fbpx

Končno oživljena Srednja Evropa!

Foto: Montaža Demokracija / Wikipedia

Naposled vendarle! Najpomembnejša novica zadnjega obdobja obstoja Evropske zveze je napoved širitve Višegrajske skupine. Pridružile se ji bodo še preostale tri ključne države tega območja, Avstrija, Slovenija, Hrvaška. Zgodilo se bo veliko dejanje, ki smo ga pričakovali in napovedovali. Končno oživljena Srednja Evropa!

To nadvse spodbudno novico je slovenskim bralcem sporočil madžarski zunanji minister Péter Szijjártó. Ob svoji presoji, “da je Višegrajska skupina najbolje delujoča evropska regionalna povezava”, je izrazil prepričanje, da so v dosedanji skupini “zelo zainteresirani za širše povezovanje“. Višegrajska četverica bo “vedno ostala višegrajska četverica”, toda ker si želijo “močnejšega povezovanja v regiji”, so pripravili model V4+. “Slovenija je vsekakor ena od držav, ki spada v ta model.” In še: “Gre za države, ki so nam najbliže.” Letos poleti se bodo sestali zunanji ministri napovedane sedmerice v upanju dogovora, “da bo model V4+ zaživel” (gl. Bogdan Sajovic, Péter Szijjártó [intervju], Demokracija, 11. marec 2021; že pozen odziv, ki ga berete, je moral počakati na objavo mesec dni).

Po velikih zgodovinskih preizkušnjah končno svoji k svojim, kar pomeni regionalno zaokrožitev na temelju skupnih demokratičnih vrednot, kot bo še razvidno.

Devetdesetletni Milan Kundera, ki je po sovjetski okupaciji najbolj prizadeto pisal o Tragediji Srednje Evrope (1983) bo celo lahko z zadoščenjem pričakal njeno vstajenje iz komunističnega pepela. Leta 1992 je bil prejemnik mednarodne srednjeevropske nagrade Vilenica, leto prej znova prizadet avtor spisa Treba je rešiti Slovenijo. Srednjeevropski humanist in zavzet pobudnik srednjeevropskega povezovanja ter demokratizacije Václav Havel, upornik proti totalitarizmu in komunistični okupaciji Srednje Evrope, je prezgodaj odšel, da bi mu bilo dano doživeti uresničitev njegove vizije znova oživljene Srednje Evrope. In nenazadnje je tu zapuščina papeža Janeza Pavla II, ki je bil med najbolj zaslužnimi demokrati za rušitev komunističnega imperija ter v najtežjih časih promotor Srednje Evrope s svojo znano izjavo: “Evropa mora znova zadihati z obema kriloma pljuč.”

Komunistična okupacija Srednje Evrope
Seveda ni bilo lahko. Regijo sta prizadeli nasilna vojna in povojna okupacija sovjetskega agresorja. Izjema  je bila Slovenija, kamor so komunizem z revolucijo in državljansko vojno vnesli slovenski komunisti, ki so se šolali v Moskvi. Organizirali so najhujšo, najbolj krvavo in tudi najbolj trdovratno komunistično okupacijo “od znotraj”, ki še danes ni končana. Zato močno ovira normalen razvoj države, medtem ko v drugih srednjeevropskih slovanskih državah, vendarle teče proces dekomunizacije. Namesto da bi Evropska zveza v tem prizadevanju podprla predvsem aktivni in načelni Madžarsko in Poljsko, ju s svojo sprevrženo skrajno levičarsko agendo zavira in jima grozi. Tudi sedanja demokratično usmerjena Slovenija z vlado Janeza Janše se je nenadoma znašla na zatožni klopi ne le domačih, marveč kar evropskih skrajnih levičarjev. Paradoks paradoksov nasproti zmagoviti strani je, da je nekdanja Hitlerjeva zaveznica “fašistična”. Avstrija najbolje izšla iz zadnje vojne, se razmeroma hitro denacificirala in demokratizirala, zato nam je lahko še danes za zgled v tem in še v marsičem drugem.

Vse srednjeevropske države oziroma narodi so v tem usodnem povojnem času pokazali svoj značaj. S svojo demokratično tradicijo so se uprli sovjetski okupaciji, že zgodaj Madžarska (1956), Češka v času češke pomladi (1968) in večkrat še posebno prizadeta in razdeljena Poljska (v letih 1956, 1968, 1970, 1985), ki je še s Solidarnostjo zadala močan udarec imperiju zla. Ta se je s stopnjevanjem oboroževalne tekme ameriškega predsednika Ronalda Reagana leta 1991 sesul sam vase. Šele nato govorimo o slovenski pomladi, ki se je nezadržno začela junija 1988 s polnim Kongresnim trgom demonstrantov poldrugo leto pred padcem berlinskega zidu. Narod je stal za dvojnim temeljnim programom: odhod iz Jugoslavije in vzpostavitev demokracije. Ki se je spet dvojno potrdil z izrednim rezultatom plebiscita in naslednje leto z vojaško zmago nad prosrbsko okupatorsko armado.

