fbpx

Izrekel je preroške besede: “Ker nam ni uspelo dokončno uničiti komunističnega sistema, smo zdaj v nevarnosti, da se nastala pošast integrira v naš svet”

Ruski disident Vladimir Bukovski. (Foto: epa)

Ko se spominjamo življenja in vpliva človeka, kot je bil Vladimir Bukovski, se je skoraj nemogoče izogniti primerjavi s svetniki zgodnje cerkve, ki so bili zelo predani cilju in so zaradi tega cilja trpeli. Cilj Bukovskega je bil svoboda govora in človekove pravice in za to je bil pripravljen trpeti.

Bralce bo zanimalo, da je bil Bukovski prvič aretiran in zaprt leta 1963, ko je bil star 20 let, ker je naredil in imel v lasti fotokopije prepovedane knjige Novi razred (The New Class) Jugoslovana Milovana Đilasa. Ta jo je napisal leta 1957 in v njej razkril korupcijo v jugoslovanski komunistični partiji. Đilas je bil zaprt zaradi te knjige, ki jo je napisal brez dlake na jeziku, in potem še pozneje, ko je napisal knjigo Pogovori s Stalinom (Conversations with Stalin).

Ker je Jugoslavija konec 50. in v zgodnjih 60. letih poskušala obnoviti stike s Sovjetsko zvezo, je lahko uganiti, da nobena od teh držav omenjenih knjig iz različnih razlogov ni marala. Kritika s primerjavami seveda ni bila zaželena. Lahko je tudi ugotoviti, da je Bukovski verjetno občudoval pogum Đilasa, ker je ta kot insajder spregovoril iz izkušenj. Ker so ga dve leti prej vrgli z univerze in ker je sodeloval tudi v drugih disidentskih aktivnostih, je bil Bukovski, jasno, “označena oseba”. Kroženje Novega razreda je bilo nedvomno veliko preblizu resnici, saj je predstavljalo komunistične voditelje in njihove birokrate kot privilegirance, ki živijo na plečih ljudi.

Obtožen “protisovjetske agitacije”
Obtožba proti njemu je temeljila na členu kazenskega zakonika o “protisovjetski agitaciji in propaganda”, obsojen pa je bil “v odsotnosti”, in sicer zaradi “norosti”; sovjetski psihiatri so ga namreč pregledali in ga razglasili za duševno bolnega. To je bil napredek v kaznovanju, potem ko je ZSSR ugotovila, da bi se bilo smotrno oddaljiti od stalinističnega sistema “samo ubij ali izgini” za vsako opozicijo. Distanciranje od Stalinovega barbarizma za poststalinsko vodstvo ni bilo uporabno le znotraj države, pač pa tudi v mednarodnem pogledu – pokazati narodom v Afriki in Severni Ameriki boljšo sliko, hkrati pa odstraniti disidente kot “nore”.

Vladimir Bukovski (drugi z leve) na 5. konferenci Saharov maja 1987 na Nizozemskem. Na sliki z leve: nizozemski premier Ruud Lubbers, Vladimir Bukovski, profesor Jan Willem Bezemer in profesor Robert Conquest.

Znano je, da se je sovjetsko gibanje za državljanske pravice odkrito začelo na demonstracijah decembra 1965, na dan ustave. To je bilo simbolično, saj je bila sovjetska ustava po svoji vsebini “za na razstavo”, v resnici pa je bila le navidezna, saj sta tajna policija in partija številne njene določbe rutinsko ignorirali. Bukovski je bil aretiran in zaprt v različnih psihiatričnih ustanovah. Leta 1966 je začel veljati nov zakon, po katerem so bile javne demonstracije ali zbiranje obravnavani kot kaznivo dejanje.
Bukovski se je vedno upiral in pri tem uporabljal svoje poznavanje prava in kazenskega zakonika, zaradi česar je postal nevaren nasprotnik, nikoli pa ni priznal krivde ali se pokesal, da bi dobil prizanesljivejšo kazen.

