fbpx

Kakšen izvor ima epidemija “woke” kulture in zakaj so vse institucije levo usmerjene?

Foto: epa

V demokraciji se vsak glas šteje enakovredno. Če je polovica glasov namenjena enemu kandidatu, polovica pa drugemu, se pričakuje, da bodo tudi institucije v skladu s tem principom, glede na politični vpliv nanje, enakovredno porazdeljene ali vsaj politično nevtralne. Vendar pa je realnost precej drugačna. Sleherna ameriška institucija, ki ni eksplicitno konservativna, se bo ob vprašanju vročih družbenih tematik, nagnila na levo. Dejstvo je, da so določene manjšine s svojo gorečnostjo in angažmajem sposobne pridobiti na svojo stran tako institucije kot korporacije, saj je večina volivcev v obdobju med volitvami, precej malodušna in ji za politično dogajanje ni toliko mar, kot je nadpovprečno angažirani radikalni manjšini – in od tod imamo “woke” institucije in “woke” korporacije ter navsezadnje “woke” kulturo. V osnovi ne gre toliko za denar. 

V državi, kjer imajo republikanci približno polovico glasov na vsakih volitvah, nas bi takšen razplet dogodkov moral skrbeti. Vse skupaj se je pričelo s preiskavo t. i. “Woke Capitala” oziroma finančnih sredstev, ki spodbujajo razvoj t. i. “razsvetljenske” družbe. Gre za ključno zadevo v razvoju ameriške politike v zadnjem desetletju, čeprav je vpliv velikih korporacij na politike, poznan že od prej. Področja, ki tovrstni kapital, v zadnjem času še posebej zanimajo pa so: tematike povezane z LGBTQ skupnostjo, abortivna zakonodaja, volilne pravice, klečanje med prepevanjem državne himne in nadzor nad strelnim orožjem, poroča richardhanania.

In konservativci so to opazili. Prepričanje, da naj bi kapital ščitil zlasti interese desnice, je povsem zgrešeno. Še toliko bolj čudaško pa je, da se veliki kapital pajdaši s politično opcijo oziroma stranko (demokrati), ki bi kapitalu naložila še več davkov in predpisov. Američani so navajeni, da šole, neprofitne organizacije in določene osrednje religije zavzemajo liberalna stališča, posel pa naj bi bil drugačen. Vendar pa se je poslovanje pravkar asimiliralo v nek širši trend. Korporacije so “woke”, torej levosučne, ko je govora o družbenih vprašanjih, saj je družba glede mnogih vprašanj levosučna, ker so institucije levosučne.

 

In zakaj so institucije levosučne? Čeprav so glasovi na dan volitev enakovredni pa so dejansko nekateri državljani veliko bolj pomembni kot drugi. Nekdo je na primer vsaki dve leti glasoval za republikance, sicer pa enostavno živi svoje življenje in ga politika pretirano ne zanima. Nekdo drug pa ne le, da voli demokrate, marveč investira denar v volilne kampanje, si dopisuje s politiki glede pomembnih zakonodajnih sprememb, se oblači v barve demokratske stranke in paradira po ulicah ter piše elektronska sporočila institucijam, ko ga nekaj razjezi. Posledično nekdo, ki voli demokrate v praksi doseže mnogo več kot tisti, ki voli republikance, ker je mnogo bolj angažiran.

Manjšina politiko jemlje zelo resno, ker jo dojema kot del svoje identitete
Večine ljudi politika niti ne zanima ter jo dojema kot majhen del svojega življenja. Po drugi strani pa majhen del prebivalstva, politiko jemlje zelo resno, ker jo dojema kot del svoje identitete. In ti ljudje se bodo (simbolično) podajali v dvoboje z nasprotniki, ki jih močno “presegajo po kilaži”, institucije pa se bodo na njihove akcije bolj odzivale. Eno je oddati svoj glas na volitvah, povsem nekaj drugega pa je, ko se nekdo na seji upravnega odbora aktivistično zavzema, za to, da se korporacija politično opredeli. Prav tako je nekaj povsem drugega kot zgolj oddati glas na volitvah, če nekdo protestira proti poziciji nekega podjetja in njegovo stališče dojema celo kot žaljivo.

Donatorji so v ključnih zveznih državah, finančno občutno bolj podprli Bidna. (Foto: posnetek zaslona, richardhanania)

Manjšina se v javnosti trudi z vplivanjem na neko določeno korporacijo, šolo ali neprofitno organizacijo, da bi odražala določene vrednote (bodisi od zunaj ali pa od znotraj). In če je v politično enakomerno porazdeljeni družbi, en del bolj aktiven kot drugi, to rezultira v neproporcionalno večjem vplivu dela družbe na posamezne institucije, saj je le-ta bolj prizadeven, angažiran. Posledično je mnogo bolj verjetno, da bodo želje bolj angažiranega, v večji meri uveljavljene v času med volitvami, ko je večina ljudi malodušnih. Ravno zato liberalne politične struje pogosteje zmagujejo, ker jim je za politiko bolj mar. Kot lahko razberemo z grafa v tvitu, so pred zadnjimi ameriškimi predsedniškimi volitvami Donalda Trumpa finančno podpirali: Newyorška policija, ameriški marinci, veleposestniki in posamezna gospodinjstva.

Bidna so pred volitvami finančno podprli fanatični uslužbenci Facebooka in akademiki!
Po drugi strani pa je imel Joe Biden zagotovljeno podporo uslužbencev Facebooka in univerzitetnih ter ostalih akademikov. Iz grafov je zelo jasno razvidno, kako močno so javne institucije nagnjene v levo, obenem pa to velja tudi za večino v grafih navedenih poklicev. Tako med institucijami kot med posamezniki, je mnogo več takšnih, ki so bili pripravljeni podpreti Bidna namesto Trumpa. In navkljub temu je bila skoraj polovica glasov republikanskih. Ob tem pa se pojavlja resno vprašanje, kje so vsi podporniki Trumpa. Grafa prikazujeta mnogo širšo zgodbo. Gre za to, da mnogo več ljudi donira za liberalne namene ali kandidate, kot za konservativne, čeprav Američani enakomerno podpirajo obe stranki. Teorija, da so liberalci bogatejši ne drži vode. Povezave med prihodkom in ideologijo oziroma politično stranko, so zanemarljive.

Podporniki Donalda Trumpa in podporniki Joea Bidna. (Foto: epa)

V vsaki ključni zvezni državi, je imel Biden, pred zadnjimi volitvami, občutno več donatorjev. Nominiranec demokratske stranke in z njim povezani odbori, so prejeli donacije od skoraj 5,9 milijona ljudi, Trump pa zgolj od 3,7 milijona ljudi. Skupno je, pozno oktobra lani, za predsedniško kampanjo doniralo 9,6 milijona Američanov, medtem ko je volilo 161 milijonov Američanov. Z drugimi besedami: Leta 2020 je skupno glasovalo 49,1% vseh Američanov, medtem ko jih je bilo zgolj 2,9% dovolj zavednih, da so dejansko namenili denar eni ali drugi politični strani. In čeprav je Biden Trumpa na volitvah, v skladu z uradnimi izidi, premagal z 51% proti 47%, torej le za štiri odstotke, pa ga je v “donatorskem” spopadu dobesedno povozil: 61% proti 39% – za 22%. 

Domen Mezeg