Vračanje k pol stoletja zatrti identiteti Srednje Evrope
Po polstoletni komunistični okupaciji se je izkazala več kot poltisočletna tradicija skupnih demokratičnih vrednot.  Ni šlo zlahka, toda dolgo življenje v skupni državi, nekaterih njihovih delov še od srednjeveške Habsburške države pomenijo kulturno in duhovno istovetnost Srednje Evrope, kot se kaže v umetnosti, znanosti, izobraževanju, tudi v kulturi v vsakdanjem življenju, sploh v načinu mišljenja in ne nazadnje v veri. Tega kratko malo ni bilo mogoče zatreti, kot ne izhodišča, religije katolicizma in protestantizma z moralo desetih božjih zapovedi, ki je omogočila razvoj celotne Zahodne krščanske civilizacije kot najrazvitejše na svetu, tudi z najvišjim inteligenčnim kvocientom njenih prebivalcev. To so dejstva, če so komu všeč ali tudi ne. (K tej tematiki prim. tudi prispevek avtorja tega besedila Srednja Evropa naša domovina, Reporter, 28. junij 2017). Govorimo o duhovni odličnosti Srednje Evrope.

Vendar ne spreglejmo niti praktičnega načina sožitja. Srednjeevropske narode označuje podoben način razmišljanja, pojmovanje odgovornosti, smisel za red in urejenost, organiziranost, odnos do dela, vrednotenje znanja, ustvarjalnosti, izrazito spoštovanje presežnega duhovnega in s tem sprejemanja idealizma, od tod načel morale in poštenja, kar se je sooblikovalo v podobnih sistemih izobraževanja, sprejemanja družbenih elit, razumniških, meščanskih, političnih, ekonomskih, z visokim spoštovanjem posameznika kot političnega in ekonomskega subjekta, družine, naroda, vse do narodovega sredstva sporazumevanja, jezika. Najbolj žlahten izraz povezovanja tega srednjeevropskega duha je umetnost s svojimi dosežki od srednjega veka, renesanse, baroka, klasicizma s svetovnim vrhom v dunajskem glasbenem klasicizmu, novega razcveta v romantiki, slogov ob koncu 19. stoletja ter tako značilnega ekspresionizma pa razvoja vse od modernizma do postmodernizma.

Naj ta vzgon srednjeevropskih narodov prikažemo na češkem zgledu. Ta srednjeevropski narod je v obdobju komunistične okupacije močno zaostal v razvoju. Vendar je bilo v postkomunističnem obdobju samo vprašanje časa, kdaj bo pred vojno najbolj razvita slovanska država znova zaživela svoje nekdanje življenje. Razvitost ni v materialnih dobrinah, ki jo lahko le potrjujejo, je v načinu mišljenja, tradicionalno izoblikovanih vrednotah, v morali, znanju, ambicijah. Tega stoletnega privzgojenega se ne da uničiti, z generacijami prihaja znova vedno bolj na dan. Lahko rečemo, da Češka že prehiteva Slovenijo, ki v postkomunizmu nima dobre prihodnosti.

Tradicija Habsburške države
Ko govorimo o skupnem duhu, v katerega je razdiralno posegel ruski komunizem, govorimo o zgodovinskem srednjeevropskem sožitju, segajočem več kot sedemsto let v preteklost. Začetke zaznamuje že srednjeveška Habsburška nadvojvodina z letom 1282, ki ji pripada vzhodni del Kranjske, pa v letu 1335 Koroška ter zahodni del Slovenije z Ljubljano, obenem z grofijo Tirolsko. Slovenske dežele so bile tedaj med prvimi deli srednjeveške Habsburške države. Z ustanovitvijo Habsburške monarhije 1526 sledi močan priliv novih ozemelj, tako Češka z Moravsko, deloma poljska Šlezija, severni del Madžarske in Hrvaške do morja. 1699 se monarhiji pridruži še preostali večji južni del Madžarske s Hrvaško, za Srednjo Evropo posebno zanimive Lombardija in Benečija, že deloma prej Toskana s Firencami itd. Kot vemo, je 19. stoletje prineslo z Avstrijo in Madžarsko dualizem in začela se je razprava o trializmu tudi za državni status slovanskih narodov znotraj monarhije, ki je z zadnjim letom vojne prenehala obstajati. V svoji dolgi zgodovini je bila ena najbolj prosvetljenih večnacionalnih državnih skupnosti z dolgo formalno in duhovno-kulturno povezanostjo germanske, slovanske in ugrofinske skupine.

Tako ugotavljamo, da je Srednja Evropa kot srce Zahodne Evrope predvsem duhovna velesila, ni pa to po fizični moči in vojaškem potencialu. Znašla se je med mlinskima kamnoma predvojne Nemčije in Sovjetske zveze, dveh agresivnih totalitarizmov. To fizično ranljivost je živo občutil češki predsednik Tomaš G. Masaryk, ki je leto pred razpadom Habsburške monarhije nujno pričakoval oblikovanje federacije srednjeevropskih narodov za zaščito pred Nemčijo in Rusijo. Dogajanje vse do padca berlinskega zidu mu je dalo povsem prav.

