Madžarski premier Orban ob stoletnici trianonske pogodbe: Mi Madžari smo velik narod, ki ustvarja svojo kulturo in državo

Madžarski premier Viktor Orban (Foto: epa)

“Madžarska ni postala ne nemška provinca ne turški vilajet ne sovjetska federativna republika. To dokazujejo tudi neuničljive cerkve, katedrale, mesta in trgi, ki še danes stojijo povsod okrog nas in oznanjajo, da smo mi, Madžari, velik narod, ki ustvarja svojo kulturo in svojo državo,” je madžarski premier Viktor Orban poudaril v svojem govoru ob stoletnici usodne trianonske pogodbe, ki je razkosala Madžarsko.

V soboto je madžarski premier Viktor Orbán nagovoril množico v Sátoraljaújhelyju, mestu na severovzhodu Madžarske, kjer so slavnostno odkrili novi spomenik v počastitev stoletnice Trianona.

Madžarski premier je slovesno otvoritev novega spomenika izkoristil kot priložnost za razpravo o pomenu in dediščini Trianonske pogodbe. Prevod govora premierja Orbána objavljamo v celoti:

Poznamo postaje križevega potu. Poznamo tudi bolečine polne postaje Madžarske kalvarije pri Sátoraljaújhelyju. Kljub temu se vedno znova odpravimo po križevem potu. Želimo si utehe, tolažbe, upanja in spodbude. Vemo, da lahko vse to dobimo le ob koncu križevega potu. Le tako in le tam se lahko dvignemo nad bolečine. Povzpeti se moramo tja, kjer se vse razjasni in vse dobi svoj smisel. Povzpeti se moramo tja, od koder lahko vidimo prihodnost. Zato smo danes tu.

Foto: epa

Obzorje madžarske zgodovine se razprostira čez celo tisočletje. Od tu se lahko razgledamo naokrog in od tu se daleč vidi. Na desni je Kassa/Košice, na levi Szatmárnémeti/Satu Mare, za nami Munkács/Mukačevo. Če ne gledamo z očmi, temveč s srcem, lahko vidimo še dlje. Nazaj, vse do začetka časa. Vidimo, kako na stotine ljudstev, ki so se naselila v veliki stepi, izgine in se izgubi v prašnih oblakih zgodovine. Vidimo, kako mi, Madžari, nismo izginili, se nismo izgubili, temveč smo v objemu romanskih, germanskih in slovanskih narodov ohranili tisto, kar nas dela posebne, in si ustvarili svojo domovino. Odprli smo svoja srca krščanstvu, slišali smo božjo besedo, jo sprejeli in na njej osnovali svojo državo. Kot je zapisano: »Vkleši si v spomin, da se vsi rodimo na enak način, da nas nad druge lahko dvigne le ponižnost in da nas z višine lahko pahneta le ošabnost in sovraštvo.« To so temelji, na katerih naša domovina stoji še danes. Obranili smo vse napade zahodnega cesarstva. Prestali smo opustošenje, ki so nam ga zadali vzhodni pogani. Uspelo nam je tisto, kar ni uspelo drugim stepskim ljudstvom. Izborili smo si svoje mesto v Evropi, si v njem ustvarili svojo državo,  naredili smo ga za svojega in ga ohranili. Štiristo let, obdobje, dolgo štiri Trianone, je bila madžarska država močna in neodvisna. Nato smo se tristo let, tri trianonske dobe, borili proti Osmanskemu cesarstvu. Globoko v notranjosti, na Balkanu, nato na skrajnem jugu in po umiku nazaj v samem središču Karpatskega bazena. Čeprav je bila Buda ena in pol trianonske dobe v turških rokah, nas niso mogli pokoriti. Po dvesto letih, dveh trianonskih dobah, ki so ju zaznamovale neuspešne vstaje in boji za svobodo, smo v XX. stoletje vstopili kot eden od narodov velikega evropskega imperija.

