Islamizacija kot izziv ali usoda Zahodne Evrope?

Iz širše znanih razlogov (staranje in izumiranje evropskih narodov, potreba po tuji delovni sili, odvisnost evropskega gospodarstva od arabske nafte in kapitala, eksplozija rodnosti v muslimanskem svetu v preteklih desetletjih idr.) je v teku neustavljiv proces postopne islamizacije Zahodne Evrope.

Pri tem smo priča pospešenemu uvozu manjkajočih delavcev iz edinega sosednega, muslimanskega bazena s presežkom delovne sile.

Število muslimanskih priseljencev hitro narašča
Delež muslimanov v skupnem številu prebivalcev Zahodne Evrope se namreč v posameznih državah že danes giblje med 5 in 9 odstotkov. Pri dosedanjem intenzivnem trendu priseljevanja pa bi naj po projekcijah študije italijanske revije Limes (1/2018), ki šteje za neuradno glasilo italijanskega zunanjega ministrstva, v letu 2050 znašal že 15 do 30 odstotkov. Vzhodni Evropi je bilo to iz znanih zgodovinskih in gospodarskih razlogov do zdaj prizaneseno (komunistični režimi, gospodarska stagnacija, nadomeščanje delovne sile iz bližnjih evropskih držav idr.), saj predstavljajo muslimani, pretežno staroselci iz vzhodnoevropskih držav, manj kot 0,5 odstotka prebivalstva in bi naj po projekciji to tako ostalo tudi v letu 2050.

Pri tem je treba poudariti, da gre za muslimane, ki so sprejeli evropski način življenja in se nekonfliktno integrirali v evropsko družbo. Pa tudi sicer Vzhodna Evropa zavestno zapira vrata novemu kaotičnemu priseljevanju iz muslimanskega sveta. Optimistične napovedi, da bodo muslimani v Evropi ostali manjšina, ker se rodnost muslimanskih žensk z rastjo standarda zmanjšuje že v razvitih arabskih državah kot tudi pri priseljencih v Evropi in naj bi v povprečju padla na okrog 3 otroke na žensko, ne vzdržijo resne presoje. Kajti naraščajoče pomanjkanje delovne sile bomo morali še naprej nadomeščati iz bližnjega muslimanskega sveta s presežkom delavcev. Napovedani prvi ukrepi za povečanje rodnosti v Evropi (Orbán, Putin, Ursula von der Leyen idr.) kratkoročno še ne prinašajo rešitve, saj naj bi bilo po mnenju stroke za vrnitev rodnosti npr. z 1,3 otroka na žensko (Nemčija) na 2,1 otroka, kar še zagotavlja stabilnost prebivalstva, potrebnih nič manj kot 80 let. Rodnost v nekaterih evropskih državah pa je ta čas še na nižji stopnji, npr. v Italiji 1,2, Grčiji in Španiji pa celo 1,1 otroka na žensko (v Sloveniji 1,5). Polega tega pa tem ukrepom silovito nasprotuje močna evropska levica, ki se je npr. z vsemi topovi spravila nad Ursulo von der Leyen, ko je napovedala ustanovitev resorja “za evropski način življenja”, ki naj bi se ukvarjal tudi z demografskimi izzivi.

Prizadevanja za integracijo muslimanskih priseljencev
Nekateri avtorji navedene študije pa optimistično opozarjajo, da je bila sposobnost integriranja migrantov od nekdaj značilna za Evropo. Pri tem navajajo Rimski imperij, kasnejši vdor in asimilacijo oz. integracijo številnih ljudstev s severa in z vzhoda v Srednjo Evropo in menijo, da se pač z muslimani izziv zgodovinsko ponavlja v spremenjenih okoliščinah. Vendar je danes že na dlani, da je poskus asimilacije muslimanov s kakšno skromno izjemo propadel, med drugim zato, ker ima islam vgrajene strašne varovalke pri obrambi lastne vere. To so npr. fatva ali zagrožena smrtna kazen za odpadnike ali prestopnike v drugo vero. Celo za kritike islama, kot so bili npr. surovi poboji uredništva francoskega satiričnega časopisa Charlie Hebdo ali pa izrečena fatva nad muslimanskim pisateljem Salmanom Rushdijem zaradi njegove kritike islama v knjigi Satanski stihi, zaradi česar se je moral zateči pod policijsko zaščito. Poleg tega se musliman lahko poroči z nevernico, vendar morajo otroci postati muslimani, muslimanka pa se ne sme poročiti z nevernikom ipd.

Zato pride v poštev samo še poskus ustvarjanja nekonfliktne integracije oz. večkulturne skupnosti (multikulturalizem), ki se ta čas na veliko promovira. Vendar pa gre pri tem za dolgotrajen in težaven proces, katerega izid je negotov. Nekatere vidne izobražene osebnosti med priseljenci trdijo celo, da bi morala postati Evropa poligon za demokratično prevzgojo priseljencev, kar naj se v nekaterih muslimanskih državah doslej že zgodilo, in pri tem navajajo npr. Indonezijo, severozahodno Afriko idr. Tudi sicer se začenjajo med evropskimi muslimani formirati združenja z namenom ustvarjanja dialoga z avtohtonim prebivalstvom tako v okviru molitvenih prostorov pa skupin, ki ohranjajo povezanost z izvornimi državami, in organizacij, ki so jih ustanovili oblastni organi držav gostiteljic, kajti doslej naj bi bilo pomanjkanje organiziranosti na strani evropskih muslimanov velika ovira za dialog z njimi. Muslimani namreč nimajo ne svojega papeža ne svojih škofov, ki bi jih predstavljali. Edina referenčna točka so bili doslej lokalni imami, pogosto skromne izobrazbe in povezani predvsem s svojimi izvornimi državami.

