fbpx

Levičarji nas vodijo v novi fevdalizem

Foto: STA

Iz osrednjih slovenskih (in tudi svetovnih) medijev doni, kako so ideje postmodernizma oz. kulturnega marksizma napredne in kako človeštvo vodijo v novi boljši svet. A trezen premislek pokaže, da gre za mrežo laži, saj nas levičarji s svojim brezumjem vodijo v novi fevdalizem.

Ameriški politični analitik Joel Kotkin opozarja, da človeštvo razvojno pluje v novi fevdalizem. Naj spomnimo, da je fevdalizem srednjeveška ureditev. Ljudje so bili vezani na zemljo svojega zemljiškega gospoda, fevdalca, ki je niso smeli zapustiti. Fevdalcu so morali nameniti dobršen del svojega pridelka kot plačilo za to, da so lahko zemljo obdelovali in na njej živeli. Poleg tega so morali izvajati tlako, prisilno delo na fevdalčevi zemlji. V fevdalizmu so obstajali štirje sloji, med katerimi je bilo skoraj nemogoče prehajati. To so bili aristokracija, duhovščina, svobodnjaki (meščani) in tlačani. Danes fevdalizem velja kot ureditev, ki je simbol nesvobode in nazadnjaštva.

Nazadnjaštvo sodobne politične levice
Medtem ko si je levica v prejšnjem stoletju prizadevala za pravice in napredek delavcev, zmerna levica danes zanemarja interese delavstva, podpira globalizacijo in izgublja energijo s politično korektnostjo za vsako ceno, z zagovorništvom dejanskih in izmišljenih socialnih manjšin (kamor spadajo tudi LGBT+ in militantne feministke), s krivdo belega človeka in s tem povezano “pokoro” sprejemanja azijskih in afriških ekonomskih migrantov v Evropo ter fantomskim bojem proti podnebnim spremembam. Vse omenjeno vodi v nazadovanje gospodarstva in družbe na Zahodu. Podpiranje globalizacije pomeni povečevanje revščine domačega prebivalstva, saj se zapira možnost domačega gospodarskega razcveta, ker je domači trg preplavljen s cenenimi proizvodi iz vseh delov sveta. Forsiranje socialnih manjšin pomeni dodatno neučinkovitost trga tudi na področju delovne sile, ker se s t. i. pozitivno akcijo daje prednost posameznikom iz vrst manjšin prek sistema kvot, torej se izgubljata talent in optimalna izkoriščenost človeških virov za gospodarstvo.

Na drugi strani se s tem povečuje nesvoboda v družbi, ker so socialne manjšine vse bolj privilegirane na škodo fiktivne večine, ki proti temu nima ugovora zaradi omejevanja svobode govora v imenu bolne politične korektnosti. Delovna sila, ki v Evropo prihaja iz Afrike in Azije, je v povprečju bistveno manj usposobljena od domače in ustvarja se teren za socialne konflikte. Še največji udarec dobremu delovanju evropskega gospodarstva predstavlja omenjeni fantomski boj proti podnebnim spremembam. Fantomski zato, ker je vpliv človeka na podnebne spremembe zanemarljiv, saj je normalno, da se podnebje ves čas spreminja. A kljub tej preprosti logiki, o kateri bo pričal vsak zgodovinar, ki je bral opise podnebja v Evropi v zadnjih dveh tisočletjih, levičarji težijo k omejevanju gospodarstva, ker bi menda radi rešili planet in ob tem očitno mimogrede žrtvovali dobro človeštva, saj gospodarstvo, ki ga omejujejo, postaja vse dražje in vse manj učinkovito, kar znižuje blaginjo vseh.

Novi fevdalizem je že na pohodu
Kotkin opozarja, da danes vse bolj prihaja do zamrznitve mej med razredi, med katerimi bo vse teže prehajati, kar je bila značilnost fevdalizma. Po Kotkinu so nova aristokracija lastniki oz. upravljavci tehnoloških podjetij in bogataši, ki v zadnjem času postajajo vse bogatejši in v svojih rokah vse bolj koncentrirajo tudi družbeno moč. Nova duhovščina naj bi bili tisti, ki obvladujejo univerze in medije, ter visoka birokracija. Podobno kot v fevdalizmu si je ta razred v današnjem svetu prilastil pravico do odločanja, kaj je resnica, pa če je to utemeljeno na znanosti ali ne. Gre za novo politično korektnost, v okviru katere se določajo politike zunaj demokratične razprave. Najbolj v oči bijoče je forsiranje multikulturalizma in zaželenost migracij iz Azije in Afrike v Evropo, bolj ali manj arbitrarno odločanje evropskih birokratov o ukrepih za boj proti podnebnim spremembam, novinarska in uredniška samocenzura zaradi tabuizacije nekaterih tem, o katerih naj ne bi bilo primerno poročati, četudi je to v nasprotju z javnim interesom, in vsiljevanje postmodernističnih skrajno levih idej univerz, kar se dogaja s pomočjo pranja možganov študentom.