Spoštovane dame, spoštovani gospodje!

Čeprav je tekom stoletij na bojnih poljih padlo na sto tisoče Madžarov, je lahko cel svet videl, da madžarski narod ne podleže ne krogli ne rezilu meča. Tudi če ga pahnejo na tla, bo vedno znova vstal. Pred kratkim smo se sprehodili mimo Trga madžarskih mater. V kalvariji Madžarov imajo žene prav posebno mesto. Tako je tudi prav, saj so žene vedno nadomestile naše izgube. Bodisi so domovini dale vojake, ki so državo branili, bodisi obrtnike, ki so jo gradili. Vedno pa so dale tisto, kar je bilo v tistem trenutku potrebno. Našim ženam gre zahvala za to, da imamo sposobnost preživetja in ustvarjanja države v svojih genih. Zahvalimo se jim lahko za to, da smo evropski prvaki v preživetju. Slava madžarskim ženam!

Spoštovani!

Madžarska ni postala ne nemška provinca ne turški vilajet ne sovjetska federativna republika. To dokazujejo tudi neuničljivi cerkve, katedrale, mesta in trgi, ki še danes stojijo povsod okrog nas in oznanjajo, da smo mi, Madžari, velik narod,  ustvarja svojo kulturo  in svojo državo.

Foto: epa

Spoštovani!

Na koncu so tisočletno zgodovinsko Madžarsko zahrbtno pokončale zarote, sklenjene v Budimpešti. Ohromile so njeno vojsko in jo pustile propasti, edinega moškega, ki bi bil sposoben rešiti svojo domovino, so umorile, državo so izročile našim sovražnikom, vlado boljševikom. Zahod je posilil tisočletne meje in zgodovino Srednje Evrope. Potisnil nas je med nebranljive meje, nas oropal naših naravnih bogastev, nam odvzel naše naravne vire in našo državo spremenil v celico obsojenih na smrt. Brez kakršnih koli moralnih pomislekov so na novo zarisali meje Srednje Evrope, kot so na novo zarisali tudi meje Afrike in Bližnjega Vzhoda. Tega ne bomo nikdar pozabili. In ko smo že mislili, da ošabni francoski in britanski imperij ter licemerski ameriški imperij ne morejo narediti nič bolj nizkotnega, so naredili prav to. Po drugi svetovni vojni so nas brez zadržkov vrgli komunistom. To, kar so Poljaki, Čehi in Slovaki dobili za nagrado, smo mi dobili za kazen. Naj bo srednjeevropskim narodom to v večni poduk!

Spoštovane dame, spoštovani gospodje!

