Čeprav začetek vojne za neodvisnost na Hrvaškem ni bil nikoli dorečen, velja 1. marec 1991 za začetek oborožene agresije na Republiko Hrvaško. Podobno, kot je potekalo razoroževanje TO Slovenije s strani privržencev Jugoslavije, so se na Hrvaškem soočali z razoroževanjem hrvaških pripadnikov milice in oboroževanjem srbskih vojaških nabornikov.
1. marca 1991 je miličniški načelnik Jovo Vezmar v Pakrovcu začel z mobilizacijo rezervistov, ki so bili izključno srbske nacionalnosti. S tem se je po pisanju Večernjega neformalno začela oborožena agresija na Republiko Hrvaško.
Potem ko je Vezmar razdelil orožje srbskim rezervistom, je dal poklicati vse pripadnike in jih prisilil v razorožitev vseh pripadnikov hrvaške narodnosti. To je bilo storjeno v sodelovanju z visokimi oficirji JLA, ki so načrtovali prihod vojaških enot v Pakrac, ki bi poskrbele, da ta ostane pod nadzorom srbskih agresorjev.
Bitka, s katero se je začela vojna
Do tega na srečo ni prišlo. Odločilen je bil hiter odziv hrvaških posebnih policijskih enot, ki so vdrle v Pakrac in zavzele policijsko postajo. Sledila sta prevzem nadzora nad mestom in razorožitev dela srbskih upornikov. S tem je bila ustavljena intervencija JLA iz Bjelovarja, kjer so čakale močne oklepne enote s številnimi pripadniki pehote, ki so odslužili vojaški rok, kot tudi preprečena odcepitev vzhodne Slavonije, kar bi močno vplivalo na nadaljnje dogajanje v vojni.
Če so se v Sloveniji na vse kriplje trudili, da razorožijo teritorialno obrambo, pa so na Hrvaškem dlje časa potekale priprave za oborožen upor srbske manjšine. TO Slovenije so uspeli razorožiti, a so na koncu pripadniki JLA vseeno morali zapustiti Slovenijo. Na Hrvaškem pa se je hitro izkazalo, da je JLA samo maska za srbske ekspanzionistične težnje. Slobodan Milošević je dvignil roke nad Jugoslavijo in se posvetil načrtu velike Srbije. V akciji hrvaških posebnih enot na Pakrac so bili ranjeni trije pripadniki hrvaške policije.
Ivan Šokić