Grožnja radikalizacije evropskih muslimanov
Vendar pa se ob navedenih hvalevrednih prizadevanjih za integracijo hkrati krepi tudi radikalizacija islama v Evropi in po svetu nasploh, ki skuša prodirati v vse pore življenja in povzroča nevarne konfliktne situacije. Iz navedene študije v reviji Limes zvemo npr., da v Franciji kot državi z največjo koncentracijo muslimanov v Evropi mnoge medicinske sestre muslimanske veroizpovedi odklanjajo negovanje moških pacientov. Drugič, očetje, bratje ali soprogi muslimanskih pacientk ne dovolijo, da bi jih zdravili moški zdravniki, in prihaja pri tem celo do fizičnih obračunov. Združenje bolnišnic Francije je na podlagi raziskave iz leta 2015 ugotovilo, da so bili ti incidenti kar v eni tretjini od 172 anketiranih zdravstvenih ustanov. V šolah, bolnišnicah, delavskih menzah ipd. zahtevajo muslimani zase ločeno hrano halal, to je hrano, pripravljeno po njihovih verskih predpisih. Posamezna podjetja za pomoč na domu ugotavljajo, da se njihovi muslimanski delavci upirajo kupovati strankam alkohol in svinjsko meso. Neko gradbeno podjetje pa je doživelo stavko pri pripravah na graditev mostu v Izraelu itn. Odgovorni v navedenih organizacijah so nemočni, saj zakon ostro sankcionira diskriminacijo muslimanov pri sprejemanju ali odpuščanju delavcev. Radikalizacija se vse bolj širi tudi na podeželje, od koder se je npr. pridružilo Islamski državi na desetine in desetine džihadističnih borcev. Veliko kandidatov za borce je bilo tudi aretiranih, pri čemer je bilo ugotovljeno, da so bili to pretežno izobraženi ljudje, integrirani v francosko družbo, ter prejemniki finančnih in drugih družbenih ugodnosti.

Obeta se nastanek vzporednih družb
Iz revije Limes tudi zvemo, da se v Franciji avtohtono prebivalstvo organizira in oborožuje, česar pa oblasti ne morejo ustaviti. Skokovito npr. narašča število ljudi z lovsko licenco, ki pa ne hodijo na lov, ampak jim je bil cilj le, da pridejo do orožja. Formirajo se tudi skupine Voisins Vigilants Solidaires (Budni in solidarni sosedje), ki niso oboroženi, a se povezujejo med seboj in s policijo zaradi obveščanja o dogajanju na terenu, predvsem na Azurni obali, ob belgijski meji in na obrobju velikih mest, kjer je koncentracija muslimanov največja. Od leta 2012, ko so se te skupine pojavile, pa do leta 2016 se je vanje vključilo že okrog 250 tisoč družin. Končno so oblasti zgradile neprebojno stekleno barikado okrog Eiflovega stolpa, visoko 3 m in vredno okrog 20 milijonov evrov, da bi s tem zmanjšale nevarnost oboroženih napadov na obiskovalce stolpa. Hkrati pa se je velika množica migrantov, predvsem tistih z Bližnjega vzhoda, oprijela džihadistične ideologije in s svojimi terorističnimi dejanji, posilstvi ipd. skrajno zastrupila ozračje na stari celini. Ob vsem navedenem mnogi dvomijo, da bi bili res na pragu nove uspešne integracije priseljencev v Evropo.

Kritični opazovalci celo napovedujejo, da bi lahko prišlo do delitve teritorija in nastanek dveh vzporednih, med seboj nespravljivih družb, vsake s svojo kulturo, z zakoni in načinom življenja. Ena od avtoric navedene študije (Michele Tribalat) se celo sprašuje, “ali je slepilo multikulturalizma, ki se mu predajajo francoske in evropske elite, sploh rezultat nekega intelektualnega oz. civilizacijskega spoznanja ali razvoja ali pa izhaja iz fatalizma (vdanosti v usodo) pred težavami v zvezi z integracijo prišlekov”. Opozarja tudi na dejstvo, da je ta multikulturnost zamišljena izkrivljeno, to je na ta način, da si avtohtoni prebivalci ne morejo privoščiti razkošja, da bi javno razkazovali in negovali svoje narodne in verske značilnosti, ker bi to lahko izpadlo kot diskriminacija prišlekov. Ljudje si to razlagajo, da so tako nekatere identitete bolj legitimne od drugih in nad drugimi, kar lahko rojeva samo konflikte. Tako je izid izziva, ki ga ta čas prinaša islam na staro celino, negotov in z njim tudi usoda Zahodne Evrope.

Milan Gregorič