Danes denacificirana in postmoderna Nemčija je tako lahko postala najrazvitejša gospodarska sila v Evropi in tudi nemara največji gospodarski partner srednjeevropske sedmerice, Slovenije vsekakor. Nekateri jo celo prištevajo k Srednji Evropi (denimo Friedrich Neuman, prvi pisec znamenite monografije Mitteleuropa, Berlin 1915). Putinova avtoritarna Rusija je nasprotno imperialistično agresivna še posebno do zahodnih sosedov, ne le zaradi aneksije dela Ukrajine, ogrožene se počutijo Finska, baltske države in posebno Poljska, ki se je bila primorana za obrambo dodatno oborožiti. Seveda je tu tudi NATO, podprt z ameriško oborožitvijo Poljske.

Srednja Evropa v Evropski zvezi, po navdušenju razočaranje
Novo dejstvo velike skupne zahodnoevropske države je bila velika obljuba, ideal nove demokracije, povezovanja, sožitja, oplajanja, napredka, nove moči, še posebno za Srednjo Evropo. In nato preobrat. Zadnje obdobje so pričakovanja zanjo vedno manjša, za nekatere srednjeevropske države pomeni danes že razočaranje, tem bolj znotraj Evropske ljudske stranke. Prizadeti ugotavljajo in ugotavljamo, da to ni več skupna ljudska stranka, že v večjem delu je blizu liberalcem, ki to niso več, ker sprejemajo podtalne vrednote ali psevdovrednote kulturnega marksizma, LGBT, teorije spola, nezakonite migracije. Govorimo o izrojenem duhu Evropske zveze, ki je glasnik zatona te civilizacije.

Kako je to mogoče? Je paradoks srednjeevropskih držav, ki so prestale komunizem da se močno zavedajo odgovornosti za demokracijo, jo nadvse cenijo, zahodni Evropejci pa po povojnem življenju v demokraciji nimajo več občutka zanjo že tudi v starejši generaciji. Do komunizma kot da so postali ravnodušni, kulturni marksizem sprejemajo bolj podzavestno, z efektom “kuhane žabe”. Ostajajo brez občutka odgovornosti predvsem do te samodestruktivne, samouničujoče ideologije, zdaj že s političnimi implikacijami.

Ker kulturni marksizem deluje tiho in podtalno, so se njegovi adepti že začeli zvito zavzemati za nesporno vrednoto vladavino prava. Natanko za tisto vrednoto, s katero bi morali oporečnika Janeza Janšo eksemplarično osvoboditi iz komunističnega in nato postkomunističnega zapora, postkomunističnim državam Srednje Evrope pa pomagati pri dekomunizaciji, tem bolj v skladu s tremi resolucijami same Evropske zveze o totalitarizmih (kar navedimo jih: št. 1096 iz leta 1996, št 1481 iz leta 2006 in še o evropski zavesti in totalitarizmu iz leta 2009), namesto da jih še ovirajo in obtožujejo s farsično izmišljijo vladavino prava. Prav ti bodo lahko s to svojo novo agendo in še z unifikacijo Evropske zveze povzročili njen razpad. Kot da se ponavlja Jugoslavija in da se iz tega nismo nič naučili.

Madžarski predsednik Viktor Orbán je zato s svojo stranko Fidesz že izstopil iz Evropske ljudske stranke in z Morawieckim in Salvinijem napoveduje ustanovitev nove evropske desnice, ker je po njegovem zapisu “EPP končno postala privesek evropske levice”. Nova desnica si ne bo želela nezakonitih migrantov, multikulture, zasvojenosti z LGBT, zavarovala bo krščanske vrednote in spoštovala nacionalno suverenost.

Vodja italijanske Lige Matteo Salvini, poljski premier Mateusz Morawiecki in madžarski premier Viktor Orban. (Foto: epa)

Politična teža Srednje Evrope danes in jutri
Kakor koli, oživljena Srednja Evropa bo imela večjo politično težo, lažje bo ubranila svoje konservativne, desničarske krščanske vrednote. Bodimo konkretni. Sedanja Višegrajska četverica ima (večidel po ocenah) nekaj manj kot 65 milijonov prebivalcev, pridružilo se ji bo do 15 milijonov novih, kar znese najbrž nekaj manj kot 80 milijonov in jo že približuje nemški populaciji. Če bo ta skupnost zelo uspešna, če bo za zgled, se ji morda pridruži Padanija, ki se je že hotela osamosvojiti, se pravi Lombardija z Benečijo, morda s Furlanijo-Julijsko Krajino, Toscano, kar znese več kot 20 milijonov Italijanov. Če se pridruži še srednjeevropska in svobodna Bavarska s 13 milijoni Nemcev, to znese več kot 33 milijonov Srednjeevropejcev. Tako povečana Srednja Evropa na najmanj 113 milijonov prebivalcev bi imela kot samostojna grupacija v Evropski zvezi največjo politično težo, če pa bo preostalo Evropsko zvezo s svojo samomorilsko ideologijo, migranti in unitarizmom že “jemal hudič”, lahko zaživi kot samostojna mednarodna tvorba, čeprav z novo nevarno islamizirano sosedo.

Ivan Klemenčič