Mineva eno leto od odhoda nekdanje nemške kanclerke Angele Merkel. V Sloveniji smo bili pozorni na njeno politiko odprtih vrat, saj je ena glavnih migracijskih poti potekala skozi našo državo in takratno vlado Mira Cerarja ujela povsem nepripravljeno. A še hujših kritik je verjetno deležna zaradi njene politike do Rusije. Nemčija je imela s to do nedavnega vzpostavljeno “posebno razmerje”. Kljub številnim kritikam Merklova ostaja relativno priljubljena. Še več, včeraj ji je nemški predsednik podelil najvišji red za zasluge. Nagrada je bila do sedaj podeljena le dvakrat, prejela sta jo nekdanja kanclerja Konrad Adenauer in Helmut Kohl.
Zgodovinar Jan C. Behrends je eden tistih Nemcev, ki dvomi v izjemnost nekdanje kanclerke. Ko so ga povprašali o dejstvu, da 72 odstotkov Nemcev meni, da je Merklova med najpomembnejšimi kanclerji zvezne republike, se je odzval: “V zgodovini Zvezne republike Nemčije vidim malo kanclerjev, katerih pomembne odločitve so se izkazale za napačne tako kmalu po odhodu s položaja.”
Behrends meni, da je veliko prezgodaj, da bi dokončno ocenili, ali bo Angela Merkel ena od velikih kanclerk. Podobno mnenje je že pred časom izrazil njen nekdanji poslanski kolega iz vrst CDU in dolgoletni minister Wolfgang Schäuble, ki je dejal, da Merklove ni mogoče šteti med največje kanclerje v zgodovini. Schäuble danes meni, da bi lahko vedela oz. vedeli bolje. Tudi sebi pripisuje del krivde. Znaki so bili očitni, rdeči alarm pa bi moral zvoniti, ko je ruski predsednik dejal, da je propad Sovjetske zveze ena največjih katastrof v zgodovini. Ko so ga povprašali, kdo pa potem sodi med največje nemške kanclerje v zgodovini, je navedel Adenauerja, Brandta in Kohla. Seznam je zanj zaenkrat zaključen, poroča FAZ.
Ruski predsednik je poskusil prvič uresničiti svojo vizijo o obnovljeni sferi vpliva na področju nekdanje Sovjetske zveze, ko je nezakonito priključil ukrajinski Krim. Nekdanja kanclerka je skušala zajeziti situacijo s propadlim sporazumom iz Minska. Behrends trdi, da to ni bilo niti približno dovolj. Ukrajina je ostala brez prave mednarodne podpore in nepripravljena na ruski napad. Na poslabšanje varnostnih razmer je bila nepripravljena tudi Nemčija, ki je, paradoksalno, šele s socialdemokratom Scholzem spremenila svojo politično držo, ko je ta najavil nov val oboroževanja. To bi se moralo zgoditi prej. Behrends denimo meni, da so bili pogoji za napad na Ukrajino ustvarjeni v njenem mandatu.
Severni tok je “protiukrajinski” projekt
Posebno poglavje je projekt Severni tok. Ta je bil že v samem začetku kontroverzen. Opozorila so se vrstila, da ga bo Rusija prej ali slej uporabila kot geopolitično orožje. Tedaj partnerki Rusija in Nemčija sta zagotavljali, da gre za ekskluzivno gospodarski projekt, ki ne bo imel političnih posledic. Šlo je seveda za (načrtno?) naivne trditve, kar se je nazadnje potrdilo ob izbruhu vojne v Ukrajini. “Merklova je Putinu že od leta 2014 namigovala, da se bo Nemčija zagotovo držala ruskega plina. To so bili napačni signali,” trdi Behrends. Merklova se danes težko izgovarja, da današnjega razvoja dogodkov ni bilo mogoče napovedati. Opozorjena je bila celo na zasedanju Združenih narodov s strani takratnega predsednika ZDA Donalda Trumpa, ki je Nemčijo opozoril, da je energetska oskrba Nemčije nevarno izpostavljena ruskim interesom. Naletel je na posmeh, le nekaj let kasneje so se njegove napovedi uresničile.
Merklova do danes še ni priznala napake
Angela Merkel je svojo politiko branila do konca mandata in v pokoju. “Pred kratkim je trdila, da ve, kako agresiven je Putin, a kljub temu ni vlagala v nemško vojsko. To bi morala biti minimalna posledica tega znanja. Kje je bil veliki govor v Bundestagu po letu 2014, v katerem bi pojasnila, da obstaja grožnja za mir v Evropi, na katero se moramo odzvati,” se sprašuje nemški zgodovinar.
Merklova trenutno svoje politike in preteklih odločitev ne komentira.
Gal Kovač