fbpx

Levi liberalizem – grobar Evrope

Levičarski protestniki so zažigali. (Foto: epa)

Levi liberalizem je vodilna politična ideologija sedanjega časa tako v Evropi kot v Ameriki, ena od variacij razvejene marksistične miselnosti. Vendar nas njen izvor ne sme zavesti, kajti levi liberalizem ni levi v klasičnem smislu tega poimenovanja, kjer pojem levi razumemo kot zavzemajoč se za deprivilegirane družbene plasti. Ni niti liberalen, kolikor pod pojmom liberalen razumemo dopuščajoč svobodo, svobodo govora, toleranten in podobno. Kar ga dela levega, je njegova destruktivnost, utopičnost in netolerantnost, kar naj bi bilo liberalnega, pa je »osvoboditev« od večine zavezujočih civilizacijskih norm.

Ideologija dekonstruktivizma
Kot vse leve ideologije je treba njegov pojav iskati v nekaterih filozofskih idejah, predvsem v ideologiji dekonstruktivizma, ki so jo »izumili« nekateri levi francoski profesorji, kot sta bila Michel Foucault in Jacques Derrida v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Bistvo te teorije je učenje, da z govorico stvarnosti ne opisujemo, ampak jo ustvarjamo. Zunaj jezika, govora torej ne obstaja nič. Svet torej namišljeno izboljšujemo s tem, da ga (pre)imenujemo. Ta čudaška teorija je našla tako na evropskih kot ameriških univerzah obilo sledilcev. Njena neposredna posledica je diktatura politične korektnosti – obširen seznam vsega, česar se ne sme izgovoriti (zato so nam prepovedali besede, kot so Cigan, zamorec in podobno). In ker so besede tako pomembne, je treba tistega, ki jih napačno uporablja, kaznovati. Vpeljava cenzure govora seveda ni kompatibilna s svobodo govorjene in pisane besede. Zaradi tega je ta ideologija že v svojem bistvu nedemokratična.

Resnica je, da naša civilizacija tako kot tudi vse druge sloni na normalnosti – kot jo lahko zaznavamo in tudi opišemo njeni pripadniki. Normalnost ni vedno rožnata. Obstaja civilizacijsko jedro, obstajajo privilegirane plasti in obrobni, deprivilegirani posamezniki. Obstajajo bolj in manj uspešni, bolje ali slabše prilagojeni pripadniki družbe. Nobena civilizacija nikoli v zgodovini ni ustrezala in ne more ustrezati utopističnim predstavam. Velja tudi obratno – nobena utopistična vizija družbe ni uresničljiva.

Foto: Polona Avanzo

Civilizacijski dekonstruktivizem
Leva liberalna ideologija se v svojem uresničevanju utopičnih predstav osredotoča na resnične ali umišljene družbene skupine in jih skladno s svojim civilizacijskim dekonstruktivizmom navidezno spreminja. Z drugačnim imenovanjem naj bi se spremenilo tudi bistvo imenovanega. Svet sestavljajo sedaj tudi neresničnosti, ki zamaskirajo realnost. Edine resnice ni in je ne sme biti, vsaka skupina in vsak posameznik ima svojo resnico.

Levi liberalci svet »ustvarjajo« na novo, zato je seveda logično, da odstranjujejo vse njegove resnične strukture, ki so po njihovem »ovira« na poti v umišljeni, boljši svet. Ne sprejemajo religije večine – krščanstva, naroda in narodne države, narodne samobitnost. Da je neki Peter Stanković slovensko narodno glasbo označil za fašistično, ni naključje. Fašist si, če si normalen, če si heteroseksualen, evropskega videza in če stvari poimenuješ s pravim imenom, če sveta ne dojemaš kot futuristične fatamorgane. Fašist si, če se poistovetiš s svojim narodom, z njegovo zgodovino, kulturo … (Pri tistem Stankoviću gre gotovo tudi za sovraštvo pripadnika manjšine do večinske slovenske kulture.)