Medijske hiše in univerze ne zapovedujejo oz. učijo objektivnosti in ozaveščanja javnosti, pač pa samo njeno usmerjanje, medtem ko je vsebina tega usmerjanja določena arbitrarno in brez javne demokratične razprave. Omenjeno novo plemstvo je čedalje bolj usklajeno z novo duhovščino, kar se kaže predvsem v cenzuri določenih izbranih tem, ki jih tehnološki giganti izvajajo na socialnih omrežjih. Tretji sloj naj bi bili majhni poslovneži in majhni posestniki, ki so novi svobodnjaki (meščanstvo), saj jim višji dogodki omogočajo relativno avtonomnost v novi ureditvi, četudi nanjo nimajo vpliva. Vsi drugi so novi tlačani, razred, v katerega se je poleg nižjega dohodkovnega sloja prelil tudi skoraj celoten srednji sloj. Vse manj je namreč možnosti, da bi v novem svetu pripadniki srednjega sloja prišli do lastne nepremičnine, kaj šele da bi jim uspelo napredovati po družbeni lestvici. To je mogoče le, če se infiltrirajo v vrste nove duhovščine, vodilnih birokratov torej, na univerze in v medije kot novinarji in igrajo po že določenih pravilih igre.

Zbujenstvo kot srednjeveški fanatizem
Novi fevdalizem, v katerem se vse bolj izgubljamo, pa se ne bi mogel zgoditi, če bi bili ljudje ohranili logiko razsvetljenstva in racionalizma, ker bi to samo po sebi onemogočilo nazadnjaške tendence moderne levice in globalistov, saj bi se ljudje preprosto uprli novodobni duhovščini, kot jo omenjamo, in potem bi se vse skupaj uredilo in napredek človeštva bi bil spet mogoč. Žal se to ni zgodilo zaradi trenda, ki se imenuje zbujenstvo. Gre za novo gibanje, ki deluje kot religija in je dodobra prevzelo sloja novega plemstva in duhovščine. Zbujenci so prepričani, da je bil celotni razvoj Zahoda zgrešen in zatiralen. Verjamejo, da so žrtve sistema, če le pripadajo kateri od resničnih ali izmišljenih socialnih manjšin. Obnašajo se agresivno in uporabljajo metodo medijskega, socialnega in ekonomskega linča vseh tistih, ki si drznejo pregrešiti se do ideologije zbujenstva. Z zbujenci debata ni mogoča, saj nasprotnike vnaprej diskvalificirajo in demonizirajo. Zbujenci se borijo proti družini kot instituciji, krščanstvu kot religiji in zahodni kulturi ter so v osnovi rasistično nastrojeni do bele rase ne glede na to, ali so sami belci ali ne. Zbujenstvo je torej vezno tkivo, ki hkrati deluje kot ideologija, religija in kultura, na katero se opirata novodobno plemstvo in duhovščina pri obvladovanju vsega sveta in prehodu v novi fevdalizem, ki bo v primeru, če se prosto in v vsej svoji moči uveljavi, človeštvo pahnil v temačno obdobje novega srednjega veka, ko bosta spet zavladala nazadnjaštvo, nesvoboda, revščina in antiintelektualizem.

Edina rešitev je, da se takemu pristopu upremo. Moč tržnega gospodarstva brez sistematičnega rušenja v imenu blodnjavih ekoloških idej, svoboda govora v kombinaciji s kritičnostjo in samokritičnostjo ter v luči spoštljivega demokratičnega dialoga, enakopravnost brez privilegiranja za vse ljudi ne glede na socialni status in barvo kože, spoštovanje sočloveka na podlagi njegovih besed, dejanj in karakterja, medsebojno razumevanje ter spoštovanje tradicije, družine in kulture so tisto, za kar se moramo boriti, saj bo le to omogočilo napredek človeštva in ga rešilo spon novega temačnega fevdalizma.

Tadej Ian