“Generalni sekretar Nata je v zelo težkem položaju, da mora doseči soglasje. In ni skrivnost, da sem vseskozi želel drug pristop. Leta 2008 sem bil predsednik danske vlade. Podpiral sem podelitev akcijskega načrta za članstvo Gruziji in Ukrajini. Toda znotraj Nata nismo mogli doseči soglasja. Leta 2014 sem bil za dosti odločnejše ukrepe, a pri tem nismo mogli doseči konsenza. In to sem seveda moral sprejeti. Ampak mislim, da bi se morali iz zgodovine naučiti. Pomiritev z diktatorji ne vodi v mir. Vodi v vojno in konflikte, ker spoštujejo le jezik moči in enotnosti,” je v pogovoru za portal foreignpolicy.com poudaril Anders Fogh Rasmussen.
Anders Fogh Rasmussen je bil generalni sekretar Nata med letoma 2009 in 2014, v obdobju, ki sta ga zaznamovala dve dejanji ruske agresije: najprej leta 2008, ko je Rusija priključila Abhazijo in Južno Osetijo od Gruzije, in nato leta 2014, ko je Putin napadel in zavzel Krim. Morda je tudi zaradi teh svojih izkušenj leta 2017 ustanovil Zavezništvo demokracij, ki ta teden gosti vrh demokracije v Københavnu. Rasmussen meni, da potrebujemo trdnejšo skupino svobodnih družb, da bi se zoperstavili napredovanju avtokracije. Zavedati bi se morali, da prava demokracija ni samo organiziranje svobodnih in poštenih volitev. V vsakega posameznika je treba vnesti demokratično kulturo. Namesto pristopa od zgoraj navzdol, bi se morali lotiti pristopa od spodaj navzgor, kjer se krepi civilno družbo in uči ljudi, da je demokracija veliko več kot le imeti večino v parlamentu. Treba pa se je zavedati tudi tega, da smo v dobro delujočih demokracijah porabili generacije za utrjevanje demokratičnih institucij in demokratične kulture.
Ruski zunanji minister Sergej Lavrov je minuli teden teden obiskal Turčijo, da bi med drugim razpravljal o sprostitvi izvoza žita iz ukrajinskih črnomorskih pristanišč. Toda tu je večje vprašanje, ki je pomembno za Nato. Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan je zelo jasno povedal, da nasprotuje širitvi Nata in bo verjetno blokiral prošnjo Švedske in Finske za pridružitev zavezništvu. Rasmussen meni, da se bosta Finska in Švedska na koncu pridružili Natu. “Gospod Erdogan to uporablja kot vzvod za reševanje nekaterih dvostranskih vprašanj z Združenimi državami. Mislim, da gre v bistvu bolj za odnos med Turčijo in ZDA kot med Turčijo in obema nordijskima državama,” je pojasnil. Erdogan je vse bolj avtoritaren in spodkopava demokratične institucije. Nekateri se sprašujejo, ali to, da je Turčija članica, prispeva k oslabitvi Nata. Rasmussen izključuje vse špekulacije o izgonu Turčije. “Poleg dejstva, da nimamo formalnega mehanizma za izgon članic Nata, ampak kar je še pomembneje, strateško, bi bila velika napaka, če bi Turčijo izolirali. Turčija bi se še bolj usmerila v Rusijo. In mislim, da potrebujemo Turčijo kot most med Zahodom in Vzhodom,” je poudaril nekdanji danski premier.
Precenili so moč ruske vojske in podcenili Putinovo brutalnost
Obstajajo poročila, da bo Nato v luči vojne ponovno ocenil rusko vojaško moč. Glede tega, kaj se bodo Natovi načrtovalci naučili iz tega, kar so videli o ruski vojski, Rasmussen meni, da so naredili dva napačna izračuna, predvsem so precenili moč ruske vojske. “Kljub ogromnim naložbam v vojaško opremo in ponovnemu odprtju starih sovjetskih oporišč smo videli zelo šibko rusko vojsko. Treba je še videti, zakaj je tako. Mislim, da je lahko korupcija eden od razlogov,” je pojasnil in dodal, da je bila žal druga napačna ocena podcenjevanje brutalnosti in ambicije predsednika Vladimirja Putina. Nekdanjega generalnega sekretarja Nata trenutno sicer ne skrbijo jedrske grožnje ruskega vodstva – Putin namreč dobro ve, da bi prišlo do odločnega vojaškega odziva Nata, če bi uporabil orožje za množično uničevanje, taktično jedrsko orožje, kemično orožje ali biološko orožje.