Veliko je že bilo ljudi, ki bi z veseljem pokopali Madžarsko. Nekateri so želeli Nemce oropati zaveznika, drugi so se hoteli maščevati Habsburžanom, tretje je vodilo golo koristoljubje, četrti so od nekdaj sovražili Madžare. Vsi ti so stopili skupaj, da bi nas izbrisali z obličja zemlje. Toda mi smo trmaste sorte, nikoli nismo hoteli sodelovati pri svojem pogrebu. Tudi naši pradedje se niso vdali. Niso pokleknili, niso prosili za milost. Ostali smo pokončni in smo preživeli. Preživeli smo vagonska naselja, v katerih so prebivali Madžari, ki so jih izgnali na Madžarsko po podpisu trianonske pogodbe, preživeli smo nacistična taborišča, sovjetske gulage, razselitve, Čehoslovaško, Jugoslavijo in Ceauşescuja. Danes ni več ne Čehoslovaške ne Jugoslavije ne Sovjetske zveze. Danes ne obstaja ne francoski ne britanski imperij. Kar je ostalo od njiju se ravno zdaj muči v trdnem prijemu multikulturalizma maščevanja željnih nekdanjih kolonij. Zgodovina vedno poskrbi za to, da je pravici zadoščeno. Temu se ne morejo izogniti niti največji. In kot je res, da tisto, kar sodi skupaj, skupaj tudi ostane, je res, da tisto, kar ne sodi skupaj, razpade. Drži, kar so rekli pred stotimi leti: mi bomo stali ob grobu tistih, ki so nas hoteli pokopati. Mi, Madžari, smo obstali ne glede na to, v katero smer piha veter. Obstali bomo, ker smo tu doma. Tu smo doma, zato bomo obstali. Skupnost Madžarov se kot človeško srce kdaj zoži, kdaj razširi, toda po tisoč sto letih še vedno živi na mestu, ki so si ga izbrali ustanovitelji naše države. Z dostojanstvom varujemo Karpatski bazen, to je naše poslanstvo. V vsakem madžarskem otroku, ki se rodi, se skriva varuh. Mi Karpatskega bazena ne bomo razkosali, ne bomo ga trpinčili, ne bomo ga razprodali, temveč ga bomo ohranili. Biti moramo samozavestni in pokončni kot narod, ki ve, da je dal svetu več, kot je od njega dobil. Zaradi vsega, kar smo dosegli, imamo pravico do tega, da nadaljujemo svojo zgodovino. In mi, ki smo danes tu, se moramo zavedati, da smo živeli že med slabšimi mejami, a smo še vedno tukaj. 

Spoštovani!

Namesto Čehoslovaške in Jugoslavije smo dobili Slovake, Slovence in Srbe. S Slovaško, Srbijo, Hrvaško in Slovenijo, ki so ponosne na svojo nacionalno značaj, bomo z veseljem ustvarjali skupno prihodnost. Zgodovina je srednjeevropskim narodom dala  – morda zadnjo – priložnost, da odprejo novo obdobje, da se obranijo pred nevarnostjo, ki jim grozi z zahoda in vzhoda, in skupaj postanejo še močnejši. V preteklih desetih letih smo svojim sosedom pokazali, da če razdrobljeni madžarski narod združi svojo življenjsko moč, to ni dobro le za nas, temveč tudi za njih. Meje imajo le države, ne narodi. To je univerzalno pravilo. Nekateri to razumejo, drugi ne. Tisti, ki tega še ne razumejo, morajo pohiteti, saj se jim čas izteka. 

Spoštovane dame, spoštovani gospodje!

Za nami je tisoč let zgodovine, zato se lahko dvignemo nad spone sodobnega časa in prostora. Mi v Poszonyju vidimo Bratislavo in v Koloszváru Cluj. To vidimo, ker gledamo po madžarsko. Vidimo svojo domovino v višavah, toda vidimo tudi, kaj se skriva med travnimi bilkami. Če gledaš po madžarsko, potem se zavedaš tega, da bo Slovak ostal Slovak, Romun pa Romun. Vidimo tisto, kar nas ločuje od naših sosedov, a tudi tisto, kar nas z njimi povezuje. Kdor gleda svet po madžarsko, ta ga vidi skozi oči svetega Štefana. Ker gledamo XXI. stoletje skozi oči svetega Štefana, hočemo z narodi, s katerimi sobivamo, Karpatskemu bazenu povrniti njegovo veličino. Danes je Madžarska spet najbolj obljudena država v Karpatskem bazenu. Že sto let nismo bili tako močni. Gradimo mostove in železnico – na jug, proti Beogradu – ter avtocesto – na sever proti Kassi/Košicam. Naša politična, duhovna, gospodarska in kulturna gravitacijska sila se iz dneva v dan povečuje. Vrnitev Madžarov iz oddaljenih krajev se je začela. V primerjavi z Zahodno Evropo smo otok miru in varnosti. In da bi tako tudi ostalo, se intenzivno gradi tudi nova madžarska vojska. Moč gre z roko v roki z odgovornostjo in mi se zavedamo teže naše odgovornosti. Obdobje stotih let karantene, stotih let samote, ki je sledilo Trianonu, se je končalo. Lepo je videti, da imamo spet svoje zaveznike, imamo dobre sosede, s katerimi se skupaj pripravimo na prihodnost. 