Njegove izkušnje iz psihiatričnih ustanov, ki so jih v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja v Sovjetski zvezi široko uporabljali za kaznovanje neodvisnih mislecev in zastraševanje drugih, so prišle na dan, ko je Bukovski dokumente s podrobnimi opisi te politične zlorabe pretihotapil na Zahod. Bukovski je bil znova aretiran leta 1971, toda na Zahodu se je zbudilo resno medicinsko mnenje in mednarodni pozivi so privedli do tega, da je Svetovno psihiatrično združenje (World Psychiatric Association) obsodilo sovjetske prakse.

Mednarodni psihiatri so navedli: “Informacije, ki jih imamo (o Vladimirju Bukovskem), kažejo, da gre za tip človeka, ki bi spravljal v neroden položaj oblasti v katerikoli državi, saj je videti, da ni pripravljen sklepati kompromisov za osebno udobje in verjame v izražanje svojega mnenja v okoliščinah, ki bi ga evidentno lahko ogrozile. Toda takšni ljudje lahko veliko prispevajo in si zaslužijo precejšnje spoštovanje.” Na koncu, potem ko je bil zaprt do decembra 1976, ga je ZSSR zamenjala za čilskega komunističnega voditelja.

Niso ga mogli kar ubiti
Srečal je zahodne svetovne voditelje in leta 1977 je ameriški predsednik Jimmy Carter začel poudarjati človekove pravice kot del svoje zunanje politike. Bukovski se je nazadnje ustalil v angleškem Cambridgeu, nadaljeval študij biologije in magistriral. Na začetku svojega bivanja v Cambridgeu je napisal knjigo “To Build a Castle – My life as a dissenter” (Zgraditi grad − Moje življenje disidenta). Knjiga je katalog zla in zločinov sovjetskega sistema, pri čemer številne enake značilnosti lahko prepoznamo v totalitarnih režimih. Naslov knjige se nanaša na njegov mentalni način upiranja mučenju, na miselne igre zasliševanj in kaznovalnih režimov ter na nečloveške celice. Dejal je: “Zadal sem si nalogo, da zgradim grad z vsemi podrobnostmi, od temeljev, tal, sten, stopnišč in skrivnih prehodov do koničastih streh in kupol.” Njegovo trmasto zavzemanje za svobodo in neodvisnost je bilo izjemno. Komunistični voditelji so se ga morali znebiti, saj je začel postajati ikona kot Mandela, Solženicin ali dalajlama. Niso ga mogli kar ubiti, kot bi ga Stalin, saj so trdili, da niso kot Stalin, da so svetovni voditelji za človekove pravice. Toda v resnici so bili enaki in tako so našli nov način zastraševaja − zapiranje v psihiatrične ustanove −, s čimer so revolucionarnim gibanjem po svetu spretno sporočili: “Naši disidenti so nori.”

Demonstracije januarja 1975 v Amsterdamu v podporo Vladimirju Bukovskemu; protestniki so zahtevali njegovo izpustitev iz zapora v Sovjetski zvezi.

Končno je dobil dovoljenje za vrnitev v Rusijo leta 1991, ko je bil Boris Jelcin vodilni predsedniški kandidat. Še v istem letu so bile obsodbe Bukovskega razveljavljene, njegovo državljanstvo pa potrjeno. Kot izvedenska priča je sodeloval na ustavnem sodišču, ko je obravnavalo primer v zvezi s prepovedjo komunistične partije in z zasegom njenega premoženja. Ta sodni primer je bil le delno uspešen, saj je bilo za Komunistično partijo Sovjetske zveze ugotovljeno, da je neustavna organizacija, žal pa njenih vodilnih članov niso izključili z javnih funkcij. Ti so našli način za nadaljevanje kot Komunistična partija Ruske federacije. Bolje, vendar le malo bolje, kot je bilo v večini republik nekdanje Jugoslavije. Bukovskemu je kot sodnemu izvedencu uspelo priti do državnih arhivov in dobiti kopije številnih tajnih dokumentov centralnega komiteja. Ti kažejo presenetljivo neupoštevanje pravosodnega sistema; pravzaprav je jasno, da so bila sodišča orodje v rokah partije, ko je bilo to potrebno. To ni veliko presenečenje, saj je sodni sistem v vsaki komunistični državi samo administrativni oddelek partije.

