžnih potnikov na krovu sestreljenega ukrajinskega Boeinga 737-800. Ljudje so znova v tisočih odšli na iranske ulice, svetu pa je za kratek čas postalo jasno, da je lahko proti nasilnim islamističnim režimom, kot je iranski, učinkovit samo in edino maksimalni pritisk, kot ga je ves čas dosledno zagovarjala Trumpova administracija, ne pa naivno barantanje in nesmiselna pogajanja v Obamovem slogu. Žal je kljub vsem tem grozotam svetovna politična javnost hitro pozabila na tisoče življenj, ki jih ima na vesti režim iz Teherana. Tega leta se je med drugim začela tudi ameriška predvolilna kampanja, v kateri so vsi demokratski predsedniški kandidati v en glas poudarjali nujnost vnovične sklenitve bizarnega jedrskega sporazuma in absurdnega sprejemanja iranskih množičnih morilcev kot enakovrednih partnerjev za pogajalsko mizo.
Ali bo tako “zaspani Joe” po vseh grozotah, ki jih ima na vesti iranski režim (in sedanji iranski predsednik Ebrahim Raisi, ki se ga je zaradi njegove vloge v množičnih pobojih leta 1988 prijel vzdevek “klavec iz Teherana”), znova popustil lepim besedam in lažnim obljubam teheranskih mesarjev, pa bodo pokazala mednarodna pogajanja na Dunaju v prihodnjih mesecih. Bidnova administracija je namreč že kmalu po prevzemu oblasti 20. januarja letos znova navezala stik z iranskim političnim vrhom in z njimi na Dunaju pričela pogajanja o obnovitvi ponižujočega sporazuma, vendar pa je situacija tokrat precej drugačna kot leta 2015, tako da še vedno obstaja nekaj upanja, da bodo ZDA ohranile toliko moralne pokončnosti, da se bodo izognile ponovnemu podpisu sporazuma in mednarodnemu ponižanju, ki bi ga ta prinesel za ves svobodni svet, saj bi s tem de facto pokleknil pred enim najhujših kršiteljev človekovih pravic in svoboščin v sodobni zgodovini.
Matej Markič