Francoski predsednik Emmanuel Macron je pred kratkim komentiral, da Zahod ne bi smel »ponižati« Putina, zaradi česar je bil nato kritiziran. Ampak to je pomembna razprava, kajti če je Zahod previden tako pri kritiki Rusije kot tudi pri pomoči Ukrajini z nudenjem najbolj izpopolnjenega orožja, ki ga ima, se poraja vprašanje, ali je to pravi pristop Nata. Rasmussen je prepričan, da Putina ne moremo rešiti ponižanja. “Stroški reševanja obraza za gospoda Putina bodo veliko višji od popolnega poraza ruskih čet v Ukrajini. Zato je moj sklep, da mora Ukrajina zmagati v tej vojni, kajti če Putinu uspe v Ukrajini, se ne bo ustavil,” je opozoril in dodal, da bo nato nadaljeval v Moldaviji, Gruziji in sčasoma pritisnil tudi na tri baltske države. Zato morajo Ukrajinci zmagati in imajo voljo do boja. “Naša dolžnost je, da jim damo sredstva za boj,” je še poudaril.
Nekateri trdijo, da se je osnovni vzrok ruske agresije uresničil kot odziv na širitev Nata. Številni drugi misleci, med njimi tudi politični komentator Tom Friedman, so poudarili, da je del razloga, zakaj smo danes tukaj, ta, da je Amerika sprejela površno odločitev, ko je podprla širitev Nata od 90. let. Vendar Rasmussen meni, da Nato ni vodil kampanje za širitev. Zgodilo se je, da so nekdanje komunistične diktature v vzhodni in srednji Evropi zaprosile za članstvo v Natu, da bi dobile varnostna jamstva. In ko so izpolnili potrebne kriterije, so bili seveda povabljeni v organizacijo skladno s politiko odprtih vrat. Torej, namesto da bi obtoževali Nato, da je problem, Rasmussen meni, da bi morali ljudje razmisliti o razpravi o tem, zakaj ruske sosede vedno znova želijo, da bi članstvo v Natu dobilo varnostna jamstva. Seveda zato, ker poznajo grožnjo iz Rusije. Torej je za to agresijo odgovorna samo ena – in to je Rusija.
Ali je Nato naredil napako, ker Ukrajine ni sprejel prej?
Če pogledamo za nazaj, se je naredilo napako pred mnogimi leti. Prva napaka je bila leta 2008, ko je potekal vrh Nata v Bukarešti, na katerem so se odločili, da bosta Ukrajina in Gruzija postali članici Nata. Vendar pa se niso mogli dogovoriti, da bi jim podelili tako imenovani akcijski načrt za članstvo. In ta razkol znotraj Nata je Putinu, ki je avgusta 2008 nekaj mesecev pozneje napadel Gruzijo, poslal napačni signal. “Napako smo naredili tudi leta 2014 po nezakoniti ruski priključitvi Krima k Ruski federaciji, kjer smo uvedli nekaj sankcij. Vendar so bile to blage sankcije. In vse to je Putinu dajalo vtis, da lahko skoraj brez posledic nadaljuje s svojo plenitvijo. Torej smo naredili veliko napak. Predolgo smo bili naivni,” je priznal Rasmussen.
Približujemo se novi svetovni ureditvi z dvema taboroma: avtokratski tabor, ki ga vodi Kitajska, in demokratični tabor, ki ga vodijo ZDA
Generalni sekretar Nata meni, da moramo iti skozi to soočenje, preden bodo avtokrati spoznali, da je konstruktivno sodelovanje boljše od destruktivnega soočenja. Ko gre za gospodarsko moč, svobodni svet predstavlja 60 odstotkov svetovnega gospodarstva. To predstavlja izredno moč. Če stopimo skupaj, se združimo, bo to ustvarilo nekaj spoštovanja v Pekingu. In tam je siva cona. Nekatere države bodo nekoliko nelagodne glede izbire. Indija je odličen primer, saj na globalne zadeve gleda skozi prizmo svojega boja s Kitajsko. Zato že vrsto let dobivajo orožje iz Rusije, a tudi zato gojijo varnostni odnos z ZDA v indopacifiški regiji. “Zato mislim, da bi morali narediti sodelovanje v demokratičnem taboru tako privlačno, da bodo Indija in druge države trdno zasidrane v demokratičnem taboru, ki mu pripadajo. Na primer, ponuditi bi jim morali dobavo orožja, če bodo prekinili vezi z Rusijo,” je dejal Rasmussen.
Sara Bertoncelj