Spoštovani!

Ni ga naroda na svetu, ki bi preživel sto let, kakršna so za nami. Toda mi smo trdovratne, žilave in iznajdljive sorte, zato nismo le preživeli, temveč spet zmagujemo. Zato izražamo iskreno zahvalo in priznanje pripadnikom naše narodne skupnosti, ki so bili ločeni od svoje materne države, a so vseeno vztrajali in ohranili svojo zvestobo do madžarskega naroda in svoje domovine. Narod lahko postane velik, le če prestane svojo kalvarijo. Le če prehodi pot, polno preizkušenj. Le če se prebije čez vsako oviro. Le če razume, da pravica brez moči ni vredna prav veliko. Zgodovina ne pozna usmiljenja. Slabotnim ne popušča. Če bomo stisnili rep med noge, bomo izgubili. Če bomo prisluhnili ljudem, ki so polni besed, a ne zmorejo dejanj, bomo izgubili. Če bomo popustili silam, ki nas vlečejo vsaka v svojo smer, bomo izgubili. Madžari si ne moremo nikoli več privoščiti luksuza slabotnosti. Naše je lahko le tisto, kar lahko obranimo. Takšen je zakon narave in takšna je naša usoda. Zato za nas vsaka tekma traja do takrat, dokler ne zmagamo. Zato se madžarska zgodovina ni končala ne pri Mohaču ne pri Világosu ne pri Trianonu in zato se bodo ponovno zableščali vsi dragulji na kroni svetega Štefana. 

Spoštovani!

Desetletje, ki prihaja, ne bo prineslo upadov in izgub, temveč bosta rast in gradnjo države. Svet se spreminja. Spremembe so tektonske. Združene Države Amerike na svetovnem prestolu ne sedijo več same, Evrazija se s svetlobno hitrostjo obnavlja, Evropska unija je v krizi in hoče narediti salto mortale v upanju, da se bo rešila. Zemlja pod nogami naše vzhodne sosede se trese. Tudi na Balkanu je polno neodgovorjenih vprašanj. Rojeva se nov red. Tudi na vrata našega sveta, naših življenj trkajo velike spremembe. Ko smo v preteklih stoletjih izgubili svojo državo, smo menili, da je šlo za udarce usode, ki se jim ne bi mogli izogniti. Tako je bilo tudi v zadnjih sto letih. Ker sami nismo bili dovolj močni, smo čakali, da iz megle legend vstane čudežna vojska, ki nas bo rešila, ki bo spremenila usodo Madžarov. Ozrimo se na zgodovino preteklega stoletja. Zavejmo se globine sprememb, ki so se zgodile v preteklih desetih letih. Ne prestrašimo se tistega, kar bomo videli: mi smo tisti, na katere smo čakali. Da, mi smo tisti, ki bomo spremenili usodo Madžarske. Upajmo, da bo naša generacija, četrta trianonska generacija, izpolnila svoje poslanstvo in Madžarsko pripeljala na prag zmage. Toda zmago nam bo morala izboriti generacija, ki nam bo sledila, peta trianonska generacija. Oni bodo tisti, ki bodo morali narediti zadnji korak. Kot je zapisano: »Zberite moči in se najprej lotite najenostavnejše stvari. Seštejte se, se na vso moč povečajte in se nekako, kot se le lahko, približajte Bogu, ki je neskončen.« To ne bo enostavno, ne bo preprosto, a je vredno truda. Pred vami so pomembni časi. Pripravljajte se, vsak dan se pripravljajte nanje. Madžarska pred vsemi, Bog nad nami vsemi.

Naprej Madžarska, naprej Madžari!”

Viktor Orbán, Sátoraljaújhely, 6. junij 2020