Stališče Združenih držav Amerike je bilo pred brexitom jasno. “Brexit bi Veliko Britanijo postavil na konec vrste pri pogajanjih glede tržnih sporazumov,” je Britance pred glasovanjem posvaril Barack Obama. Drugače povedano, Bela hiša izstopa iz Evropske unije ni podpirala. Kljub temu ni pričakovati, da bi se med starima zaveznicama veliko spremenilo.
Velika Britanija je po usodnem glasovanju stopila na dolgo pot prestrukturiranja svojega gospodarstva, regionalne in globalne vloge v svetu. To prav gotovo pomeni vzpostavitev novih odnosov z edino velesilo na svetu, kot je pred kratkim dejal ruski predsednik Putin, ZDA.
Veliko Britanijo in ZDA veže bogata skupna zgodovina, kultura, gospodarska izmenjava, demokratične vrednote in skupni interes. Zaradi teh razlogov in zaradi velikosti obeh ekonomij je malo verjetno, da državi ne bi bili motivirani do vzpostavitve odnosov, od katerih bi obe imeli koristi. Vendar to se ne bo zgodilo tako hitro, kot si nekateri predstavljajo.
Veliko Britanijo čaka negotovo obdobje dveh let pogajanja z EU, Združene države pa pogajanja s partnerji trans-pacifiškega partnerstva, ki še ni bil ratificiran. Obama je tudi napovedal, da ima prednost tudi trans-atlantski tržni sporazum z EU, kar z drugimi besedami pomeni, da “novi” odnosi ne zadevajo več njegove administracije, ki se bo v kratkem poslovila.
Neugodne domače politične razmere
Pogajanja glede novega tržnega sporazuma pa lahko naletijo še na dodatno oviro, če se v Združenih državah do oblasti prebije Donald Trump, velik kritik “prostotržnih” sporazumov, in glavni akterji britanske kampanje “izhod”, kot je na primer neformalni vodja tega gibanja, nekdanji londonski župan Boris Johnson, ki se omenja kot najverjetnejši naslednik Davida Camerona. Mnogi, ki so na referendumu glasovali za izhod, namreč menijo, da jim tovrstni sporazumi pogosto škodijo, poroča BBC.
Henry Kissinger: Koga morajo ZDA poklicati?
Američani pa se bodo morali soočiti še z dodatno težavo. Spomnimo se samo retoričnega vprašanja ameriškega zunanjega ministra za časa Fordove in Nixonove administracije: “Koga naj ZDA pokličejo,” se je vprašal, kar se je nanašalo na še vedno obstoječi problem EU, in sicer na pomanjkanje skupne zunanje politike. Voditelji Združenih držav so se zato morali zadovoljiti z diplomatskim koordiniranjem med največjimi državami. Sedaj bodo imeli eno težavo več, saj bodo morali voditi samostojne odnose z državo, ki ni več vezana na odločitve ostalih članic EU. Pri tem je potrebno omeniti, da so ZDA izgubile tudi precejšen del moči v Bruslju, saj so velikokrat prav besede Britancev odzvanjale interes Združenih držav.
Prijateljstvo ostaja
Nobenega dvoma ni, da se bo prijateljstvo med državama ohranilo, ni pa ravno jasno, kako bo to prijateljstvo videti v prihodnosti. Pogoje sodelovanja bo v veliki meri odločala domača politika (še posebej v primeru Trumpovega predsedništva), nezanemarljivi pa bodo tudi pogoji sodelovanja med Veliko Britanijo in EU.
Ž. K.