Na nedeljskem referendumu je 51,41 odstotka turških volivcev podprlo ustavne spremembe, ki prinašajo večje pristojnosti predsednika države. Da so v Turčiji glasovali za Erdogana, ob umankanju novinarske in politične uravnoteženosti ni nobeno presenečenje. Šokirajo predvsem rezultati glasovanja Turkov po Evropi – velike poraženke so namreč Avstrija, Belgija, Francija, Nemčija in Nizozemska.
“Multikulti ne deluje več,” je že pred leti dejala nemška kanclerka Angela Merkel ob vse večjem priseljevanju Turkov in priseljencev iz drugih muslimanskih držav, ko se je še zavedala posledic problema brezglavega naseljevanja islamskih migrantov. No, kljub temu je Merklova v Evropo sprejela več milijonov sirskih in drugih migrantov iz Bližnjega vzhoda in s tem islamu v Evropi dodala dodaten veter v jadra nasproti evropskim vrednotam.
Da sta Evropa in njen multikulti model neuspešna, dodatno potrjujejo nedavni rezultati referenduma, na katerem so bile največje poraženke države, v katerih so turške skupnosti največje. V Avstriji je kar 73,23 odstotka tamkaj živečih Turkov glasovalo za podporo večjim pristojnostim predsednika Erdogana, v Belgiji 74,98 %, v Franciji 64,85 %, v Nemčiji 63,07 % in na Nizozemskem 70,94 %.
Turki niso ravno obogatili nemške družbe
“Veliko Turkov pride v Nemčijo iz ruralnih predelov Turčije, kjer je islam močno prisoten,” je rezultate referenduma v Nemčiji komentiral politični analitik za Turčijo na univerzi Duisburg – Essen Burak Copur. Po njegovem Nemčija v preteklosti ni zajela migrantskega vala intelektualcev ter izobražencev, ki so iz Turčije bežali pred diktaturo, tako kot v Španiji. Kot ocenjuje strokovnjak, je patriarhalna družbena ureditev nemških Turkov ključna pri njihovem sledenju in oboževanju kulta Erdogana. Njegova stranka AKP je že leta 2015 na volitvah pri nemških turkih prejela 60 odstotkov glasov, medtem ko je v Turčiji prejel 49,5 odstotka glasov. V Nemčiji sicer živi med tri in pet milijoni Turkov.
Kaj so ves čas počele nemška vlada in protiobveščevalne službe?
Erdoganovi kritiki ocenjujejo, da je ta uspešno gradil kampanjo preko številnih lokalnih mrež, med katere spadata Turško islamska unija za verska vprašanja, ki pokriva kar 900 turških mošej, in politično lobistična skupina Združenje evropskih turških demokratov, ki je tesno povezano z Erdoganovo stranko AKP. Veliko je pripomogla tudi turška državna televizija, ki jo v nemških domovih spremlja na milijone Turkov. Nemška obveščevalna služba je med referendumsko kampanjo zaznala občutno povečan obseg turških obveščevalnih dejavnosti v Nemčiji, predvsem pri vohunjenju nad nasprotniki Erdogana in pri propagandi ter pri lansiranju lažnih informacij. Časnik Financial Times poroča, da je turški konzulat v Düsseldorfu zahteval od nemško turškega učiteljskega sindikata vse podatke o kritikih Erdogana, kar povsem spominja na nacistične čase nemške zgodovine. Glede na vsa dejstva se postavlja legitimno vprašanje, kaj so ves čas počele nemška vlada in protiobveščevalne službe, da so dopustile tovrstno turško diverzijo na lastnih tleh.
Številni strokovnjaki in opazovalci opozarjajo, da je Erdoganov sovražen odnos do Nemčije zastrupil sobivanje med Nemci in Turki, zato pozivajo nemške oblasti naj povsem prepovejo kampanje turške politike na nemških tleh, sicer se bodo Turki še naprej odmikali od nemške družbe in se še bolj identificirali s Turčijo.
C. Š.