Svet, ki ga ustvarjajo levi liberalci, postaja kaotičen, brez strukture, sestavljen iz samih avtonomnih skupin, vsaka s svojo identiteto. Sem spadajo religiozne manjšine, »rjavi« in »črni« evropski državljani in sploh vsaka skupina, ki se iz nekega razloga čuti posebno. Vrh čudaške absurdnosti predstavlja ustvarjanje množice spolnih identitet, kar bi se moralo v naših družbah s solidno izobrazbo njenih članov zdeti nemogoče.
Biti pripadnik bele, krščanske večine, in moškega spola meji na greh, katerega se rešiš samo tako, da se pokoriš, se posipaš s pepelom (podobnost z dogajanjem na različnih stalinističnih procesih ni naključna).

Borut Korun (Foto: Polona Avanzo)

Propagiranje amorfnosti, odtujenosti, različnosti
Svet prihodnje Evrope bo »odprt«, različen. Amorfen. Magična beseda je diversity – raznolikost. Posameznik je individuum, ki ga nič več ne veže na njegove ljudi, na njegov narod. »Odprta družba« je brez posebnih notranjih vezi, brez občutja solidarnosti, brez zgodovinskega spomina. Običaji, moralne norme, vse to, kar je združevalo in urejevalo vsako normalno družbeno tkivo, izginja. Taki družbi se vsakdo lahko pridruži in v njej nihče ni resnično doma. Državljani postajajo nedefinirani »svetovljani«, globalisti ali kvečjemu »državljani Evrope«. Odloča liberalna elita. Svoje poslanstvo uresničuje z misijonarsko vnemo in gorečnostjo in zato v drugače mislečih, ki ne delijo njihovih umišljenih vizij, ne vidi političnega tekmeca, ampak sovražnika, ki ga je treba uničiti. Levi liberalizem je zato globoko nedemokratičen.

Da bi nastajanje take družbe pospešili, so liberalne družbe Zahoda odprte za priseljevanje migrantov iz tretjega sveta. Ugotovili so, da klasično narodno in civilizacijsko družbeno tkivo najhitreje uničijo, če ga prerešetajo s povsem drugačnimi civilizacijskimi vrivki. Ti oblikujejo posebne skupine s svojo identiteto, ki jo leva liberalna družba ohranja kot posebno vrednoto in obogatitev.

Stranski učinek prevlade levega liberalizma je dekonstrukcija normalnega družbenega tkiva. Pripadniki teh skupin, ki so vse prej kot liberalno usmerjeni, se zapirajo v svoja posebna območja, kjer živijo kot prej v svojih izvornih domovinah. Praviloma se ta tendenca v naslednji generaciji še okrepi. Medtem ko so prišleki še občutili razliko in koristnost priselitve v novo okolje, postaja mlajša generacija radikalno sovražna. Odprta družba ni neka končna pozitivna resničnost, ampak boj vsakega proti vsakemu. Tako nedoločeno labilno stanje vodi v popoln propad ali v razrešitev, ko ena od skupin prevzame oblast, ki pa je lahko samo totalitarna.

Huligani z islamističnimi gesli oskrunili cerkev sv. Ane nad Podpečjo leta 2016. (Foto: J. Miklič)

Vse to koristi islamski skupnosti
Edina taka skupina, ki lahko kje prevzame oblast, pa je vedno številčnejša islamska skupnost. Džihad, ki je pot do prevzema oblasti, je islamu imanenten, je ena glavnih verskih zapovedi. Azijski in afriški pripadniki islamske veroizpovedi skozi radikalizacijo samo izpolnjujejo zapovedi vere. Najbližja takemu prevzemu oblasti v Evropi je Francija, saj so njeni številni muslimanski državljani tudi etnično enotni – večinoma so Severnoafričani.

Težnja priseljencev po nadvladi in sovražnost liberalcev do vprašanj svojega naroda in njegovega obstoja se v učinku dopolnjujeta. Kako se bo tak razvoj končal, je v svojem romanu Podreditev opisal francoski pisatelj Michel Houellebecq. Umišljena prihodnja Francija se je v njegovi pripovedi iz kaotične družbene resničnosti z volilno zmago koalicije levičarjev in islamistov spremenila v nedemokratično islamsko državo, v kateri seveda tudi za levi liberalizem ni bilo več prostora.

Borut Korun, pisatelj, svetovni popotnik in publicist