O pošasti, ki še ni umrla
Bukovski je v intervjuju leta 1992 opozoril na to, da je nekdanjim vodilnim komunistom omogočeno imeti vloge v vladi: “Ker nam ni uspelo dokončno uničiti komunističnega sistema, smo zdaj v nevarnosti, da se nastala pošast integrira v naš svet. Mogoče se ne imenuje več komunizem, še vedno pa ohranja številne njegove značilnosti … Dokler sodišče v nürnberškem slogu ne obsodi vseh zločinov komunizma, ta ni mrtev in vojne ni konec.”

Leta 1994 je bil Bukovski kritičen do Jelcina, češ da je blizu naslednikom KGB, FSB in omrežju old boys; bal se je, da se bo dominacija KGB vrnila, in vemo, da je imel prav. Bukovski je veliko teh dokumentov objavil v knjigi “Judgement in Moscow” (Sodba v Moskvi), ki je v ruščini prvič izšla 1996, v angleščini pa šele 2019. Zamuda pri izdaji angleškega prevoda je bila veliko presenečenje, toda njegova kritika zahodne pomanjkljivosti na področju človekovih pravic je močna, kot je močno tudi njegovo poročanje o vplivu in prodoru zahodnih političnih ter drugih organizacij, kot so t. i. mirovna gibanja, ter o financiranju komunističnih strank in terorizma po vsem svetu. Izpostavil je tiste, ki so za Sovjetsko zvezo delali kot vplivni agenti zaradi naivnosti ali za denar. Bukovski je kritiziral tudi Zahodnjake, ki so jih sprejeli v Sovjetski zvezi oziroma njenih naslednicah, še zlasti akademike, ki so se imeli za sovjetske izvedence – “kremljeloge”.

Primerjal propadlo SZ z EU
Očitno ni verjel v politiko kot umetnost mogočega, umetnost kompromisov ali umetnost preživetja. V sodobnih slovarjih so anarhisti definirani kot “ljudje, ki želijo živeti v okviru svojih pristojnosti; nasprotujejo političnim organom in nekateri se bodo poslužili skrajnih ukrepov”. Bukovski je bil torej v več pogledih po usmerjenosti anarhist, vendar ne v smislu negativnih delov zgodovinskih anarhističnih gibanj, pač pa pozitivnih, tistih, ki niso marali velike vlade ter so cenili individualne pravice in svoboščine. Ker je živel po svojih lastnih visokih moralnih standardih, je kritiziral mučenje ameriških sil v Iraku in oblikoval evroskeptično stališče, kar zadeva EU, ker se je bal, da se bo skozi politično korektnost in etatizem spremenila v totalitarni sistem. Evropskega državljana je primerjal s sovjetskim človekom, evropsko državo pa s sovjetsko državo.

Paul Satter v spremni besedi knjige Sodba v Moskvi ugotavlja, da se je “treba soočiti s potrebo po zgodovinski oceni … ni se nujno soočiti le z resnico o komunističnem obdobju, pač pa tudi o postkomunističnem obdobju, doseči moralno očiščneje, ustvariti pogoje za … moralno in politično vstajenje”.

To zagotovo velja za vse nekdanje komunistične države in le trmast sodoben mučenik, kot je bil Bukovski, to lahko tako ubesedi.

Vladimir Bukovski je umrl 27. oktobra 2019.

Keith Milles