V ZDA se trenutno v družbeni sferi odvija pogovor o orožju. Zagovorniki 2. amandmaja trdijo, da je posedovanje strelnega orožja njihova pravica, ki jim je zagotovljena v ameriški ustavi, poleg tega pa naj bi ravno ta pravica ščitila 1. amandma, ki Američanom zagotavlja svobodo govora. Nasprotniki orožja se ne strinjajo. Po njihovem mnenju bi morala vlada v skrajnem primeru 2. amandma v celoti odpraviti. To je povzročilo, da se je po družbenih omrežjih razširila objava o tem, kaj se zgodi, ko država razoroži svoje prebivalce.
“Tu je nekaj zgodovine o tem, kaj se zgodi, ko oblasti razorožijo svoje državljane,” je zapisal Shane Scott na družbenem omrežju Facebook.
Rezultati so razvidni sami po sebi. Razorožitvi prebivalstva je vedno sledil masaker skupine, ki jo je trenutna oblast proglasila za grešnega kozla. Namreč, nikoli ne gre za samo za orožje, temveč za zmožnost ohranjanja nadzora.
Tako lahko beremo:
- 1911 – Turčija razoroži svoje državljane in med 1915 in 1917 pomorijo 10 milijonov Armencev.
- 1929 – Rusija razoroži svoje državljane in med 1929 in 1953 pomorijo 20 milijonov Rusov.
- 1935 – Kitajska razoroži svoje državljane in med 1948 in 1952 pomorijo 20 milijonov Kitajcev.
- 1938 – Nemčija razoroži svoje državljane in med 1939 in 1945 pomorijo 6 milijonov Judov.
- 1956 – Kambodža razoroži svoje državljane in med 1975 in 1977 pomorijo 1 milijon izobražencev.
- 1964 – Gvatemala razoroži svoje državljane in med 1964 in 1981 pomorijo 100 tisoč Indijancev.
- 1970 – Uganda razoroži svoje državljane in med 1971 in 1979 pomorijo 300 tisoč kristjanov.
Urednik originalnega zapisa na spletnem portalu Warrior Times je ob tem dodal, da medtem, ko se lahko prerekamo o samih številkah pobitih, je nemogoče zanikati vzorec, ki se nam ponuja. “Izgovor oblasti, da morajo svojim državljanom odvzeti strelno orožje zato, da bi zmanjšali stopnjo kriminala, ni podprt z dejstvi.” Četudi se oblast ne loti svojih državljanov potem, ko jih razoroži, so ljudje še vedno bolj ogroženi, saj so lahko tarča za zločince.
Odvzemu orožja sledi porast kriminala
Spet in spet je bilo namreč dokazano, da je posledica razorožitve civilnega prebivalstva porast stopnje zločina in ne upad. Dober primer je Avstralija, ki velja med zagovorniki prepovedi orožja za zlati standard. Namreč, komaj leto zatem, ko so v Avstraliji kot odziv na pokol v Port Arthurju ljudje masovno predajali orožje oblastem, se je stopnja umorov v največji avstralski provinci dvignila za kar 300 odstotkov. Število vlomov v domove starejših oseb je ravno tako “dramatično” poraslo. “Izgleda, da zločinci niso predali svojega orožja. Samo nedolžni državljani, ki so spoštovali zakon, so predali svoje orožje.”
Podobna situacija je v ameriških mestih, kjer je stopnja zločina najvišja. Odvzetje orožja meščanom ni privedlo do manjšega števila umorov. Vse, kar je dosegla prepoved, je bilo ustvarjanje okolja, v katerem lahko zločinci lažje operirajo. “2. amandma ni o lovu na race ali srne. Je o zmožnosti in pravici, da oseba lahko zaščiti tako sebe kot svojo družino. Ni važno, ali je ta grožnja vlomilec ali zvezna vlada,” je še dodal.
Kot zanimivost lahko izpostavimo primerjavo dveh krajev. V Teksasu, kjer je dovoljeno nošenje in posedovanje orožja, je stopnja nasilnih zločinov ena od najnižjih v ZDA. Na drugi strani imamo Chicago, mesto, za katerega je že ameriški predsednik Donald Trump med volilno kampanjo leta 2016 izpostavil, da ima “eno najstrožjih zakonodaj o strelnem orožju v ZDA” in eno najvišjih stopenj s strelnim orožjem povezanih smrti.
Ivan Šokić