Macronove ideje za “evropsko prenovo”: Proti svobodi govora, suverenosti držav članic EU in vzponu nacionalizma

Francoski predsednik Emmanuel Macron (vir: twitter)

Francoski predsednik Macron je predstavil še eno vizijo Evrope. Kot vedno je francoski globalist napadel vzpon nacionalizma. Vzrokov, kot mu je v navadi, ni iskal, je pa zato predlagal uvedbo še dodatnih agencij po vsej EU, ki bi skrbele, da se stranke ne financirajo iz tujine, omejil bi svobodo govora in se boril proti klimatskim spremembam (najbrž z dvigom davkov).

“Državljani Evrope,” je začel svoj nagovor francoski predsednik Emmanuel Macron. To niti ne preseneča, če se spomnimo, da ob Macronovi izvolitvi ni igrala francoska nacionalna himna, temveč evropska. Tako tudi njemu ni mar za njegove lastne državljane, temveč sebe vidi v vlogi velikega razsvetljenega voditelja celotne Evrope.

Vsi drugi narodi, ki ga ne prepoznajo kot takega, pa so umazani nacionalisti, plebejci, ki ne vedo, kaj je dobro zanje, in nehvaležneži – tako obravnava tudi rumene jopiče, ki že 16 tednov protestirajo proti njegovi arogantni globalistični vladavini po celi Franciji.

Vsega so krivi Rusi
Nacionalisti po Macronovih besedah ne nudijo ničesar. Vsega pa so krivi Rusi, tako kot so v Sloveniji za levičarje vsega krivi Madžari. Za lastne neuspehe je vedno potrebno iskati krivca drugje. Macron bi iz tega razloga rad formiral Evropsko agencijo za zaščito demokracije, ki bo “državam članicam priskrbela evropske strokovnjake za zaščito volilnih procesov pred kiber-napadi in manipulacijami”.

George Soros (Foto: Twitter)

“V istem duhu,” nadaljuje Macron, “moramo prepovedati financiranje evropskih političnih strank s strani tujih sil.” Lahko rečemo, da je predlog naravnost fenomenalen. Hitro bomo lahko videli, kako gre globalistom v Evropi, ko se zapre pipica Georga Sorosa. Navsezadnje je Soros ameriški državljan. A nekako se nam dozdeva, da Macron ni imel v mislih Sorosa, temveč samo domnevno financiranje iz tujine “napačnih” strank, kakor v Franciji obtožujejo Nacionalni zbor Marine Le Pen.

Po štirih mesecih konstantnega bičanja, ki ga je Macron deležen s strani družbenih omrežij, se mu zdi ravno tako nujno, da vzpostavimo “evropska pravila za prepoved vseh pozivov k sovraštvu in nasilju na internetu”. Nekaj, kar je že tako zakonsko določeno v vseh državah EU. Domnevamo lahko, da si Macron želi širitve definicije “poziva k sovraštvu” na vse drugače misleče. Kakor je v zadnjih mesecih francoska oblast pritisnila na rumene jopiče, tako želi Macron zategovati celo Evropo. Vse v imenu “spoštovanja posameznika, ki je temeljni kamen naše civilizacije dostojanstva”.

Skupna mejna policija, skupen urad za azil, skupne kvote
Macron si ravno tako želi, da bi uvedli skupno Evropsko mejno policijo in Evropski urad za azil. Ob tem je poudaril, da bi vsi, ki so del schengena, morali spoštovati “zavezo odgovornosti (strožji nadzor meje) in solidarnosti (ena azilna politika z enakimi pravili za sprejetje ali zavrnitev)”. Vsaka država članica bi tako morala prispevati k temu pod avtoriteto Evropskega sveta za notranjo varnost. Ravno tako ne odstopa od ideje skupne evropske vojske.

Foto: epa

Za Macrona so “strateški interesi in temeljne vrednote” EU “okoljevarstveni standardi, zaščita podatkov in pravično plačevanje davkov”, sploh to zadnje je naravnost smešno, ko pomislimo, da je ravno napovedan dvig davkov sprožil proteste rumenih jopičev, ki niti po štirih mesecih ne ponehajo. Vseeno pa Macron v svoji sluzasti navadi postreže z najlepšim možnim sofizmom, ko se skuša približati nacionalistom in pravi, da bi EU morala privzeti strategijo favoriziranja evropskega v primerjavi s tujim.

Hitro se izkaže, da ostaja zgolj pri besedah. Njegovi pozivi k protekcionizmu pa so zvita retorika, ki igra na strune nacionalistov, a ni nič drugega kot slabo prikrit imperialistični globalizem. To se izkaže ob naslednjem predlogu evropske minimalne plače. Ta namreč ne bi bila začrtana kot enaka v vsej EU, temveč bi bila za vsako državo drugačna. Macronov seznam predlogov tako kar smrdi po odrekanju nacionalne suverenosti v prid bruseljskega diktata. Da za konec doda, da bi morali še naprej gledati proti Afriki in ji pomagati pri razvoju, samo razkriva, kam pes v resnici taco moli. Evropsko vlaganje v razvoj Afrike je financiranje francoskih interesov iz proračuna EU. Ob tem pa se Macron zgraža nad odhodom Velike Britanije iz EU. Čudimo se lahko, če bi ob realizaciji teh Macronovih mokrih sanj sploh kdo še ostal v EU.

Ivan Šokić